Preskoči na glavno vsebino

Confiteor: o modrem karirastem prtičku in drugih naplavinah zgodovine

vir slike:emka.si
Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj. 

Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat in vsakokrat sklenil, da je to delo, ki ga moram zaključiti brez drugih čtiv, s čim manj drugih eksukrzij v svetove palimpsestičnih pokrajin literature. Pa ni šlo zlahka. 

Petindevetdeseta edicija Klasikov označuje zajetno knjigo, ki je sila neprijazna za to, da jo nosimo s seboj na dnevne migracije. Poleg tega terja zbranega bralca. Mnogo bolj kot marsikatera druga. A nič ne de. Zajetnost bi bila, kar se mene tiče, lahko tudi večja, jaz kot bralec pa sem ubrano preživel teden, dva, v družbi s humanizmom, zgodovino, intimizmom, osebno izpovedjo, glasbo in ljubeznijo. Povsem zaprepaden nad tem, kaj vse lahko knjiga prinese. Zapeljan od dilem in navdušen nad slogom, ki je bil, vsaj zame, nekaj popolnoma novega. Drzen, igriv, kompleksen, bojevniški in vseobsegajoč. Humanizem na steroidih in tok zavesti zgodovinskih travm, ki je ugotovil, da je preveč krivcev za njeno zatečnost. In zato rešitev ne prihaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Ali, če hočete, od znotraj navzven. 

In če bo potrebna groza, naj bo ta groza neskončna. In če bo potrebna krutost, naj bo absolutna, kajti zdaj ima besedo zgodovina.

Zaradi tega ta roman ne more začeti drugače kot s priznanjem krivde. Mea culpa. To je branje Confiteorja. Prevod romana Jaumeja Cabréja iz leta 2011 je opravilla Vesna Velkovrh Bukilica, spremno besedo je spisal Andrej Koritnik. Za izdajo so poskrbeli pri Cankarjevi založbi že leta 2016. Roman, o katerem bi morali govoriti mnogo več.

Confiteor izvablja mnoge načine branja. Najprej in najbolj je to branje življenjske zgodbe Adrie Ardevola. Spremljamo ga od ranega otroštva, ko se je igral v stanovanju, iskal skrivališča, opazoval očeta pri delu in prisluškoval njegovim pogovorom. Ti so večkrat govorili prav o njem. Starša sta mnogo pogovarjala o načrtih za prihodnost svojega sina in ob tem nemalokrat tudi prepirala. To je tako lahko tudi knjiga o tem, kako lahko odraščaš v nezdravem družinskem okolju, v katerem ti pravo druščino in uteho dajeta le figurici indijanca in kavbojca. Oba sta imela za Adrià zelo konkretne načrte. Po eni liniji mu je bilo namenjeno, da postane vrhunski poliglot, druga ga je usmerjala v koncerrtnega violinista. Zato je Adriàjevo odraščanje zaznamovalo predvsem dogodje, ki je stkalo spomine okoli njegovega učenja najrazličnejših tujih živih ali martvih jezikov ter prigod pri učenju in vadbi violine. Najglasnejši vokal Confiteorja je tako Adria, ki ga s šerifom Carsonom in Črnim orlom, poglavarjem Arapahov, spremljamo preko otroštva, prijateljev, staršev, študija v tujini, potovanj, ljubezni, življenju, predavanj in njegovega ugašanja, utapljanja v kruti bolezni. Mnogo pa predvsem preko Bernata Plensa i Pusoda, njegovega dolgoletnega "zelo dober glasbenik, ki si trmasto prizadeva biti nesrečen literat" najboljšega prijatelja.

To je tudi branje o Felixu Ardevolu. Adriàjevemu očetu, poznavalcu jezikov in starih besedil, starinarju, zbiralcu, strastnemu ljubitelju vsega, kar nosi v sebi zgodbe humanističnega sveta, hkrati pa tudi prekupčevalcu, ki brez vesti skuša na takšne in drugačne načine priti do želenega artefakta. Fetišist, ki intimizem poklanja predmetom. Tudi Felixa spremljamo od študijskih let v semenišču, kjer je njegov sošolec tudi Slovenec Drago Gradnik. Spremljamo ga pri srečevanju in spoznavanju ljubezni svojega življenja, zaradi katere se je odpovedal semeniški opravi. Spremljamo ga pri nekaterih podvigih in njegovih željah, kaj pravzaprav želi od svojega sina. Lik, ki je imel na Adrià izjemen vpliv. Felix je kompleksen lik, ki močno stoji v sivi coni, najbrž celo bolj na temni strani. Predvsem pa je pomemben kot vezni člen med Adriàjem in Storionko. Violino.

Ko enkrat okusiš umetniško lepoto, se življenje spremeni. Ko enkrat slišiš peti Monteverdijev zbor, se življenje spremeni. Ko enkrat vidiš Vermeerja od blizu, se življenje spremeni; ko enkrat prebereš Prousta, nisi več enak. Ne vem pa, zakaj je tako.

Zgodba violine, ki jo je izdelal Lorenzo Storioni, je prav tako izjemno pomemben glas Confiteorja. Kot premišljena rdeča nit se skozi mnoga dogajanja vleče zgodba te violine, ki je kot izdelek gromozanske vrednosti seveda pristala v rokah Felixa Ardevola. Ta jo je z izsiljevanjem pod ceno odkupil od bivšega nacista, ki jo je ukradel eni od nizozemskih taboriščnic med vojno. Vojni plen. S krvjo zapacana violina, ki nosi sledove zločinov proti človeštvu. Zgodbo te violine spremljamo od njenega nastanka. Celo od gozda, kjer je zrasel les, iz katerega je Storioni izdelal violine. In beremo o dogodkih njene usode, pridemo do trenutka, ko na Nizozemskem violinistka pride do točno te violine. Zgodba družine, ki je imela v lasti to violino pred nacisti, gre tudi svojo, žalostno pot. Violina pa pristane v stanovanju Ardevolovih. In še naprej piše svojo zgodbo, v kateri se spet, zanimivo, odpirajo priložnosti za zlo, razočaranja in žalost. Po drugi strani pa violina s seboj nosi tudi esencialno komponento Confiteorja: glasbo. Glasbo in način, kako vpliva na like, dogajanje, sem nasproti vsemu drugemu dojemal svetlo. Glasba pomirja duhove zgodovine. Storionka pa je odličen pokaz, kako nič ni zgolj artefakt. In kako težko zlatniki odtehtajo težo dojema vsega, kar se je skozi prah stoletij nabralo na njem, toliko zla, toliko krivde, toliko slabega. Storionka je vzrok marsičemu, marsikateremu confiteor, mea culpa. A vseeno ima tisti popoln zvok, ki ga nezmotljivo in pomirjujoče s seboj nosi že toliko let. Storionka se zdi simptom človekove zgodovine kot dialektike slabega in lepega. Očetova največja napaka, sinova največja krivda, waarom in confiteor v popolno izrezljanem inštrumentu.

Tu so tudi druge zgodbe. Jaume Cabré nas pelje v 13. stoletje, pelje nas v 17. stoletje, pelje nas v čas prve in druge svetovne vojne. Nemočni beremo o dogajanju v Birkenauu, kjer smo neme in beroče priče pošastnim dr. Buddnu, dr. Voigtu. Doktorjem, ki se preizkušajo meje bolečine pri otrokih, najbolj nemočnih in nesmiselnih žrtev človeške neumnosti. Poslušamo njihov vzrajni waarom, ki še dolgo po tem, ko so podlegli in ko je vojne konec odmeva skozi hodnike zgodovinskih zgodb, ki jih pišejo njihovi krvniki, zagotavljajoč, tudi po zaslugi takšnih mojstrsko spisanih apologij, kakršna je Confiteor, da jih ne bomo nikdar več preslišali. Tudi po tem, ko krvnike doseže čas njihove kazni. Kajti jasno je, jasno kot neskončno nebo nad nami, da nekatero zlo nikdar ne bo mogoče kaznovati. Cabré, se zdi, mi skuša povedati prav to. Zlo je mnogo bolj vztrajno kot poskusi, da ga kaznujemo, ko skušamo preprečiti sledeče ponovitve. In tudi ljubezen tega ne vzdrži. Zlo nekatere razpoke zareže pregloboko. Nemara je najboljši prikaz tega prav razmerje, ki ga Adrià živi do in s Saro. Naš Adrià je hrepenel po njeni bližini uročeno, kot se le da, ona pa je s seboj ves čas nosila breme družinskega spomina na holokavst. In, če smo čisto iskreni, je za veliko nejevolje v njunem razmerju poskrbela tudi Adriàjeva mama s tistim prekletim pismom. Njun odnos je bil v mnogih preizkušnjah.

Vse tisto razmišljanje o vzroku za obstoj lepote. In kako se je o tem mogoče spraševati v vseh obdobjih človeštva. Pa tudi, kako to, da tega vprašanja ni mogoče razvezati od nerazložljive navzočnosti zla.

Confiteor vključuje vse te zgodbe, vse te glasove in mnoge podrobnosti. Toliko bolj, vse like, zgodovinske pripovedi, večstoletne pripetije zlije takorekoč v sodobnost. Čas, ki je pomemben za zgodovino, je v formi Confiterja pravzaprav odveč. Slog pisave in strastnega pripovedovanja, pravzaprav srda proti vsem zločincem zgodovine, je presunljivo natančen, a zahteven, neprizanesljiv do bralca. Povedi, ki razkrivajo avtorjevo obsodbo vseh mogočih institucij, pa hkrati nalagajo tudi zasledovanje njegovega osebne razrešitve. Prvi stavki romana razkrijejo intimno raven, na katero se pisec spušča z nami in v teh se najde odkrita sled izpovedi. Adrià je tu zato, da nam pove marsikaj. Zato si je vzel čas in prostor, mnogo strani. Povedal nam bo tisto, o čemer ve veliko, o zgodovini idej, ki gredo z roko v roki z zlom, ki vsled vsega tega humanizma, povezovanja, ljubezni, enotnosti in lepega reže pogačo vseh časov bolj kot karkoli drugega. Na obči ravni, s katero se tako avtor kot Adrià spogledujeta takole z varne distance, a vedno bolj, pravzaprav, kot smo videli, že od teh prvih stavkov tudi na povsem intimni, osebni in najbolj boleči ravni. Adrià piše in izpoveduje lastni Confiteor, mea culpa; Cabré z njim in z vsemi žrtvami zapisanih in nezapisanih krvosesov vprašuje waarom. 

Confiteor je čudoviti meisterwerk sodobne literature. Izpovedno zastavljena vseobsegajoča pripoved z neverjetno izzivalnim slogom. Mnogi liki, mnoga obdobja, presečišča usod. Pelje nas v temne hodnike zgodovine, kjer z različnih smeri prisluhnemo mnogim glasovom prelepih violinskih napevov, ljubezni, prijateljstva v dobrem in slabem, iskanju ljubezni in odrekanju božjemu klicu zaradi lepote zemeljskega ali odrešenja pred nasiljem. Roman o ljubezni do časa, zgodovine, jezikov in knjig, umetnosti, slikarstva in vedut, ki jih njegovi liki nosijo v spominu. A navkljub vsemu lepemu je Cabré spisal predvsem ostro pripoved o zlu. Zlu v inkviziciji, v najrazličnejših vojnah, holokavstu, v političnih mahinacijah in zasebnih fetišističnih mahinacijah, v družinskem okolju in starševskem predimenzioniranju otroške prihodnosti, v prikrivanju zločinov in povračilnih ukrepih. Roman, v katerem Cabré obračuna, tako se zdi, z vsemi. Predvsem tudi z Adriàjem in prek svojega glavnega lika s samim seboj. Svoje ime postavlja poleg Hitlerja, Franca, Torquemade, Pol Pota, Idi Amina in še koga. Ali pa njihova poleg svojega. Na tej ravni je popolnoma vseeno. Briljantna knjiga.

✭✭✭✭


Obišči tudi:

Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez