Preskoči na glavno vsebino

Križišče štirih poti: Onni in tri generacije

Nekatere knjige se zdijo prav tako hladne, kot je hladna okolica, v kateri živijo njeni junaki. Čutiš zmrzal na njenih straneh in začaran opazuješ ivje, ki čmi tam na robu besedila. Vanj si se zagledal, ko te je odpeljala tja daleč na sever. Sever Evrope in sever srca. In nato bereš, razmišljaš, sanjariš, se odpelješ tja daleč skupaj z junakinjami, ki skozi generacije iščejo pot do ljubezni, miru in nekakšno tiho zapovedano, v to isto ivje zamrznjeno ravnovesje, ki se zdi pravilno. Saj malokrat veš, kako je prav. Redkokdaj. In še to kasneje, kot bi bilo treba. Tudi toplina pride kasneje, mnogo kasneje. Leta, desetletja kasneje. Potrebuje svoj čas. Včasih tudi prostor, ampak tokrat ne, tokrat potrebuje le čas. In nekaj besed več, kot jim je bilo namenjeno. Ogromno praznega prostora. Pravi kraterji mišljenja, v katerega mečeš smisle tebi poznanega, da junakinjam do roba pomagaš k sreči, a se zdi, da je melanholija prevelika.

Kar nekaj časa je ležala na tistem delu police, ki je namenjen knjigam, ki čakajo na branje. Sedaj se je zdel pravi trenutek. Tako sem v roke vzel prvenec finskega avtorja Tommija Kinnunena, ki nosi naslov Križišče štirih poti. Izdala ga je Cankarjeva založba lani in vse odtlej sem jo gledal. Nekega dne tudi videl. Izjemno zanimivo branje, ki po idejni plati združuje nekaj različnih problematik, oblikovno pa sledi zgradbi knjige različnih plasti, ki se šele v prepletu svojih medetaž razkrije v tem, kar želi biti.


vir slike: bukla.si


V grobem gre zadeva takole: pred bralcem je relativno počasni časomat, v katerem avtor opisuje dogajanja in odnose v družini v skoraj stoletnem razdobju. Začne tik pred robom dvajsetega stoletja in konča prav tako, tik pred robom enaindvajsetega. Opisuje življenja treh žensk in enega moškega. Najprej je tu Maria, izučena babica, ki se bojuje s predsodki in tradicijo mesteca na Finskem, kjer dela, rešuje ženske in njihove otroke ter moškim s svojo neodvisnostjo zapira usta. Odločna ženska, ki zase in za svoje najdražje ne potrebuje nikogar, da bi ji povedal, kaj je prav in kaj ne; kaj se spodobi in kaj ne. Naslednja je njena hči, Lahja. Dekle, ki ji je mati vcepila gon po nedvisnosti in svojeglavosti, tudi trmi, pod katero pa se skriva mehko srce, ki se trudi doseči najboljše in velikokrat želi biti del tega, česar ni. Lahja se je odločila za poklic, v času rezerviranem le za moške in je fotografinja, dasiravno tega zgodba ne poudarja preveč, a je ta prenos močnega karakterja od mame k hčeri izjemnega pomena. Naslednja v vrsti, ki pripoveduje zgodbo, je Lahjina snaha, Kaarina, pripadnica druge tradicije, drugačnega okolja, drugačne estetike, ki se je poročila z Johannesom, Lahjinim sinom in skupaj z družino in Lahjo živijo v veliki hiši. Navkljub veliki hiši pa je njen prostor mnogokrat premajhen, da bi si vsi ne hodili v napoto. Kaarina prinese željo po spremembi, Johannes jo podpira, Lahja pa se sprememb boji in jih jemlje kot obračanje hrbta preteklosti, do katere čuti malodane krivdo, vsekakor pa neizmerno spoštovanje do svojega pokojnega moža Onnija. Njegova je zadnja zgodba v knjigi. Avtor je naredil zanimivega junaka, ki se do zadnjega bori s svojimi notranjimi željami, v katerih je prepoznati tako neizmerno skrb za tri Lahjine otroke, čeprav sta le dva tudi njegova, kot tudi zahtevo, ko njegovo telo potrebuje druge moške. Njegov boj je, tako sem doživljal branje, v knjigi predstavljen vrhunsko, žalostno, melanholično, temačno in brez prihodnosti, v odpravi samega sebe, a obenem najbolj konsistentno. Onni je izjemen karakter, v katerem se neprestano bojujeta želja po smrti, po končanju nikoli zmožnega prilagojenega dihanja, ki bi bil primeren družbi in želja po najboljšem za tiste, ki jim je oče in skrbnik. Želja po rušenju in želja po gradnji. Tudi to ima več kot zgolj simbolni pomen, saj je Onni tudi gradbenik, ki izdeluje. Napravil je tudi ogromno hišo, največjo v mestu. Ob križišču štirih poti. To pa nima zgolj dobesednega pomena, temveč tudi močno simbolnega. Knjiga je križišče štirih poti, štirih plasti zgodbe, ki se v določeni meri prekrivajo in skupaj sestavljajo časopis, kroniko družine, ki je imela svoje vzpone in padce, predvsem pa mnogo želja, za katere so se borili do zadnjega diha. Kar nekaj je takšnega, česar niso izrekli dovolj; veliko so izrekli preveč, a bralcu se dobro odstirajo bitke, ki jih preživlja družina v razdobju stoletja, v katerem jasno niso na preži le zunanje preizkušnje (vojna), temveč je veliko tudi v odnosih, ki jih ljudje spletamo okoli sebe. Še en generacijski roman torej.
Kaj torej veste o fotografiranju, gospodična?Nič, zato sem tukaj.To ni kraj za ženske.Kdo to pravi? Zmorem prav toliko kot drugi.Vsi drugi so moški.Potem je že čas, da dobite žensko. Ne bom se kar tako vdala.In res se ni. 

Pravega odločilnega dogodka, okoli katerega bi se spletala drama romana, pravzaprav ni. Zato avtorjevo natančno popisovanje okoljstva, občutkov in razmišljanj deluje zaviralno pri iskanju niti romana, ko bralec ne ve ravno natančno, kam ga pelje. A po branju se mi zdi, da je popolnoma jasno, da je tisti bistveni dogodek v romanu nekako jasen. Ta dogodek je pravzaprav Onni sam. Kinnunen namreč spočetka dovolj natančno pripravi teren v katerega pripelje Onnija. Ta je v svoji navezanosti na otroke in dom tako pomenljiv, da Lahji, ki se skozi celotno knjigo zdi osrednji lik, venomer zbuja dvojne občutke: tako žalost, ker ga imajo otroci tako radi, ko mora ona ves čas skrbeti za mati, s katero sta v svoji prigarani neodvisnosti stkali močno vez, a obenem tudi dolg, krivdo in spoštovanje, ne le do trenutka, ko je odšel Onni, temveč do trenutkov, ko je odhajala tudi ona. Onnijeva zgodba je - navkljub vseprisotnosti Lahje v romanu - pravzaprav od vseh najdaljša. In kot že napisano, je to zgodba neverjetnega notranjega boja, ki ga je ta miren in ljubeč gospod, ki ni mogel nikdar odkrito ljubiti, preživljal v svojem življenju. In ob vsem tem je fascinantno obstal kot najbolj pozitiven karakter Križišča štirih poti, če odmislimo Kaarino, ki pa tule deluje kot pomožen element. Kaarina je namreč nekdo, ki nikakor nima slabih namenov, a stkati širše razumevanje Lahje in preteklosti družine ter hiše, v katero je prišla, ji je bilo od vsega začetka pravzaprav odvzeto. Od tod tudi toliko nesoglasij, ki jih imata z Lahjo, ki ob zavedanju vsega prerašča tradicionalno nerazumavanje tašče in snahe, obenem pa ostaja natanko to. Eksplikacija tega, praktično povsem klasičnega nerazumevanja med taščo in snaho, v katerem pa manjka predvsem glas Johanna. Ta je tisti, ki v romanu najbolj manjka. V ozadju pa je kljub vsemu mnogo drugih reči. Za preklop v generacijski razvoj družine, ki je lahko povsem običajna družina, pa to ni, v roke vzemite Križišče štirih poti, večkrat nagrajeno knjigo finskega avtorja Kinnunena.

Misel s sabo prinese občutek sramu. Že spet je izključil Lahjo iz svojih načrtov. Še vedno razmišlja, da je skupaj z nekom, to da v mislih ob njem ni njegova žena, temveč nekdo drug. Vse ostalo je isto: otroci se kopajo, sonce sije in v mraku na verandi poplesavajo plameni petrolejk.

Zgradba in ideja knjige me je najbolj spominjala na dve drugi knjigi. Najprej na Tiho hišo Orhana Pamuka, kjer gre za razumevanje različnih razmišljanj družine, ki si v trenutkih romana delijo streho nad glavo na obisku pri babici, a gre zgodba precej v smer politike. In nato, nemara še toliko bolj v smer McCannovega romana Transatlantik, pri katerem gre prav tako za medgeneracijsko mozaično pripoved o zgodovini neke družine in vlogi žensk v njej. Ob njej sem zapisal, da gre za podobo zgodovine skozi tihe in malo manj tihe boje posameznikov in posameznic, katerih življenja so povezana bolj, kot se zdi na prvi pogled. In natanko to velja tudi za Križišče štirih poti. Tudi ta knjiga se trudi zajeti podobo s širokokotnim objektivom. Neposredna, na trenutke izjemno neprijazna in hladna, obenem pa natančna in z željo po avtentičnosti, ki hodi po tanki meji med pomenom, ki ga ima za občutenje zgodbe vsaka podrobnost in redundanco potegov s čopičem, ki sled rišejo tudi izven platna.


✭✭


Obišči tudi:

Bukla
Dobre knjige
Mladina 
Dnevnik
Delo
RtvSlo
Goodreads 
Bonnier rights Finland

Komentarji

  1. Tudi sama sem prebrala to knjigo in sem navdušena nad vsebino in slogom pisanja. Super knjiga, z tematiko, ki nikoli ne bo staromodna.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make