Preskoči na glavno vsebino

Piton na kolesu: knjiga s Skorjico

O tej knjigi nisem vedel ničesar. Tudi pričakovati nisem vedel kaj. Ni je bilo na nobenem seznamu. A po drugi strani na srečo vse to ne predstavlja nujnega pogoja za to (niti zadostnega v resnici), da bi rekli, da je knjiga super in da jo je fino vzeti v roke. O Pitonu na kolesu, knjigi novinarja in urednika Boštjana Isteniča, pa lahko povem prav slednje: ob branju sem se povsem nepričakovano zabaval, doživljal lepe predstave tega, kam lahko seže absurdnost vsakodnevnih situacij, si zamišljal, kako bi se vse skupaj lahko prav v tem trenutku dogajalo nekje blizu mene in se z veseljem prepustil prijetnemu občutku klasičnega happy enda. Piton na kolesu je zgodba, ki jo doživljam predvsem kot nepretenciozno situacijsko komedijo, ki se ne trudi prodajati večnih resnic, a v svoji preprostosti deluje kot sveže, predvsem pa zelo berljivo. In imam občutek, da je pri pisanju tudi avtor predvsem užival.

vir slike: ocean-si.com

Za kaj gre?

Gre za veliko stvari. In precej oseb. Za eno mesto in za veliko pekarn. Za veliko pekarn in eno pekarnico. Za sosede in bivše prijatelje. Za frizerje in brate. Za zlatarje in roparje. In seveda tudi za pitona, kolo in izgubo spomina. Spomin je očitno zelo priročno orodje, skozi katerega optiko si lahko ogledujemo zgodbe. To sem videl že nekajkrat, na sicer popolnoma drugačen način tudi pred kratkim skozi Modiana. Če je bil tam spomin kot vrata v raziskovanje problemov, ki se nerazrešeno valijo proti sedanjosti, je v Pitonu na kolesu spomin tisti, ki ga kar nekaj časa v zgodbi pravzaprav ni. In zaradi tega so težave. Velike težave. Do tega pa ne pridemo kar takoj, na samem začetku. Piton na kolesu ima v resnici precej klasično zasnovano strukturo. Najprej predstavi glavne akterje in počasi gradi zaplet, za katerega poskrbi najprej pokvarjena blagajna v trgovini, ga nadaljuje pobegli piton, dokončno pa je tu, ko se Marko, glavni protagonist, po spletu povsem mogočih naključij v svoje stanovanju znajde z ogromno količino denarja, pištolo in predvsem z izgubo spomina. Tu se začne zgodba valiti naprej, ne da bi bralec vsaj za trenutek vedel, kam jo bo odneslo. Možnosti v takšni zasnovi so praktično neomejene in avtor je to pozicijo dodobra izkoristil. Marko je seveda napel vse moči, da bi razrešil nastal problem, ki pa vsekakor ni bil en sam. Po eni strani je šlo za povsem praktična vprašanja tega, kaj počneta denar in orožje v isti sobi z njim, po drugi pa gre za mnogo bolj bivanjsko težavno nalogo, odkriti namreč, kdo sploh je. Kar je, zanimivo, pri Marku reducirano predvsem na njegovo moralno zasnovo, najbrž v povezavi s tistim denarjem in orožjem: ali spada med dobre ali slabe fante? Nadaljevanje zgodbe je torej v bistvu iskanje Markovega sprožilca, ki bi mu vrnil spomin nase, po možnosti na način, da svoji okolici ne naredi preveč škode. A če se tole sliši kot nekaj, kar bi vpeljevalo v preveč suhoparno literaturo, polno monologov in poetičnega iskanja rešitve identitetne ambivalence, je ključni draž Isteničeve pripovedi v tem, da je popolnoma nenasilna, naravna, sproščena in tekoča. Zgodba ima lahko mnogo zapletov, kar je lahko s slabim pripovedovalcem povsem katastrofalna kombinacija. No, Istenič to vsekakor ni. Markovo reševanje samega sebe spremljamo z nekim suspenzom, hkrati pa tudi z nasmehom. Veliko se zaplete, veliko se tudi odplete. In povsem prijetno je opazovati, kako se nastavki zgodbe pričenjajo zopet sestavljati skupaj. Škodo bi napravil, ko bi vse izdal, zato priporočam, da preberete sami, kako se vse skupaj zaključi.

Tri glave, ki so se stikale za šanjom, so bile res nenavadne, a je bil lokal takrat že prazen, natakar pa zaposlen z brisanjem kozarcev, tako da ni mogel slišati, kakšen neverjeten zločin se pripravlja nekaj metrov od njega.

Prav strukturi razmerij v zgodbi sami, kakorkoli navadna se zdi, se gre zahvaliti za nekatere zanimivosti, ki so me spremljale pri branju. Recimo to, da niti začasen premik protagonista na the dark side ne učinkuje na način, da bi o njem mislil slabo. Ali pa to, da v finišu zgodbe vidimo absurdno banalnost, pa nanjo brez odlašanja pristanemo. Ker nam je všeč in gre v skladu s tem, kako si želimo, da bi se vse skupaj končalo. Glavni zaplet Pitona na kolesu povsem drži vodo, a v luči tega, kako neverjeten je v svoji verjetnosti, osvetli tudi ostale dogodke na ta način. In všeč nam je. V tem načinu se gibljemo precej na površini tega, kar izvemo o junakih zgodbe, hitrost poteka sosledja dogodkov pa je tista, ki narekuje pravi tempo. K vsemu temu prida svoje tudi mešanica različnih žanrskih prijemov. Poleg kriminalke najdemo tudi ljubezensko zgodbo in komedijo zmešnjav, vse skupaj pa ima nekakšen končni odmev v tem, da red stvari vendarle - ne glede na zahtevnost nesporazumov – na koncu stvari vrne tja, kjer morajo biti.

"Capisco!" je Berta dvignila palec. ko je Tom z Bobbyjem že odhajal skozi vrtna vrata, pa je dodala: "Kako rada imam srečne konce!"

Piton na kolesu med platnicami skriva veliko. Nivo nižje, med vrsticami, pa pove marsikaj tudi o našem življenju. In najpomembneje, to naredi spotoma, povsem neprisiljeno in brez nepotrebnega moraliziranja. Zgodba nam skozi množico različnih junakov prikaže, do kakšnega zanimivega sosledja dogodkov lahko pride v sosedjem mestu. Med ljudmi, ki jih tudi vsak dan srečamo. V pekarni, kjer si vsako jutro kupimo zajtrk. In če sledimo tej formuli – kako se lahko tudi kateri od zločinov ali kakšna neprijetna tragedija, v resnici tudi ne zgodi. Ta končni klic optimizma, ki ostane kot dober okus še nekaj časa po branju Pitona na kolesu, ima proti zgodbam, ki nam jih servira vsakodnevje, sicer malo možnosti, a je zato še toliko bolj pomemben. Saj se spomnite menda, kaj je oni dan nekdo rekel, da je v pogledu, ki vidi zlo.

✭✭✭



Obišči tudi:

Piton na kolesu na FB

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva