Preskoči na glavno vsebino

Dekle na vlaku: alkohol, laži in luknje v spominu

Krečani, vselej lažnivci, hudobne zveri, leni trebuhi. Tako se glasi eden od ohranjenih fragmentov Epimenidove Teogonije. Gre za najbrž enega najbolj slavnih rekov tega filozofa iz daljnega 6. stoletja pred našim štetjem, ki mu pripisujejo mitsko sedeminpetdesetletno spanje in preroške sposobnosti. Nanj sem se spomnil, ker Epimenida prav te besede kasneje povezali s paradoksom lažnivca. Paradoksi so, ne da bi bil njih poznavalec, zanesljivo ena zanimivejših plati logike. Dejstvo, ki je te besede neizbrisno povezalo z paradoksom lažnivca je ta, da je Epimenid sam prihajal iz Knososa. Ki je seveda na Kreti. Ves paradoks tiči v tem, da je nekdo, ki prihaja s Krete, izjavil, da so Krečani vselej lažnivci. Ko se vprašamo po tem, ali je njegova izjava resnica ali laž, pridemo v zagato: če je resnica, potem njegova izjava ne sme držati; če rečemo, da je laž, potem – vsaj v površnem branju – izjava drži in je resnica. A res le v površnem branju, saj iz tega, da je njegova izjava lažna, lahko izhaja tudi sklep, da je vsaj nekdo s Krete takšen, ki govori resnico. Ker je ta vsaj-nekdo tisto nesprotje, ki demantira ''vselej''. Gre za zelo zanimivo zgodbo in evolucijo argumenta, s katerim pa niti Epimenid iz Knososa nima praktično ničesar več niti jaz je ne poznam dovolj dobro. 


vir slike: emka.si

Me je pa knjiga Dekle na vlaku spomnila nanj. In na paradoks lažnivca. Ta knjiga ima namreč na platnici slogan Kaj pa, če je vse laž? Pozicija tega slogana ali motta knjige je namreč natanko tako nemogoča, kot tista v omenjenem paradoksu. Imamo izjavo o vsebini knjige, ki namiguje na lažnost njenih trditev in dejstvo, da je tudi ta izjava del knjige same. Pravzaprav njen portalni del. Zato ves ta uvod. Če je torej vse tisto v knjigi lažno, potem sta ne le zgodba sama in njena konsistenca pod vprašanjem, temveč je lažna tudi izjava sama. S temi splošnostmi zna biti križ. A vendarle ni tako hudo. Izjava je, konec koncev, vprašanje. In jasno je, da noče biti cinična, kot je nemara želel biti Epimenid, temveč želi zgolj pripraviti bralca na to, da gre za vsebino, v kateri se bo težko nedvomno postaviti na stališče kogarkoli od nastopajočih. Ker ima vsak od njih seje seme dvoma na svoj status v knjigi.

Moralo je biti povezano s soboto zvečer. Očitno sem nekaj naredila. Očitno sem zagrešila nekaj grozljivega in to potlačila.

Ta uvod v branje Dekle na vlaku je takšen namenoma. Paula Hawkins je napisala in izdala zanimivo delo, ki ima nekaj pomanjkljivosti in nekaj zelo dobrih plati. Ena izmed teh slednjih je po mojem mnenju prav ta, da gre za delo, v katerem kar nekaj časa nikomur ne gre zaupati preveč. In to je motor, ki pelje naprej bralca do prav zadnje strani. Še več, ta premičnost temelja, v kateri se težko identificiramo z nekom, za katerega ne vemo, ali je na dobri ali temni strani, je najbrž največja odlika Dekleta na vlaku. Kar je po eni strani dobro in po drugi nekoliko manj.

Roman je mešanica kriminalke in drame, v kateri glavno vlogo zavzamejo skorajda dnevniški zapiski treh žensk, katerih življenja so prepletena. Nekatera bolj nekatera manj. Glavno pripovedovalsko stališče zavzema Rachel, ki je naslovno, dekle na vlaku. Rachel je nesrečno dekle, ki pravzaprav ne ve čisto najbolje, kako se soočiti z vsemi preizkušnjami, ki jih ima v življenju. V knjigi so te nekako reducirane na izgubo službe in moža Toma. Kar ni nič narobe, saj je iz vsega povedanega jasno, da bi se ne glede na tipologijo problemov, Rachel vedno zatekla k alkoholom. Poleg Rachel in Toma v tej zgodbi nastopa tudi Anna, Tomova sedajšnja žena, obsedenka z vsem, kar spada v sliko popolnosti njenega življenja. Tudi Anno v nekaj poglavjih prevzame pripovedovalsko krmilo. Tu sta tudi Scott in Megan. Par, ki živi v isti ulici kot Tom in Ann in ki je pomembno vlogo odigral v dnevni rutini Racheline vožnje z vlakom. V ta nastavek nastopi zaplet v katerem se Megan znajde med pogrešanimi. Rachel pa je istega večera, ko je slednja izginila, bila v nevarni bližini natanko te ulice, v kateri živijo tako njen bivši mož s sedanjo ženo in otrokom, kot tudi Scott in Megan, ki ju je dolgo opazovala le z vlaka. Stvari se torej nenavadno zapletejo, saj se Rachel ne spomni ničesar tistega pijanega večera, Megan je izginila, sama pa se z vlaka spomni, da je videla nekaj, kar bi lahko pripomoglo k temu, da jo najdejo. A jasno, na policiji je ne jemljejo resno v tem, kar bi želela ona - jo pa jemljejo resno, ko seštejejo njeno zgodovino, njen problem z alkoholom in zadrževanje v okolici hiše njenega bivšega moža. V težavah je. Ki so še vedno le potencirane težave, ki jih je v nastalo situacijo prinesla s seboj. In rešuje jih po svoje. Slabo. Vmes izve, da Megan ni le pogrešana, temveč celo mrtva. In tako do konca spremljamo njeno reševanje svojega življenja, svoje vesti, manka spomina na usodno noč, kar pa vse sovpada z reševanjem primera Meganinega izginotja in smrti.

Ne znam povedati, ali v resnici ne verjame, da bo prišla domov, ker so mu dogodki zadnjih dni izpili vso vero, ki jo je prej še imel, ali ker resnično ve, da ne bo nikoli prišla domov.

Knjiga želi biti kriminalka, triler, a ji ta cilj konstantno polzi s strani. Njen najbolj pozitiven del je pravzaprav v zmedi, ki jo glavna junakinja ustvarja s svojo neprepričljivostjo in nezanesljivostjo, ki si jo v svojih dnevniških zapisih privošči. Nanjo se ne da zanesti. Ob njej imamo tudi Scotta in Megan, ki vsak na svoj način prav tako nikakor ne delujeta kot osebi, ki bi ju lahko posvojili. In nato imamo tu še Anno, ki nas v žaru popisovanja svoje želje po popolnem življenju spravlja v dvom natanko zaradi tega, ker ne vemo, kako daleč je v tej želji pripravljena iti. A kljub temu, da Dekle z vlaka lahko beremo tudi s pozicije Megan in Anne, doprinos prve v knjigi prihaja prezgodaj, drugo pa slišimo premalo. Zato ta knjiga odlično deluje le kot profil ženske, ki je postavljena pred krizo svoje umeščenosti v družbo. Rachel nastopa kot ženska, ki si zna postaviti cilje, čeprav kratkoročne; kot ženska, ki zna razmisliti (veliko njenih zapisov ne beremo sredi akcije, temveč ko reflektira dogajanje za nazaj); a tudi kot ženska, ki je šibka in se oklepa preteklosti ter pogumno dreza v osje gnezdo, ne da bi vedela, da lahko s tem največjo škodo napravi prav sebi. A poudarjam, ne pozabite, Rachel je daleč stran od verodostojne pripovedovalke. Dekle na vlaku je zanimivo čtivo in branje dobro potegne v njen vrtinec življenja, ki ga tragično zaznamuje tako umor, še bolj pa zlagano življenje skoraj vseh vpletenih oseb, ki nastopajo v njem.

...in že dremam, zaspala bom, potem pa - pok, tla se naglo dvignejo proti meni in s tesnobo v grlu me vrže pokonci. Videla sem. Videla sem.

In v vsem tem tiči razlog, da boste po vsej verjetnosti v Dekletu na vlaku uživali. Poseben čar je tudi v tem, da se lotite knjige nekaj mesecev po prvem vsesplošnem navdušenju (čeprav večkrat tudi sam k temu dodam svojih 5 centov). Gonilo te knjige je v lahkotno in bestsellersko literaturo preoblečen nihilizem. Vprašanje, kaj pa če je vse laž? je nadvse točno. To je namreč knjiga, ki jo boste požrli v ugibanju, kdo je tisti, ki v zgodbi največ prikriva. In kdo pravzaprav ne prikriva ničesar. Prosto po Epimenidu: kdo je vselej lažnivec, kdo hudobna zver in kdo leni trebuh. Zmajevali boste z glavo ob lahkotnosti uničevanja etičnih obljub in prikimavali, ko se vam bo ob vsem dogajanju utrnil preblisk, da gre pravzaprav za simptome gnile vsakdanjosti. Bolj kot za reševanje uganke izginotja in trupla gre tu za reševanje resnice, ki leži onkraj tega izginotja in trupla. Marsikaj je laž, vse pač ne more biti.


✭✭



Obišči tudi:

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Čudo: obrazi

Se mi večkrat zdi, da je v resnici bolj pomemben drugim kot meni. Ga bolj potrebujejo. Meni zadostuje spomin nanj, toliko, da svojo podobo, ali bolje, podobo o sebi zjutraj sestavim skupaj in lahko po svetu hodim z nekim občutkom minimalne celote. A tudi za druge nisem prepričan, da vsi vidijo isto reč. To je tisto, kar me zares čudi. Nekateri vidijo nekaj, v kar bi strmeli, drugi pa odmaknejo pogled v trenutku. Največkrat se mi zdi, da ga povezujejo s tem, kar imenuje to, kar sem. Bi torej to pomenilo, da vsi ne imenujejo iste reči? Mogoče. To poimenovanje najbrž izvira tudi iz nečesa, kar vedo le oni sami. In toliko bolj, mar ne vodi to do tega, da to kar sem, ni nekaj, kar bi stalo pri miru, marveč se giblje od vsakega do vsakega? Kje je sedaj občutek celote, je sploh kdaj bil? Zdi se kot fenomen, ki se vsakokrat pojavlja in hkrati tudi izginja. Vsi poizkusi, da ga ujel, pa se končajo v pogledu, ki je usmerjen vanj. Toliko o mojem obrazu. In za mano je branje, ki se prav tako ukva

Kdo si, Aljaska?: o vprašanjih in odgovorih

Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez

A search for perfection

Shelley's novel Frankenstein is one of the best examples of Romanticism. The very nature of a human and his/hers desire to reach his/her individual perfection leads to deadly utopia. The story of Frankenstein teaches that the radical search for perfection ultimately terminates the searcher. Victor is a protagonist of Romanticism par excellence, doing a lot of self-reflection, contemplating the nature and being very sensitive. When his dying mother addresses him her wish (“… my firmest hopes of future happiness were placed on the prospect of your union…”, p.41) and later his father (“… I have always looked forward to your marriage…”, p.161), this becomes ultimately deadly for Elisabeth. Victor marries her in spite of his knowledge of what will happen. Victor is attached to fulfilling his parent’s wish until the very end. And with this “attachment”, Victor goes to Ingolstadt, where he seems to find his own inner desire,”…animated by an almost supernatural enthusiasm” (p.50), to make