09. november 2013

Inferno: turistični triler

Seveda sem se lotil novega Browna. Zakaj se ga ne bi? Mogoče zato, ker obstaja mnogo boljših knjig? Ne, to ni pravi razlog, ki bi me odvrnil od branja. In tudi kak drug razlog, ki sem ga slišal, ni pravi. Marsikaterega od podobnih razlogov tudi sam kdaj navržem komu drugemu, a v osnovi mi je za to kasneje vedno kar malo žal. Pri branju Brownovih bestsellerjev ima bralec občutek, da se cel kup stvari odvija v tem metaokolju branja, včasih se jih sploh ne zaveda najbolje. Ko berem komentarje na družbenih omrežjih, pa stroge kritiške ocene in spremljam debate med kolegi, je v mojem mehurčku očitno prisotno mnenje, da je Brown populistični pisatelj, ki služi z lepimi podobami, a s stavki, ki v literarnem oziru nimajo prav nobene vrednosti. Skratka, da gre kvečjemu za mainstream branje, s katerim resen bralec ne bi smel imeti opravka. Ker je to izguba časa in ker je veliko drugega, bolj kvalitetnega na voljo. V resnici, ko dobro pomislim, marsikaj od tega tudi drži, a ne morem se znebiti občutka, da se gremo nek popolnoma neumen literarni elitizem. Brez zamere, ampak bralec, ki ne zna pogledati skozi okno svojega hotela Dostojevski, trdnjave Joyce ali tanka edicije Goethe, je zame natanko tako prednastavljena in nesvobodna monada kot tisti, ki svoje knjižne potrebe zadovoljuje na podlagi tega, kar je v svetu v tem trenutku popularno. Literarni elitizem nima opravka z nobeno argumentirano debato okoli tega, kaj je dobro branje. In ni v redu.

(vir slike: emka.si)

In kako sem bral novega Browna? Najprej, bral sem ga precej dlje, kot sem bral vse, kar je napisal do sedaj. Pa ne, da bi bila kaj prida daljša. Očitno so bile okoliščine nekoliko drugačne in nemara gre nekaj tega pripisati tudi vtisu prejšnjih branj. Inferno je knjiga, ki je nisem prebral na dušek. Če bi jo primerjal s prejšnji mi Brownovimi deli, bi rekel, da je vsekakor bolj zanimiva kot Izgubljeni simbol, a nekaj manj kot Šifra. Kar se mi vedno bolj dozdeva, je to, da je Dan Brown začel živeti svojo prodajno nišo tudi zavestno in žal je to tudi vedno bolj opazno na njegovih delih. Če se veliko trilerjev (kar recimo Inferno je) zadovolji z neko osnovno formulo, v kateri zle sile išče/zatira/preganja/uničuje/zapira par strokovnjak – policaj, v katerem gre dostikrat tudi za kombinacijo moški – ženska, je pri Brownu seveda na delu – poleg te dvojice - tudi to, da boste v vsakem njegovem trilerju prebrali veliko o umetnosti, zgodovini, spomenikih in simbolih. In občutek imam, da je bilo pri Angelih in demonih ali Šifri to relativno dobro skrito v zgodbo, ki se je odvijala, medtem ko je tu, v Infernu, vse skupaj skorajda popolnoma ločeno. Dante, ki naj bi z Božansko komedijo poskrbel za vezivo, ne deluje najbolje. Predvsem, moralo bi ga biti več. Način, kako se bere Inferno, pa nam zlahka omogoča, da ločeno naslovimo tisto, kako je Brown govoril o umetnosti in tisto, kako je gradil pripoved svoje zgodbe.

In ja, prvi del funkcionira. Izjemno dobro. Prisili te, da greš googlat Botticellija, Firence, Benetke, Carigrad. Zanima te, ali so zadeve ravno tako veličastne, kot se zdijo. In večkrat prideš do spoznanja, da so v resnici še veliko bolj veličastne. Za Browna sem dobil občutek, da se seveda temeljito pripravi na lokacije in tamzadevno umetnost, ki jo bo vpletel v svojo knjigo. Na žalost mogoče tudi na račun manj temeljite zgodbe oz. še bolje, na račun toliko slabših dialogov, razmišljanj in dovršenosti oseb, ki v zgodbi nastopajo. Kar pa je na tem dobrega, je to, da je Inferno pravzaprav eden od najboljših primerov nekega skoraj popolnoma svojega žanra. Lahko bi mu rekel turistični triler (kar so super opisali v Mladini, link je spodaj). Gre za turistični vodič, ki upošteva smernice sodobnega informacijskega vedenja ljudi. Kaj imam v mislih? Predvsem to, da se pred našimi očmi dogaja zaton klasičnih enciklopedij in iskanja faktičnih informacij. Na mesto tega pa stopa znanje, ki ga naberemo spotoma, ko počnemo kaj drugega. Ko brskamo po spletu, ko všečkamo na Facebooku in ko se pogovarjamo na Twitterju. In ko beremo trilerje in romane. Trdno stojim za trditvijo, da bo za Botticellijevo sliko Dantejevega Inferna in grobnico Enrica Dandola več ljudi vedelo, ko bo prebralo Brownov Inferno. Ko bodo v tem romanu šli na turistični obhod. Koliko teh, izvzemši seveda tiste, ki po poklicni ali prostočasni aktivnosti to tako ali tako že počnejo, bo do teh artefaktov in njih opisov prišlo po naključju. Torej, to, natanko to se mi zdi velika vrednost tipa knjige, kakšna je Inferno. In ker gre za mainstream, toliko bolj. To pomeni, da bo nekdo, ki v roke vzame le pet knjig na leto in bo mogoče ravno zato ena od teh Inferno, na ta način šel na zanimivo potovanje skozi prostor in čas, se na ta način dotaknil nekaterih izjemnih stvaritev človeške zgodovine. 

Sandro Botticelli, Mappa dell’Inferno (vir slike: commons.wikimedia.org)

Ne morem pa tudi mimo drugega dela. Zgodbe in načina pripovedi, ki je okvir vsega dogajanja v Infernu. Ideja sama je zanimiva. Brown tudi tokrat poseže po vseobsežni katastrofi, ki jo lahko reši le Chuck.. pardon Steven…pardon Robert Langdon. A ta grožnja, to, proti čemur se ta dobri borijo, ni tako fantastična in tako neverjetna, da za njeno temeljno premiso ne ni tudi malce bolj učeni vsaj nekoliko zastrigli z ušesi. Na delu ni kakšna zarota ali kakšna sekta ali kakšno združenje znotraj združenja. Predvsem gre za boj z enim človekom, ki tudi ni tako samoumevno na strani prekletstva zgodovine. A mimo tega sem v Infernu velikokrat stisnil zobe. Mimo Langdona, ki ga poznamo že od prej, so ostale osebe, nastopajoče v zgodbi, čisto preveč nedovršene in napravijo marsikaj, kar pozornemu bralcu privzdigne eno do dve obrvi. Tipičen primer tega je direktorica Svetovne zdravstvene organizacije, ki v trenutku, enemu najbolj napetih, živčnih in stresnih, prične razmišljati o tem, kako je Langdon privlačen. Ne gre skozi, žal. Ne v tem trenutku. Kot je povsem nepotrebno tudi supermansko oz. superwomansko čaščenje Langdonove kolegice Sienne, če ta namesto svojega intelekta raje uporablja borilne veščine. In če popijem vse to, se nikakor nisem mogel navaditi na Brownovo podcenjevanje bralca. Poznate tisto, ko se Rdeča kapica sreča z volkom, se z njim pogovarja in ji ta reče, naj nabere rož za svojo babico. Nato pa Rdeča kapica pri sebi pomisli: ravnokar sem se srečala z volkom in rekel je, naj naberem rož za babico. No, to. Ne razumem, odkod ta potreba po konstantnem pojasnjevanju tega, kaj se v resnici dogaja. Popolnoma odveč, g. Brown. V resnici. A bodi dovolj.

Ja, veliko vas bo prebralo novega Dana Browna. Krog bralcev, ki jih doseže, je izjemno velik. Sam bi v neki celokupni oceni ostal zadržan. Medtem, ko je dogajanje v veliki meri predvidljivo in prevečkrat poseže po naključno prisotnih rešitvah, je vseeno zanimivo potovati v Firence, preučevati Dantejevo posmrtno masko, si predstavljati Trg Sv. Marka in iskati tiste štiri konje. Ostajam pri oznaki, da gre za spodoben turistični triler. Kot takega ga je najbolje brati. In preberite ga, nedvomno boste na nekaterih mestih v knjigi uživali. Tako, kot boste na drugih vzdihovali. Branje je hitro, zlikovec zanimiv, zasukov je tudi dovolj in še cel kup finega opravljanja zgodovine je zraven.


O knjigi tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...