Martin Page je psevdonim, s katerim se je avtor podpisal pod roman Kako sem postal neumen. Založba Sanje ga je izdala že skoraj daljnega leta 2008. Sam ga nisem odkril po kakšni posebni poti, temveč mi ga je priporočila uporabnica v knjižnici, kjer delam. To slednje se, glede na okolico kjer delam, za čuda sploh ne zgodi pogosto. Vsekakor pri kakemu od teh priporočil z veseljem zastrižem z ušesi in mu sledim.
(vir slike: mladina.si)
Kako sem postal neumen je roman, ki mi ne deluje kot roman. Če bi bil prisiljen napisati, zakaj, bi se verjetno potrudil tudi v smeri literarne teorije. A izobrazbe v tej smeri nimam in bi takšen podvig od mene terjal nekaj izobraževanja. Na srečo nimam nikogar, ki bi me silil v takšno pisanje in zato mi tega ni potrebno početi. Vseeno lahko zapišem, da mi ne deluje kot roman. Ker v resnici nima kake posebne zgodbe, nima niti osnovnega mnoštva protagonistov z razdelanimi osebnostmi in dogajanje nima kakih hudih zapletov. A to še ne pomeni, da ni roman. Dejstvo. Kot natanko tako tudi ne pomeni, da ni zanimivo branje.
Jaz bi veliko varneje temu rekel esej. Poizkus. Ker gre za miselni podvig, ki na trenutke meji na znanstveno (v humanističnem smislu) poročilo o tem, kaj poganja bitje sodobnega sveta skozi vsakodnevno brezdanjost. In ker po temi, ki se je lotil in jo obdeluje, sklepam, da se avtor vsaj odlično pretvarja pri soočanju svojega junaka z izzivi, ki si jih postavlja. In pri načinu, kako piše, je spreten. V svojem ciničnem pristopu tudi nemalokrat zelo smešen. A to je tako ali tako luksuz za povrh. Ker vsem cinizmom se ne nasmihamo vsi in še takrat, ko se, ne pomeni, da bo smešen ponovno tudi naslednjič.
Kakorkoli že, v osnovi mi je šlo za zabavno kratko branje. Bralna enodnovnica, katere namen sem dojel malo po svoje, vendar mislim, da ni toliko oddaljen od osnovnega namena tega pisanja samega. Avtor je skozi oči glavnega junaka Antoina večino knjige posvetil izpuščanju intelektualnega in, kot rečeno, izpuščal gnev nad eksistencialno logiko sodobnega človeškega družbenega bitja. Na koncu, čisto na koncu pa nam je skušal na nekaj straneh povedati rešitev za vse, ki bi se nemara kdaj znašli na podobnem precepu, kot se je Antoine.
Za kakšen precep gre? Čisto preprosto je. Formula Antoinovega trpljenja se začne in konča z inteligenco. Ko sem za trenutek pomislil na to, da bi imel priložnost v resnici srečati takšnega človeka, ki bi goreče zagovarjal Antoinov manifest proti inteligenci, bi samo škrtnil z zobmi in se moral na vso moč zadrževati, da takšne arogance ne prekinem z dobro odmerjeno naokoliušesno pripeljanko (kot bi dejal Pižama). Ne prebavljam nikakršnih arogantnežev in tudi oni ne prebavljajo mene (no, v resnici ne prebavljajo nikogar, še njihova samoprebava je vprašljiva). In to je arogantna, močno vzvišena poza, ki jo je zavzel Antoine. Njegov problem je v tem, da ga inteligenca, inteligentno razmišljanje, motrenje, skepsa, refleksija, sklepanje in umovanje v kakršni koli obliki spravlja v obup. Zato je sklenil, da bo skrenil na stranpot te človeške umne podjetnosti in od sebe odgnal vse, kar bi lahko preprečilo njegovo pot k neumnosti. Prepričan je namreč, da ga bo prav neumnost – kot nasprotje pametnosti – bolj uspešno pripeljala k temu, čemur so stoiki rekli ataraksija. K dušnemu miru. In tu se začne zabavna pot, ki je pot želje po biti neumen. Antoine se na tej poti neumnosti želi približati tako, da postane pijanec, da napravi samomor, da mu dolgoletni zdravnik napravi lobotomijo in se prizkusil v poklicu, ki mu je prinesel denar, slednji pa mu je omogočil tudi življenje zapravljanja denarja brez kakega racionalnega namena. Seveda mu ne uspe, nekaj zaradi telesnih omejitev, drugo zaradi tega, ker njegove želje tako toplo niso bile sprejete pri drugih, vsekakor pa se ob kocu te umetniške kalvarije v kateri naj bi ven prišel nov Antoine, bolj poln in manj obremenjen z zadevami inteligence, vsemu temu zgodi konec. Antoine zopet pristane na točki, kjer je bil na začetku (čeprav je avtor ravno takšen izzid, skozi Antoinove pisarije, označil za groznega). A nato sledi poglavje, ki vse skupaj malo postavi na glavo in v katerem verjamem, da je želel avtor povedati svojo resnico glede tega, kaj vodi k polnemu bitju. Zato je lahko ta esej zelo pomenljiv. Ker sem že sedaj kvarnikov navedel preveč, naj to poglavje prebere vsak sam. Če ga bo še kdo bral, kot sem ga sam, potem bo vedel, o čem pišem.
Kako sem postal neumen ima kar nekaj dvomljivih gest. Če se bralec že v osnovi strinja z Antoinovo tezo o inteligenci, recimo da se, gre težko mimo tega, da zelo strogo enači neumnost z alkoholizmom ali še huje, s poizkusi samomora. Prav tako se, čeprav sam verjetno življenjskega sloga borznega posrednika ne bi mogel živeti, težko strinjam, da za to delo ne potrebuješ inteligence, kar po svoje namiguje knjiga. Po drugi strani mi je blazno simpatična ideja veseliuma, tablete, ki mu jo je podtaknil zdravnik kot kompenzacijo za neopravljeno lobotomijo. A na povsem bralni ravni: sprejetje tega placebota postane gesta, ki že sama na sebi jasno pokaže, da junaka inteligenca niti ne more več zapustiti. Očitno je že šla. Brez slovesa.
Ne glede na te kikse, ki jih je potrebno pogoltniti, je knjiga zabavna. In čéz čez vse avtorjeve tendence, da bi nagovoril širši kontekst diskurza življenjskih slogov in poti do sreče. Konec koncev gre tu res za stare filozofske teme, ki svoje razrešitve še ne vidijo kaj kmalu. In v naslovu še nevarno koketira s poglavji Nietzschejevega Ecce Homo. Z glavnim junakom se kot bralec lahko razumem, do neke mere. Potem postane tudi njegovo razmišljanje neumno. Razmišljanje, ki teži k postati neumno, res na čase postane neumno. Kaj pa vem, mogoče je bil to tudi avtorjev namen. Če je bil, vse čestitke. Branje pa je predvsem sproščeno in zabavno. Bi ga spakiral s seboj na dopust.
Izbor povezav o knjigi
Sanje
Wikipedia
Mladina
Odlomek knjige na Zofijini ljubimci
Siol
Bukla
Bookslut
Goodreads
Avtorjeva stran
Complete Review
Komentarji
Objavite komentar