Pisatelj Talhar Ben Jelloun je izjemen avtor. Čeprav je moje poznavanje njegovih del zelo omejeno, v bistvu sem predhodno prebral le njegovo delo Ta slepeča odsotnost svetlobe (v Mladini so zapisali nekaj o tem delu). No, vsekakor lahko za slednje trdim, da je zagotovo eno najboljših del, ki sem jih uspel v življenju prečitati. Gre za neprekosljivo zmes poezije in proze, kjer so tesnobna občutja in boleče preizkušnje tako dobro ubesedene, da te preprosto posrkajo vase in ti ne dovolijo kaj prida predaha. Gre za ekstremno delo, ki meji na tisto, kar lahko sploh prebereš in prebaviš. Nekakšen korelat temu, kar mu je uspelo napisati, bi bil v filmskem svetu prav gotovo Biutiful. Pač nekaj, kar spustiš k sebi, ti je na koncu malodane žal, da si tako storil, vseeno pa veš, da ti je dalo ogromno. Umetnost vsekakor ni namenjena temu, da bi sproščala ali spravljala v dobro voljo. Gre za tragično bistvo umetnosti, za katerega se zdi, da v nekaterih delih vendarle rado prebiva. Vedno bolj poredko, a je tam. Preži na nedolžne še bolj redke, ki so pripravljeni spustiti se v boj.
Domov je drugačno delo. Nekaj krajše in nikakor ne tako močno. Vprašanje je tudi, ali si je želelo biti takšno. Sam imam mogoče celo težave, ker ne vem ravno najbolje, kam bi delo umestil. Gre za roman? Novelo? Esej? Vsekakor je dogajanja tako malo, da v resnici tisti marketinški sinopsis, ki je na voljo na ovoju knjige, niti ni marketinški sinopsis, ki bi zgolj uvajal in vabil bodoče bralce. Pač pa je v resnici vse dogajanje, ki se zgodi v Domov. Zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki izve, da se bo upokojil in se vrnil domov. Mohamed pa s tem nič kaj preveč ni zadovoljen, saj tega ni zmožen prebaviti. Pozna svoje življenje, čeprav bi težko rekel, da uživa v njem. Navajen je vsakodnevne rutine in kar ga bo iz te iztirilo, to ga bo hkrati tudi uničilo. Sprememba je smrt. In to ne velja le za mikrokozmos njegove trenutne življenjske situacije, temveč tudi za kontekst družbe in časa, ki Mohameda obkrožata. Tako dobimo poleg preprostega razmišljanja o njem in njegovi usodi v upokojitvi, tudi ogromno premislekov o življenju kot takem, o islamu, o spreminjajočem se svetu, priseljencih in podobnem. A navkljub temu Domov ni zahtevno čtivo. Niti približno tako zahtevno kot Ta slepeča odsotnost svetlobe. Nemara bi moral, kot napotuje tudi spremno besedilo na ovoju knjige, prej prebrati njegovo "La plus haute des solitudes'', kjer je obravnaval položaj priseljenskih delavcev v Franciji. Pa nisem.
Domov sem se lotil zato, ker me je presenetila ta izdaja, ko mi je dobesedno padla v roke. Poznal sem le avtorja in eno njegovih del. Ne bom rekel, da sem razočaran, a vseeno kake večje katarze ni bilo. Knjiga je prebrana hitro, ne glede na to, da je dostikrat močno zamegljeno, kdaj je v ospredju Mohamedovo razmišljanje in kdaj dogodki, v katerih je on v kadru. V branje bi ga priporočil predvsem tistim, ki bi radi prebrali sodobno eksistencialistično romaneskno delo, v katerem ti postane jasno, kako neobčutljiva je človeška tesnoba na kulturne razlike. In tistim, ki bi radi literarni pokaz, kaj pomeni, da smo ljudje bitja navade. Onkraj navade pa je le smrt. Edina druga možnost. Zaradi vsega tega bosta tudi Jellounova Domov in Mohamed, ostala v kvalitetnem spominu.
Zanimivo morda le še to, da sem ob branju velikokrat dobil pred oči podobo nekega stranskega karakterja iz zelo znanega filma. Pravzaprav je šlo pri njem za zelo podoben motiv, le da prenešen v kontekst izpustitve iz zapora. A namesto sreče in zadovoljstva, je bila tudi pri njem, tako kot pri Mohamedu, na drugi strani obzidja le smrt. Govorim o Brooksu Hatlenu (igral ga je James Whitmore) in filmu The Shawshank Redemption. Saj se ga spomnite, ne?
(vir slike: emka.si)
Domov je drugačno delo. Nekaj krajše in nikakor ne tako močno. Vprašanje je tudi, ali si je želelo biti takšno. Sam imam mogoče celo težave, ker ne vem ravno najbolje, kam bi delo umestil. Gre za roman? Novelo? Esej? Vsekakor je dogajanja tako malo, da v resnici tisti marketinški sinopsis, ki je na voljo na ovoju knjige, niti ni marketinški sinopsis, ki bi zgolj uvajal in vabil bodoče bralce. Pač pa je v resnici vse dogajanje, ki se zgodi v Domov. Zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki izve, da se bo upokojil in se vrnil domov. Mohamed pa s tem nič kaj preveč ni zadovoljen, saj tega ni zmožen prebaviti. Pozna svoje življenje, čeprav bi težko rekel, da uživa v njem. Navajen je vsakodnevne rutine in kar ga bo iz te iztirilo, to ga bo hkrati tudi uničilo. Sprememba je smrt. In to ne velja le za mikrokozmos njegove trenutne življenjske situacije, temveč tudi za kontekst družbe in časa, ki Mohameda obkrožata. Tako dobimo poleg preprostega razmišljanja o njem in njegovi usodi v upokojitvi, tudi ogromno premislekov o življenju kot takem, o islamu, o spreminjajočem se svetu, priseljencih in podobnem. A navkljub temu Domov ni zahtevno čtivo. Niti približno tako zahtevno kot Ta slepeča odsotnost svetlobe. Nemara bi moral, kot napotuje tudi spremno besedilo na ovoju knjige, prej prebrati njegovo "La plus haute des solitudes'', kjer je obravnaval položaj priseljenskih delavcev v Franciji. Pa nisem.
Domov sem se lotil zato, ker me je presenetila ta izdaja, ko mi je dobesedno padla v roke. Poznal sem le avtorja in eno njegovih del. Ne bom rekel, da sem razočaran, a vseeno kake večje katarze ni bilo. Knjiga je prebrana hitro, ne glede na to, da je dostikrat močno zamegljeno, kdaj je v ospredju Mohamedovo razmišljanje in kdaj dogodki, v katerih je on v kadru. V branje bi ga priporočil predvsem tistim, ki bi radi prebrali sodobno eksistencialistično romaneskno delo, v katerem ti postane jasno, kako neobčutljiva je človeška tesnoba na kulturne razlike. In tistim, ki bi radi literarni pokaz, kaj pomeni, da smo ljudje bitja navade. Onkraj navade pa je le smrt. Edina druga možnost. Zaradi vsega tega bosta tudi Jellounova Domov in Mohamed, ostala v kvalitetnem spominu.
Zanimivo morda le še to, da sem ob branju velikokrat dobil pred oči podobo nekega stranskega karakterja iz zelo znanega filma. Pravzaprav je šlo pri njem za zelo podoben motiv, le da prenešen v kontekst izpustitve iz zapora. A namesto sreče in zadovoljstva, je bila tudi pri njem, tako kot pri Mohamedu, na drugi strani obzidja le smrt. Govorim o Brooksu Hatlenu (igral ga je James Whitmore) in filmu The Shawshank Redemption. Saj se ga spomnite, ne?
(vir slike: celeb-str3am.blogspot.com)
Komentarji
Objavite komentar