Kar nekaj časa je že od tega, kar sem zadnjič doživel tisti občutek, ko požreš knjigo na eks. Tisti občutek, ki ga lahko doživiš le ob knjigah, ki te, jaz temu pravim, zaklenejo. Za tistih nekaj momentov, ur ali dni si njihov in tudi čas, ko nimaš časa zanje, te priklenejo nase, premišljuješ le o tem, kdaj boš našel čas zanje.
Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca.
Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnici zastavil (mogoče preveč?) širokopotezno in, v želji ustrezanju šablon, ki jih je pred leti za kriminalne romane na novo postavil Dan Brown, se tako trudil preveč. V Sedem namreč najdemo tako Platona, Nostradamusa, Hitlerja, Pascala, ruski KGB, tajne druščine in tajne druščine, ki so izšle iz tajnih druščin. Tam, kjer se je moralo, je bilo pač potrebno zadevo zvezati skupaj. To, ali zgodba sama drži vodo, presodite sami. Ob branju boste skoraj zagotovo uživali.
Sam nimam težav s tem, da bi podlegal neskončni potrebi po kritiki, ki bi jo moral v obraz metati vsakemu umetniškemu delu in ga preverjati s stvarnostjo. Umetniško delo ni namenjeno posnemanju stvarnosti, pa naj gre za impresionistično slikarijo ali le bestsellerski krimič. To je moje stališče. A vseeno moram zgodbi vsaj malo verjeti in stične točke Sedem so včasih res malo fantastične. Sicer mi gre oznaka v Cobiss, tem taksonomskem temelju katalogizacije in kategorizacije knjižničnega gradiva, - znanstveno fantastični roman - malo na živce. Sam kaj prida znanstvene fantastike nisem našel zraven. Vse se sicer vrti okoli regresije, hipnoze, vendar to področje prepoznam sila premalo, da bi znal trditi, da je to znanstvena fantastika. Mogoče me poučijo drugi :)
Ne glede na vse to, mi je bil Sedem v užitek. Užival sem v tem, da večino časa nisem vedel, kako so moralne vloge porazdeljene, kdo s kom manipulira in kako se bo na koncu stvar končala. Mene je pritegnil zaradi tega. Ideja je super, mogoče bi ji vzel ščepec megalomanskosti in Brownovske potrebe po reševanju sveta. To je pa tudi vse. Zanimivo bi bilo slišati odzive različnih tipov bralcev - ne dvomim, da bodo npr.psihologi imeli svojevrstne komentarje.
Sedem je krimič, ki ga prebereš na dušek, zato ga z veseljem priporočam vsakomur, ki išče nekaj za čez vikend. Na delu je dovolj Dana Browna in hkrati tudi Umberta Eca, da bo pritegnilo. O avtorju bom težko kaj zapisal, ker ga ne poznam. David Benjamin je psevdonim. In s tem nimam težav.
O knjigi tudi na straneh:
Vir slike: pogledi.si
Na žalost sem sam največkrat to doživel le ob kriminalkah, ki sem jih nato ravno tako hitro tudi pozabil. Bojim se, da bo tako tudi z Benjaminovim delom Sedem. V osnovi gre za kriminalni roman, ki ima cel kup prijetnih prvin, med katerimi prednjači ravno to, da praktično preko vseh svojih 300 strani ne izgubi fokusa, niti ritma ne. Drži te do konca, dovolj je skrivnostna in dovolj preobratov vsebuje, da je zanimiv do konca.
Problem je mogoče le v tem, da Sedem večkrat pade v klišeje, ki so preveč očitni, da ne bi zmotili. Podrobnosti vsekakor zadržim zase, ker bi s tem marsikomu pokvaril veselje do branja, a avtor je delo v resnici zastavil (mogoče preveč?) širokopotezno in, v želji ustrezanju šablon, ki jih je pred leti za kriminalne romane na novo postavil Dan Brown, se tako trudil preveč. V Sedem namreč najdemo tako Platona, Nostradamusa, Hitlerja, Pascala, ruski KGB, tajne druščine in tajne druščine, ki so izšle iz tajnih druščin. Tam, kjer se je moralo, je bilo pač potrebno zadevo zvezati skupaj. To, ali zgodba sama drži vodo, presodite sami. Ob branju boste skoraj zagotovo uživali.
Sam nimam težav s tem, da bi podlegal neskončni potrebi po kritiki, ki bi jo moral v obraz metati vsakemu umetniškemu delu in ga preverjati s stvarnostjo. Umetniško delo ni namenjeno posnemanju stvarnosti, pa naj gre za impresionistično slikarijo ali le bestsellerski krimič. To je moje stališče. A vseeno moram zgodbi vsaj malo verjeti in stične točke Sedem so včasih res malo fantastične. Sicer mi gre oznaka v Cobiss, tem taksonomskem temelju katalogizacije in kategorizacije knjižničnega gradiva, - znanstveno fantastični roman - malo na živce. Sam kaj prida znanstvene fantastike nisem našel zraven. Vse se sicer vrti okoli regresije, hipnoze, vendar to področje prepoznam sila premalo, da bi znal trditi, da je to znanstvena fantastika. Mogoče me poučijo drugi :)
Ne glede na vse to, mi je bil Sedem v užitek. Užival sem v tem, da večino časa nisem vedel, kako so moralne vloge porazdeljene, kdo s kom manipulira in kako se bo na koncu stvar končala. Mene je pritegnil zaradi tega. Ideja je super, mogoče bi ji vzel ščepec megalomanskosti in Brownovske potrebe po reševanju sveta. To je pa tudi vse. Zanimivo bi bilo slišati odzive različnih tipov bralcev - ne dvomim, da bodo npr.psihologi imeli svojevrstne komentarje.
Sedem je krimič, ki ga prebereš na dušek, zato ga z veseljem priporočam vsakomur, ki išče nekaj za čez vikend. Na delu je dovolj Dana Browna in hkrati tudi Umberta Eca, da bo pritegnilo. O avtorju bom težko kaj zapisal, ker ga ne poznam. David Benjamin je psevdonim. In s tem nimam težav.
O knjigi tudi na straneh:
Komentarji
Objavite komentar