Preskoči na glavno vsebino

Smrt Zajčija Munra


Smrt Zajčija Munra je roman Nicka Cavea, zagotovo enega najbolj plodnih in nedoumljivih umetnikov, ki se sprehajajo v tem trenutku na zemlji. Hkrati gre za roman, v katerem pravzaprav umanjka veliki dogodek. Ni ničesar osrednjega, kar bi tistih nekaj strani, ki bi ta dogodek opisovale, ločilo od ostalih strani. Gre za izsek življenja Zajčija, o katerem je pravzaprav nujno povedati le to, da je v svojem principu nekaj, kar bi naše babice pospremile z ''naš pa zagotovo ni tak'' dikcijo. Zajči je pijanec, odvisnik od seksa, preklinja, prezira, izkorišča, dekadentsko prebiva. Zajči je antijunak par excellence.


(vir slike: www.bukla.si )

A potrebno je začeti s tem, da je to predvsem in najprej roman Nicka Cavea. Kdor koli se ukvarja z njim, posluša njegovo glasbo in spremlja razvoj njegovih subtilnih umetniških fantazm, bo vedel, kako je avtor tudi na svojem glasbenem področju: prvič, poln antijunakov in drugič, doživel kar nekaj sprememb glede tega, kako bo zgodbe in svoje pridige posredoval svoji publiki. Preden se je začel bogato udejstvovati v maniri The Bad Seeds, kjer je glasba zelo poslušljiva in sprejemljiva tudi za tiste poslušalce, ki se z besedili ne ukvarjajo preveč, je svet okoli sebe rušil z The Birthday Party, pred leti pa se je v to obdobje vrnil z Grindermanom. Ni bilo torej dovolj, da piše silovite tekste, potrebno je bilo vse skupaj opremiti še s silovito hardcore glasbo. Mogoče je želel boljši učinek, mogoče se mu je enostavno fučkalo za to, kaj si o njem še kdo misli. Dosegel je oboje, hkrati pa skozi vsa ta leta pridno polnil svoj opus z mnogimi nepresegljivimi umetninami, ki se tako ali drugače vedno polni antijunakov. V življenju ni rožic, ni ljubezni brez bolečine, ni katarze brez antijunakov. Šok je drugotnega pomena. Tako ga dojemam jaz. In kot je vse skupaj znal sublimno zapakirati v Bad Seeds obdobju, kjer je prijetne, sicer molovske melodije, obkrožujoče npr. smrtonosne femme fatale v Henry Lee zapakiral v prijetne pesmi, je znal to na tako prijeten način preliti tudi v roman. Roman, ki je presežek v marsičem, Ko je oslica zagledala angela. Zajči Munro, nima ne takta ne lepih besed ne prijetnih melodij in tudi ne kakega umetniškega besednega presežka, ki bi bil na delu. A vendar gre za delo, ki ponudi katarzo, ponudi znanje.

Napravite izlet na uradno spletno stran knjige na www.thedeathofbunnymunro.com/, na Youtube ima Smrt Zajčija Munra tudi trailer:



Čeprav mislim, da ima delo dovolj metaforičnega v sebi in bi mu razkritje vsebine ne delalo kake hude škode, vseeno ne bom uporabljal kvarnikov. Razlog v resnici ne tiči v tem, da bi komur koli želel pokvariti navdušenja ob razvitju zgodbe, temveč bolj v psihološkem momentu, kjer se mi zdi, da bo vsak bralec, ki bo dovolj pogumen, da se dela loti in ga prebere do konca, v posameznih epizodah in razmišljanju Zajčija, našel kar nekaj možnosti za svojevrstno in lastno integracijo samega sebe v delo in obratno. Zanimivo se je meni zdelo ravno to. Ne toliko zgodba o nekem dekadentnem, s seksom obsedenem cepcu, ki ne zna poskrbeti za svojega otroka in mu misli še v najbolj občutljivih trenutkih bežijo le v fantazme z golimi dekleti. Gre za to, da je imelo moje branje tega dela več stopenj. Prva interpretacija bi bila, da je v svoji zgodbi je Zajči Munro toliko dekadenta, da v resnici ne spada v ta svet; da je preveč poseben, nespodoben, pokvarjen, zapuščen in preklet; da je v resnici obstoj takšne osebe celo nemogoč; neprepričljiv, ker je preveč fantastičen. Nato je nastopila druga stopnja, v kateri ugotovim, da je Zajči v resnici slehernik – Vprašanje Zajčijeve fantastičnosti je postalo enako vprašanju razlikovanja pokvarjenosti od pokvarjenosti, zato ugotovim, da z lahkoto berem Zajčija in njegove misli kot misli slehernika. In kot takemu sedaj nimam več težav, da mu privoščim propad. In Caveov antijunaški moment bi s tem postal izpolnjen. Poleg tega je ta linija branja prinesla še cel kup humorja, ki ga je prva onemogočala. Zato sem se tudi z veseljem v marsičem presmejal skozi Smrt Zajčija Munra. Problem, ki mi je ob približevanju konca postal rahlo zoprn, je bila edinole prisotnost sprva Zajčija mlajšega, še bolj pa, ko se epizodno pojavi tudi Zajči (naj)starejši. Še nekaj je takšnih pretresov na delu, ki so me v končni fazi pripeljali do tretje stopnje branja. Hegel bi se me nedvomno privoščil z gromkim smehom, ko bi tole bral, a vseeno. Nekje na poti sem namreč doživel to avtorefleksijo, ki mi je ob Zajčijevih nebulozah postregla z dejstvom, da sem to jaz. Zgodba Zajčija Munroja je moja zgodba in tragikomičnost njenega poteka je tudi moja. Če sem še nekaj trenutkov prej lahko zapečkarsko opazoval Zajčijeve dogodivščine kot nekaj hudomušno prijetnega, smešnega in bolanega, sedaj tega ni več. To je bila do konca razvita gesta sleherniškega momenta, ki sedaj prebiva v Zajčiju Munroju. Ni nujno, da sem tako do konca pervertiran, pijan in relativno nesposoben glede česarkoli odgovornega v življenju (kot je Zajči), a vidim, kako fantazme obvladujejo tudi moje življenje in kako si navkljub temu, da si to tudi priznam, želim katarze, prepoznanja in dobrega. In navkljub temu, da se lahko vse okoli mene takoj podre, želim dobro tudi svojim bližnjim. Ker bodo le tako duhovi, ki me preganjajo, zares utihnili. To, ali so Zajčijevi duhovi ob vsem tem na koncu utihnili,pa si preberite sami. Smrt Zajčija Munra se mi zdi super delo, mogoče le ne za vsakega in ne ob vsaki uri v dnevu.

Zdi se mi pa, da bi najboljši theme song za spremljavo Smrti Zajčija Munra, lahko bil le en sam. In če sem ob Oslici neprestano v glavi slišal diskografijo The Bad Seeds, tukaj zanimivo nisem Grindermana. Temveč Faith no more. Torej, I started a joke:


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga