Smrt Zajčija Munra je roman Nicka Cavea, zagotovo enega najbolj plodnih in nedoumljivih umetnikov, ki se sprehajajo v tem trenutku na zemlji. Hkrati gre za roman, v katerem pravzaprav umanjka veliki dogodek. Ni ničesar osrednjega, kar bi tistih nekaj strani, ki bi ta dogodek opisovale, ločilo od ostalih strani. Gre za izsek življenja Zajčija, o katerem je pravzaprav nujno povedati le to, da je v svojem principu nekaj, kar bi naše babice pospremile z ''naš pa zagotovo ni tak'' dikcijo. Zajči je pijanec, odvisnik od seksa, preklinja, prezira, izkorišča, dekadentsko prebiva. Zajči je antijunak par excellence.
(vir slike: www.bukla.si )
A potrebno je začeti s tem, da je to predvsem in najprej roman Nicka Cavea. Kdor koli se ukvarja z njim, posluša njegovo glasbo in spremlja razvoj njegovih subtilnih umetniških fantazm, bo vedel, kako je avtor tudi na svojem glasbenem področju: prvič, poln antijunakov in drugič, doživel kar nekaj sprememb glede tega, kako bo zgodbe in svoje pridige posredoval svoji publiki. Preden se je začel bogato udejstvovati v maniri The Bad Seeds, kjer je glasba zelo poslušljiva in sprejemljiva tudi za tiste poslušalce, ki se z besedili ne ukvarjajo preveč, je svet okoli sebe rušil z The Birthday Party, pred leti pa se je v to obdobje vrnil z Grindermanom. Ni bilo torej dovolj, da piše silovite tekste, potrebno je bilo vse skupaj opremiti še s silovito hardcore glasbo. Mogoče je želel boljši učinek, mogoče se mu je enostavno fučkalo za to, kaj si o njem še kdo misli. Dosegel je oboje, hkrati pa skozi vsa ta leta pridno polnil svoj opus z mnogimi nepresegljivimi umetninami, ki se tako ali drugače vedno polni antijunakov. V življenju ni rožic, ni ljubezni brez bolečine, ni katarze brez antijunakov. Šok je drugotnega pomena. Tako ga dojemam jaz. In kot je vse skupaj znal sublimno zapakirati v Bad Seeds obdobju, kjer je prijetne, sicer molovske melodije, obkrožujoče npr. smrtonosne femme fatale v Henry Lee zapakiral v prijetne pesmi, je znal to na tako prijeten način preliti tudi v roman. Roman, ki je presežek v marsičem, Ko je oslica zagledala angela. Zajči Munro, nima ne takta ne lepih besed ne prijetnih melodij in tudi ne kakega umetniškega besednega presežka, ki bi bil na delu. A vendar gre za delo, ki ponudi katarzo, ponudi znanje.
Napravite izlet na uradno spletno stran knjige na www.thedeathofbunnymunro.com/, na Youtube ima Smrt Zajčija Munra tudi trailer:
Čeprav mislim, da ima delo dovolj metaforičnega v sebi in bi mu razkritje vsebine ne delalo kake hude škode, vseeno ne bom uporabljal kvarnikov. Razlog v resnici ne tiči v tem, da bi komur koli želel pokvariti navdušenja ob razvitju zgodbe, temveč bolj v psihološkem momentu, kjer se mi zdi, da bo vsak bralec, ki bo dovolj pogumen, da se dela loti in ga prebere do konca, v posameznih epizodah in razmišljanju Zajčija, našel kar nekaj možnosti za svojevrstno in lastno integracijo samega sebe v delo in obratno. Zanimivo se je meni zdelo ravno to. Ne toliko zgodba o nekem dekadentnem, s seksom obsedenem cepcu, ki ne zna poskrbeti za svojega otroka in mu misli še v najbolj občutljivih trenutkih bežijo le v fantazme z golimi dekleti. Gre za to, da je imelo moje branje tega dela več stopenj. Prva interpretacija bi bila, da je v svoji zgodbi je Zajči Munro toliko dekadenta, da v resnici ne spada v ta svet; da je preveč poseben, nespodoben, pokvarjen, zapuščen in preklet; da je v resnici obstoj takšne osebe celo nemogoč; neprepričljiv, ker je preveč fantastičen. Nato je nastopila druga stopnja, v kateri ugotovim, da je Zajči v resnici slehernik – Vprašanje Zajčijeve fantastičnosti je postalo enako vprašanju razlikovanja pokvarjenosti od pokvarjenosti, zato ugotovim, da z lahkoto berem Zajčija in njegove misli kot misli slehernika. In kot takemu sedaj nimam več težav, da mu privoščim propad. In Caveov antijunaški moment bi s tem postal izpolnjen. Poleg tega je ta linija branja prinesla še cel kup humorja, ki ga je prva onemogočala. Zato sem se tudi z veseljem v marsičem presmejal skozi Smrt Zajčija Munra. Problem, ki mi je ob približevanju konca postal rahlo zoprn, je bila edinole prisotnost sprva Zajčija mlajšega, še bolj pa, ko se epizodno pojavi tudi Zajči (naj)starejši. Še nekaj je takšnih pretresov na delu, ki so me v končni fazi pripeljali do tretje stopnje branja. Hegel bi se me nedvomno privoščil z gromkim smehom, ko bi tole bral, a vseeno. Nekje na poti sem namreč doživel to avtorefleksijo, ki mi je ob Zajčijevih nebulozah postregla z dejstvom, da sem to jaz. Zgodba Zajčija Munroja je moja zgodba in tragikomičnost njenega poteka je tudi moja. Če sem še nekaj trenutkov prej lahko zapečkarsko opazoval Zajčijeve dogodivščine kot nekaj hudomušno prijetnega, smešnega in bolanega, sedaj tega ni več. To je bila do konca razvita gesta sleherniškega momenta, ki sedaj prebiva v Zajčiju Munroju. Ni nujno, da sem tako do konca pervertiran, pijan in relativno nesposoben glede česarkoli odgovornega v življenju (kot je Zajči), a vidim, kako fantazme obvladujejo tudi moje življenje in kako si navkljub temu, da si to tudi priznam, želim katarze, prepoznanja in dobrega. In navkljub temu, da se lahko vse okoli mene takoj podre, želim dobro tudi svojim bližnjim. Ker bodo le tako duhovi, ki me preganjajo, zares utihnili. To, ali so Zajčijevi duhovi ob vsem tem na koncu utihnili,pa si preberite sami. Smrt Zajčija Munra se mi zdi super delo, mogoče le ne za vsakega in ne ob vsaki uri v dnevu.
Zdi se mi pa, da bi najboljši theme song za spremljavo Smrti Zajčija Munra, lahko bil le en sam. In če sem ob Oslici neprestano v glavi slišal diskografijo The Bad Seeds, tukaj zanimivo nisem Grindermana. Temveč Faith no more. Torej, I started a joke:
Komentarji
Objavite komentar