[Članek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah 21 (6)]
Na zaslonu pred seboj imam monografijo, ki jo je letošnjo (2011) pomlad napisala in v samozaložbi izdala Silva Novljan (Navadna knjižnična zbirka, Ljubljana: samozaložba, 2011. Na voljo je v prostem dostopu na portalu Digitalne knjižnice Slovenije). Kot pove avtorica v Predgovoru, gre za tekst, ki se giblje predvsem okoli analize učinkovitosti porabe proračunskih sredstev, ki jih Ministrstvo za kulturo RS v letu nameni za sofinanciranje nakupa gradiva v splošnih knjižnicah. Že tukaj je tako jasno, da v problematiko trčijo mnoge različne interesne in pojmovne množice: križariti bo v vsakem primeru potrebno med pojmi splošne knjižnice, knjižnične zbirke, strokovnimi priporočili, politiko in interesom financerja ter poslanstvom sodobne splošne knjižnice in strukturo njenih (potencialnih) uporabnikov.
V svojem jedru ima monografija raziskavo, ki skuša najti odgovor na vprašanje, ali je državna politika za razvijanje knjižnične zbirke splošnih knjižnic sploh primerna za uveljavljanje poslanstva splošnih knjižnic?. Z drugimi besedami: katere silnice sodelujejo in morajo sodelovati pri kompetentni in učinkoviti izgradnji knjižnične zbirke. Gre predvsem za, kot rečeno zgoraj, analizo porabe denarnih sredstev, ki jih država doda k izgradnji zbirk vključno z analizo vseh »papirnatih« postopkov v zvezi z razpisom, pregledom rezultatov, pregledom vrste in vsebine knjižničnih zbirk in tudi dostopnost in uporabo tega gradiva.
Avtorica se opisa raziskave loti zelo metodično in sprva ponudi vsa teorijska izhodišča (Manifest o splošnih knjižnicah, Standardi za splošne knjižnice, Zakon o knjižničarstvu, Deklaracija o človekovih pravicah, Ustava RS). Ti dokumenti vsebujejo namreč vso bistvo tega, kar splošne knjižnice so, potrebujejo in zrcalijo, zato je seveda jasno, da služijo kot jasno in razločno razvidna usmeritev za prihodnost (ne le splošnih) knjižnic. In jasno je tudi, da gre za zelo pomembno in kompleksno področje, v katerem je praktično vsaka knjižnica – s svojimi potrebami, uporabniki, lokacijo – zgodba povsem zase. Vseeno pa je jedro vsake knjižnice seveda njena zbirka, okoli te pa se odvijajo uporabniki, prireditve in vse ostalo, kar splošno knjižnico opredeljuje kot pomembno duhovno središče in stičišče nekega kraja in konteksta. In vse skupaj se seveda dodatno zaplete ob dejstvu, da ta zbirka vključuje raznorodne informacije na vse bolj različnih nosilcih, za katere potrebujemo vse bolj dodelano podporo v informacijski tehnologiji. Še zdaleč torej ne moremo in ne smemo trditi, da je zbirka v knjižnici mrtev organizem – gre za dinamično konstantno nadgrajevanje vsebine knjižnice, ki živi in prebiva le v modernem in kompetentnem pogovarjanju z uporabniki (bralci, poslušalci, gledalci idr.), ali kot je zapisala avtorica: »Zbirka mora torej delovati kot odprt prostor za procese informiranja in razvijanja znanja, saj vednost, ki si jo posameznik pridobi, ni popolna, odpre le nov proces do nove vednosti. Do tega, da zbirka lahko izpolnjuje svoje vpraševalno, nagovarjajoče in navdihujoče poslanstvo, pa vodi dolga in težka pot (Navadna knjižnična zbirka, str. 19).
Zato v nadaljevanju avtorica med drugim predstavi porabo proračunskih sredstev za knjižničarstvo v letu 2009; dejavnike, ki usmerjajo nabavno politiko splošnih knjižnic; mrežo izposojevališč splošnih knjižnic v 2009; števila enot knjižničnega gradiva v knjižničnih zbirkah regij v 2009; porabo denarja za nakup gradiva v 2009; bolj podroben vpogled v vrsto gradiva v splošnih knjižnicah in seveda izsledke raziskav(e).
Slednji so sila zanimivi in pomenljivi. Normativ knjižnične zbirke je 4,4 enote gradiva na prebivalca, številke pa kažejo, da 24 osrednjih knjižnic od 58 tega še ne dosega. Glede nakupa pa je Ministrstvo za kulturo skupno prispevalo za 30% prirasta knjižničnega gradiva in pri tem so na podlagi Razpisa osrednje knjižnice dobile v povprečju 1,6 € na prebivalca. Monografija tako postreže z aktualnimi in sila zanimivimi izsledki.
A ne gre le za analizo. Novljanova svoje delo strne v poglavju s priporočili za skladen razvoj knjižničnih zbirk. Tu sintezo najdejo vsa spoznanja izpeljane raziskave in teorijske predpostavke. Zanimivo – in predvsem prevečkrat manjkajočo – osnovo, ki je na delu v knjižnici, razumljivo in berljivo povzame tako, da vsakdo ve, kako se in se mora v knjižnici tisti, ki skrbi za nabavo gradiva povezovati s sodelavci, ki so najbolj izpostavljeni pred uporabniki. Zbirka mora biti živa in v takšno zbirko je potrebno vložiti precej truda in dela. Marsikaj mora priti v konstalacijo. In tu gre tudi za ureditev financiranja s strani države. Avtorica izčrpno in relativno obsežno monografijo sklene z dobrodošlimi predlogi za podporo izvajanju programov (v okvirih izgradnje knjižničnih zbirk) in s predlogom za razmislek o organizaciji služb za pridobivanje knjižničnega gradiva.
V svojem jedru ima monografija raziskavo, ki skuša najti odgovor na vprašanje, ali je državna politika za razvijanje knjižnične zbirke splošnih knjižnic sploh primerna za uveljavljanje poslanstva splošnih knjižnic?. Z drugimi besedami: katere silnice sodelujejo in morajo sodelovati pri kompetentni in učinkoviti izgradnji knjižnične zbirke. Gre predvsem za, kot rečeno zgoraj, analizo porabe denarnih sredstev, ki jih država doda k izgradnji zbirk vključno z analizo vseh »papirnatih« postopkov v zvezi z razpisom, pregledom rezultatov, pregledom vrste in vsebine knjižničnih zbirk in tudi dostopnost in uporabo tega gradiva.
Avtorica se opisa raziskave loti zelo metodično in sprva ponudi vsa teorijska izhodišča (Manifest o splošnih knjižnicah, Standardi za splošne knjižnice, Zakon o knjižničarstvu, Deklaracija o človekovih pravicah, Ustava RS). Ti dokumenti vsebujejo namreč vso bistvo tega, kar splošne knjižnice so, potrebujejo in zrcalijo, zato je seveda jasno, da služijo kot jasno in razločno razvidna usmeritev za prihodnost (ne le splošnih) knjižnic. In jasno je tudi, da gre za zelo pomembno in kompleksno področje, v katerem je praktično vsaka knjižnica – s svojimi potrebami, uporabniki, lokacijo – zgodba povsem zase. Vseeno pa je jedro vsake knjižnice seveda njena zbirka, okoli te pa se odvijajo uporabniki, prireditve in vse ostalo, kar splošno knjižnico opredeljuje kot pomembno duhovno središče in stičišče nekega kraja in konteksta. In vse skupaj se seveda dodatno zaplete ob dejstvu, da ta zbirka vključuje raznorodne informacije na vse bolj različnih nosilcih, za katere potrebujemo vse bolj dodelano podporo v informacijski tehnologiji. Še zdaleč torej ne moremo in ne smemo trditi, da je zbirka v knjižnici mrtev organizem – gre za dinamično konstantno nadgrajevanje vsebine knjižnice, ki živi in prebiva le v modernem in kompetentnem pogovarjanju z uporabniki (bralci, poslušalci, gledalci idr.), ali kot je zapisala avtorica: »Zbirka mora torej delovati kot odprt prostor za procese informiranja in razvijanja znanja, saj vednost, ki si jo posameznik pridobi, ni popolna, odpre le nov proces do nove vednosti. Do tega, da zbirka lahko izpolnjuje svoje vpraševalno, nagovarjajoče in navdihujoče poslanstvo, pa vodi dolga in težka pot (Navadna knjižnična zbirka, str. 19).
Zato v nadaljevanju avtorica med drugim predstavi porabo proračunskih sredstev za knjižničarstvo v letu 2009; dejavnike, ki usmerjajo nabavno politiko splošnih knjižnic; mrežo izposojevališč splošnih knjižnic v 2009; števila enot knjižničnega gradiva v knjižničnih zbirkah regij v 2009; porabo denarja za nakup gradiva v 2009; bolj podroben vpogled v vrsto gradiva v splošnih knjižnicah in seveda izsledke raziskav(e).
Slednji so sila zanimivi in pomenljivi. Normativ knjižnične zbirke je 4,4 enote gradiva na prebivalca, številke pa kažejo, da 24 osrednjih knjižnic od 58 tega še ne dosega. Glede nakupa pa je Ministrstvo za kulturo skupno prispevalo za 30% prirasta knjižničnega gradiva in pri tem so na podlagi Razpisa osrednje knjižnice dobile v povprečju 1,6 € na prebivalca. Monografija tako postreže z aktualnimi in sila zanimivimi izsledki.
A ne gre le za analizo. Novljanova svoje delo strne v poglavju s priporočili za skladen razvoj knjižničnih zbirk. Tu sintezo najdejo vsa spoznanja izpeljane raziskave in teorijske predpostavke. Zanimivo – in predvsem prevečkrat manjkajočo – osnovo, ki je na delu v knjižnici, razumljivo in berljivo povzame tako, da vsakdo ve, kako se in se mora v knjižnici tisti, ki skrbi za nabavo gradiva povezovati s sodelavci, ki so najbolj izpostavljeni pred uporabniki. Zbirka mora biti živa in v takšno zbirko je potrebno vložiti precej truda in dela. Marsikaj mora priti v konstalacijo. In tu gre tudi za ureditev financiranja s strani države. Avtorica izčrpno in relativno obsežno monografijo sklene z dobrodošlimi predlogi za podporo izvajanju programov (v okvirih izgradnje knjižničnih zbirk) in s predlogom za razmislek o organizaciji služb za pridobivanje knjižničnega gradiva.
Delo je, kot omenjeno, brezplačno na voljo na portalu DLib.si, kjer vas seveda toplo vabim, da si ga odprete, prenesete na svoje računalnike ali bralnike, ter doživite strokovno izjemno kompetenten uvid v sodobno raziskavo o izgradnji zbirk v splošnih knjižnicah v Sloveniji. Ta uvid podpira tudi zelo bogato poznavanje vseh ozadij, hkrati pa ponuja skoraj 80 enot virov in literature, kjer, širini tematike vštric, znanja zagotovo ne bomo stradali.
Komentarji
Objavite komentar