Preskoči na glavno vsebino

Vsakodnevne informacijske prakse

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Že dve leti minevata, odkar je Reijo Savolainen, profesor na Oddelku za informacijske študije Tamperske Univerze izdal zanimivo delo, ki se ukvarja z aktualnim in konstantno razvijajočim se področjem informacijskega vedenja ( Reijo Savolainen: Everyday information practices: A social phenomenological perspective, Lanham, Maryland, Toronto, Plymouth UK: The Scarecrow Press, Inc., 2008). Zanimivo je predvsem z svežega sodobnega vidika, na podlagi katerega je raziskoval sodobne vsakodnevne informacijske prakse. Te so skozi njegovo delo Everyday Information Practices močno povezane z dinamičnimi koncepti posameznikove osebnosti, njegovih vsakodnevnih rutin, običajnih delovanj in iskanja informacij. Potreba po preseganju preživelih statičnih delitev na izoliranega posameznika, ki išče informacijo, jo najde, povleče vase, v sebi predela in uporabi, potem pa pade zastor in na izolirano informacijo na drugi strani – to potrebo je pričujoča knjiga skušala kar najbolj zadovoljiti. Gre torej v prvi vrsti za prenovljeni sodobni pogled na življenje z informacijami. Poskus prikaza the big picture (Predvsem s tem menim poskus prikaza širšega konceptualnega objema, ki ga avtor namenja obravnavi posameznikov in njihovih informacijskih praks, ne da bi izoliral kak poseben segment njegovega življenja (delo, prosti čas…)).




                                                                                    vir slike:borders.com.au

Avtor se v knjigi loteva fenomenov iskanja in uporabe informacij, pri tem pa skuša te fenomene dojeti skozi vsakodnevno prakso. Torej nikakor ne želi izpostaviti zgolj iskanja informacij na delovnem mestu, za študij ali druge specifično uravnane potrebe. Gre za to, kako in na kakšen način je vpletenost v informacijske prakse del sodobnih vsakodnevnih projektov. Ali drugače, kako sodobni vsakodnevni projekti vplivajo na posameznikove informacijske prakse. Ali še drugače, kako so informacijske prakse ter z njimi informacije same pod vplivom vsakodnevnih posameznikovih projektov.

Ena glavnih idej knjige je torej ta, da vsakodnevni projekti oblikujejo glavni kontekst vsakodnevnega iskanja informacij s poudarkom na tem, kako življenjske navade posameznikov vnaprej določajo (in so določene nazaj) njihove iskalne prakse. S tovrstno dinamiko skuša knjiga zaobjeti  problematiko informacijskega ''vedenja'' s stališča fenomenološkega dojetja sociologije. Slednja se ukvarja s t.i. človekovim Lebenswelt kot objektom raziskave in skuša vsakodnevne sociološke procese pospraviti pod streho tega, kaj pomenijo v in za človekovo zavest. Vse to ozadje lahko napravi branje dela precej oteženo, vendar delo ni napisano na način, ki bi vas s pretirano teorijsko neprijaznostjo odvračal od sebe. Koncepte skuša razlagati sproti in ob koncu tudi prepozna nujno nadaljevanje raziskav v tej smeri. S sklepnimi odstavki knjige tudi napravi vtis, da gre - bolj kot za strogo znanstveno delo - za esejski poizkus približevanja zelo dinamičnemu sodobnemu problemu – fenomenu iskanja, uporabe in dajanja informacij v nadaljnjo rabo. In v taki luči branje predlagam tudi sam. Ponudi namreč zanimive poglede na ves kontekst ki obkroža informacijsko življenje ljudi;  kako dojemamo informacije v svetu okoli nas? Po kakšnih kriterijih nekatere informacije zavrnemo, druge pa ne?

Delo Everyday Information Practices: A social Phenomenological Perspective se z obširno bibliografijo zaključi po 230 straneh in je razdeljeno na dva glavna dela: prvi je bolj teoretičen in v njem razlaga konceptualno ogrodje svojih raziskav, poleg tega pa uvaja tudi osnovne pojme fenomenološkega pristopa do sociologije (Precej se ukvarja tudi z Alfredom Shutzem kot pionirjem fenomenološke sociologije. Shutz je znan po povezovanju Webrove sociologije in Husserlove fenomenologije – tako da bo s te perspektive delo zanimivo tudi marsikateremu družboslovcu, ne nujno povezanem z informacijsko znanostjo); temu sledi drugi, empirični del, kjer predstavi svojo raziskavo. Savolainen je namreč v okvirih svojih konceptov opravil raziskavo na primeru okoljskih aktivistov in nezaposlenih, in sicer kako spremljajo dnevne dogodke in iščejo informacije, na podlagi katerih sprejemajo vsakodnevne odločitve; prav tako je raziskal, kako si gradijo svoje horizonte informacijskih virov v tem kontekstu iskanja informacij za vsakodnevne odločitve; ob koncu pa tudi to, po katerem kriteriju nekatere vire in kanale izberejo prej kot druge. Sama raziskava je detajlno opisana, postopek pa je bil izpeljan zelo natančno.

V naslednjih dveh poglavjih (6. in 7.) se ukvarja z ostalima dvema deloma trojnega pogleda na informacijsko prakso v vsakdanjosti – torej z uporabo in dajanjem v skupno rabo. Uporaba informacij v vsakdanjih kontekstih je obravnavana na splošni način, s katerim se avtor skuša približati temu, kako posamezniki filtrirajo različne informacijske vire v vsakdanjih odločitvah, raziskuje pa tudi kredibilnost medijev, kognitivne avtoritete in informacijsko prenasičenost. Temu sledi tudi poglavje o dajanju informacij v skupno rabo in tu pridemo do družbenih omrežij, ki so zgrajene na osnovnem konceptu, da je skupna raba informacij osnovna celica teh omrežij ljudi, norm, zaupanja in vzajemnega razumevanja. To je avtorju potrdila tudi pričujoča empirična raziskava.

Če povzamemo, gre torej za razgibano delo, ki bo marsikomu vrglo malo drugačno perspektivo na probleme informacijskega obnašanja ljudi. Ponuja tako strogo teorijo kot tudi podporo v skrbno in podrobno izpeljani empirični raziskavi. Če vso vsebino vržemo v kontekst sodobnih spletnih (2.0?) okoliščin, potem lahko najdemo kar nekaj točk za razmislek o vlogi informacij v življenju (ta pojem je tu treba dojeti kar najbolj generično) sodobnega človeka. Sodobni svet namreč obvladuje centralna pozicija informacij in ob vsakodnevnem naraščanju virov se pogled na to še bolj zapleta. Kot pravi avtor v sklepnem poglavju, informacijske prakse gradijo lastno zgodovino z izkušnjami iskanja, uporabe in dajanja v skupno rabo na podlagi tudi biografskih lastnosti nosilca teh informacijskih praks. To pomeni, da zaloga pred-znanja neke osebe formira nujno osnovo za njegovo informacijsko prakso, ki služi za osmišljanje vsakodnevnih projektov. To se zdi ena glavnih točk dela: informacijske prakse so subjektivno pogojene in kot take jih je potrebno tudi dojeti.

Knjiga ne daje vtisa, da ponuja praktične nasvete za knjižničarje pri njihovem delu. Vseeno pa gre za teoretsko/praktično delo, v katerem preplet socioloških in filozofskih premislekov ter konceptov iz informacijske znanosti vzbuja vprašanja o tem, koliko sploh lahko govorimo o nekih splošnih vzorcih iskanja informacij in informacijskega vedenja kot takega. Ali je torej prihodnost zgolj v informacijah s personalizirano vsebino? K branju vabim predvsem tiste, ki imajo radi teorijo.
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot juna...
Beri naprej »

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s...
1 komentar
Beri naprej »

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i...
1 komentar
Beri naprej »

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane...
Objavite komentar
Beri naprej »

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga...
Objavite komentar
Beri naprej »