Preskoči na glavno vsebino

Referenčne storitve v spletu in uporabniška izkušnja

 [Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Tokrat se bom prav na kratko ustavil pri monografiji Jia Liu, ki se ukvarja z vrednotenjem online referenčnih storitev knjižnic po svetu (Jia Liu: The Evaluation od Worldwide Digital Reference Services in Libraries, Oxford, England: Chandos Publishing, 2007). Delo je zanimivo v kontrastni podobi s tem, kar običajno na tem mestu predstavljam. Tako ne gre pretežno za teoretsko delo, temveč svojo vsebino gradi predvsem v empirični raziskavi. Ta je bila plod mednarodnega sodelovanja nemške in kitajske skupine, ki sta preiskali veliko skupino spletnih referenčnih storitev.



(vir slike:library.uiuc.edu)

Referenčne storitve so že nekaj časa prisotne tudi v tehnoloških okvirih, ki preraščajo pogoj fizičnega srečanja knjižničarja in uporabnika. Na Wikipediji lahko beremo, da so prve takšne storitve svoja kolesa poganjala že v predspletnem času (sredi 1980ih) in s pridom izkoriščala možnost, ki se je ponudila v obliki elektronske pošte. Seveda pa so te storitve svojo formalno in vsebinsko nadgradnjo doživele po vzpostavitvi spleta, ko so se pojavili uporabnikom (ne?)prijazni spletni obrazci, takšni ali drugačni, ki še danes več kot odlično služijo svojemu namenu (V branje priporočam tudi Petra Margon et al.: Poznavanje referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja, v Organizacija znanja, 2010, letn. 15, zv. 4, str. 151-156). Še danes omenjam tudi zato, ker se je splet mogoče v marsičem spremenil, tako v smislu potencirano naraščajočih informacij v odprtem dostopu, vedno boljših indeksov spletnih iskalnikov kot tudi s sodobnimi spletnimi orodji, ki knjižnicam omogočajo še bolj »osebni« in hitrejši servis svojim uporabnikom (Twitter, Facebook…). Za odličen uvid v probleme, odzive in splošno podobo digitalnih referenčnih servisov je pričujoča knjiga – čeprav so od prve izdaje minila že tri leta - The Evaluation of Worldwide Digital Reference Services in Libraries, zares zanimiva.

Raziskava je vključila skoraj 150 knjižnic po svetu (slovenskih v indeksu ni moč najti), ukvarjajo pa se tudi z v Sloveniji razširjenim skupnim orodjem QuestionPoint (servis Ask a Librarian/Vprašaj knjižničarja). Bolj zanimivo je to, da so vrednotenje in primerjave servisov izdelali z uporabniškega stališča, kjer so študenti, ki so bili udeleženci raziskave, primarno komunicirali s tujimi servisi/knjižničarji in uporabljali tuje online referenčne storitve. Avtorica v prvi fazi predstavi vse formalne in metodološke opombe k raziskavi, nato ponudi teorijsko osnovo, primerja knjižnične referenčne online storitve s tistimi, ki jih imajo uporabniki na voljo v odprtem spletu (npr. Ask Yahoo), bistveno pa izpostavlja v poglavjih o vrednotenju teh storitev – tako z vidika nemške kot kitajske ekipe. Po zaključku sledijo tudi dodatki (npr. kazalo knjižnic, ki so bile obravnavane v ocenjevanju…) in krajše stvarno kazalo.

Delo bo zanimivo predvsem tistim, ki se z referenčnimi storitvami v digitalnem okolju ukvarjajo v knjižnicah. Prav tako pa tudi tistim, ki takšne storitve še načrtujejo.

Enhanced by Zemanta

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Figa: vsi modusi odhajanja

Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Tik pod nebom: beseda je bitcoin postala

vir slike: goga.si Po tem, ko sem z navdušenjem pospremil zbirko kratkih zgodb Agate Tomažič Česar ne moreš povedati frizerki , sem se najprej nekoliko potiho spraševal, kako izjemno dobro bi bilo, če bi piska našla čas tudi za nekoliko daljši koncept in svoje ideje ob izdelani besedosučni obrti vpletla tudi v kak roman. V tisto, kar bralcu omogoča, da tudi za nekaj dlje posvoji junake, oddiha z njimi nekaj trenutkov več in pusti tudi daljše pookuse. A v tem vpraševanju je bilo mnogo napak, izvšemši tudi moj latetentni egoizem, ko so tu želje po dobrem branju. A ne bi o mojih napakah; Česar ne moreš povedati frizerki je super zbirka zgodb in natanko ob zaključku branja me je Agata razveselila tudi z novico, da finišira novo knjigo, roman. Tik pod nebom je zrelo delo, ki odstira plast za plastjo sodobne družbe, ki jo avtorica preslika skozi zgodbo dveh generacij in prizmo različnih poti ustvarjanja kariere, ki sta navzlic tesnemu prebivanju druge ob drugi tako zelo zelo daleč. Je

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfl