[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Tokrat se bom prav na kratko ustavil pri monografiji Jia Liu, ki se ukvarja z vrednotenjem online referenčnih storitev knjižnic po svetu (Jia Liu: The Evaluation od Worldwide Digital Reference Services in Libraries, Oxford, England: Chandos Publishing, 2007). Delo je zanimivo v kontrastni podobi s tem, kar običajno na tem mestu predstavljam. Tako ne gre pretežno za teoretsko delo, temveč svojo vsebino gradi predvsem v empirični raziskavi. Ta je bila plod mednarodnega sodelovanja nemške in kitajske skupine, ki sta preiskali veliko skupino spletnih referenčnih storitev.
Referenčne storitve so že nekaj časa prisotne tudi v tehnoloških okvirih, ki preraščajo pogoj fizičnega srečanja knjižničarja in uporabnika. Na Wikipediji lahko beremo, da so prve takšne storitve svoja kolesa poganjala že v predspletnem času (sredi 1980ih) in s pridom izkoriščala možnost, ki se je ponudila v obliki elektronske pošte. Seveda pa so te storitve svojo formalno in vsebinsko nadgradnjo doživele po vzpostavitvi spleta, ko so se pojavili uporabnikom (ne?)prijazni spletni obrazci, takšni ali drugačni, ki še danes več kot odlično služijo svojemu namenu (V branje priporočam tudi Petra Margon et al.: Poznavanje referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja, v Organizacija znanja, 2010, letn. 15, zv. 4, str. 151-156). Še danes omenjam tudi zato, ker se je splet mogoče v marsičem spremenil, tako v smislu potencirano naraščajočih informacij v odprtem dostopu, vedno boljših indeksov spletnih iskalnikov kot tudi s sodobnimi spletnimi orodji, ki knjižnicam omogočajo še bolj »osebni« in hitrejši servis svojim uporabnikom (Twitter, Facebook…). Za odličen uvid v probleme, odzive in splošno podobo digitalnih referenčnih servisov je pričujoča knjiga – čeprav so od prve izdaje minila že tri leta - The Evaluation of Worldwide Digital Reference Services in Libraries, zares zanimiva.
Raziskava je vključila skoraj 150 knjižnic po svetu (slovenskih v indeksu ni moč najti), ukvarjajo pa se tudi z v Sloveniji razširjenim skupnim orodjem QuestionPoint (servis Ask a Librarian/Vprašaj knjižničarja). Bolj zanimivo je to, da so vrednotenje in primerjave servisov izdelali z uporabniškega stališča, kjer so študenti, ki so bili udeleženci raziskave, primarno komunicirali s tujimi servisi/knjižničarji in uporabljali tuje online referenčne storitve. Avtorica v prvi fazi predstavi vse formalne in metodološke opombe k raziskavi, nato ponudi teorijsko osnovo, primerja knjižnične referenčne online storitve s tistimi, ki jih imajo uporabniki na voljo v odprtem spletu (npr. Ask Yahoo), bistveno pa izpostavlja v poglavjih o vrednotenju teh storitev – tako z vidika nemške kot kitajske ekipe. Po zaključku sledijo tudi dodatki (npr. kazalo knjižnic, ki so bile obravnavane v ocenjevanju…) in krajše stvarno kazalo.
Delo bo zanimivo predvsem tistim, ki se z referenčnimi storitvami v digitalnem okolju ukvarjajo v knjižnicah. Prav tako pa tudi tistim, ki takšne storitve še načrtujejo.
Tokrat se bom prav na kratko ustavil pri monografiji Jia Liu, ki se ukvarja z vrednotenjem online referenčnih storitev knjižnic po svetu (Jia Liu: The Evaluation od Worldwide Digital Reference Services in Libraries, Oxford, England: Chandos Publishing, 2007). Delo je zanimivo v kontrastni podobi s tem, kar običajno na tem mestu predstavljam. Tako ne gre pretežno za teoretsko delo, temveč svojo vsebino gradi predvsem v empirični raziskavi. Ta je bila plod mednarodnega sodelovanja nemške in kitajske skupine, ki sta preiskali veliko skupino spletnih referenčnih storitev.
(vir slike:library.uiuc.edu)
Referenčne storitve so že nekaj časa prisotne tudi v tehnoloških okvirih, ki preraščajo pogoj fizičnega srečanja knjižničarja in uporabnika. Na Wikipediji lahko beremo, da so prve takšne storitve svoja kolesa poganjala že v predspletnem času (sredi 1980ih) in s pridom izkoriščala možnost, ki se je ponudila v obliki elektronske pošte. Seveda pa so te storitve svojo formalno in vsebinsko nadgradnjo doživele po vzpostavitvi spleta, ko so se pojavili uporabnikom (ne?)prijazni spletni obrazci, takšni ali drugačni, ki še danes več kot odlično služijo svojemu namenu (V branje priporočam tudi Petra Margon et al.: Poznavanje referenčnega servisa Vprašaj knjižničarja, v Organizacija znanja, 2010, letn. 15, zv. 4, str. 151-156). Še danes omenjam tudi zato, ker se je splet mogoče v marsičem spremenil, tako v smislu potencirano naraščajočih informacij v odprtem dostopu, vedno boljših indeksov spletnih iskalnikov kot tudi s sodobnimi spletnimi orodji, ki knjižnicam omogočajo še bolj »osebni« in hitrejši servis svojim uporabnikom (Twitter, Facebook…). Za odličen uvid v probleme, odzive in splošno podobo digitalnih referenčnih servisov je pričujoča knjiga – čeprav so od prve izdaje minila že tri leta - The Evaluation of Worldwide Digital Reference Services in Libraries, zares zanimiva.
Raziskava je vključila skoraj 150 knjižnic po svetu (slovenskih v indeksu ni moč najti), ukvarjajo pa se tudi z v Sloveniji razširjenim skupnim orodjem QuestionPoint (servis Ask a Librarian/Vprašaj knjižničarja). Bolj zanimivo je to, da so vrednotenje in primerjave servisov izdelali z uporabniškega stališča, kjer so študenti, ki so bili udeleženci raziskave, primarno komunicirali s tujimi servisi/knjižničarji in uporabljali tuje online referenčne storitve. Avtorica v prvi fazi predstavi vse formalne in metodološke opombe k raziskavi, nato ponudi teorijsko osnovo, primerja knjižnične referenčne online storitve s tistimi, ki jih imajo uporabniki na voljo v odprtem spletu (npr. Ask Yahoo), bistveno pa izpostavlja v poglavjih o vrednotenju teh storitev – tako z vidika nemške kot kitajske ekipe. Po zaključku sledijo tudi dodatki (npr. kazalo knjižnic, ki so bile obravnavane v ocenjevanju…) in krajše stvarno kazalo.
Delo bo zanimivo predvsem tistim, ki se z referenčnimi storitvami v digitalnem okolju ukvarjajo v knjižnicah. Prav tako pa tudi tistim, ki takšne storitve še načrtujejo.
Komentarji
Objavite komentar