21. avgust 2016

Kristalni čas: ko zagorijo vse avtorjeve zvezde in zazevajo vsi njegovi prepadi

Pred dnevi, ko sem obračal zadnje strani Kristalnega časa, sem bržkone po naključju pred oči dobil skenogram iz zapuščine Lojzeta Kovačiča, na katerem se nahaja tipkopis z mnogimi avtorjevimi rokopisnimi korekturami. Delo v NUK ima ta privilegij, da vsake toliko predse prejmem kak podoben biser, za katerega sicer sploh vedel ne bi. Pomembno pa je zato, ker je vsebina tega lista, ki niti cel ni zapolnjen, povsem sovpadala z razmislekom, ki ga je Kovačič ponudil v tem monumentalnem delu Kristalni čas. Takšnega dela namreč nihče nima priložnosti brati prav pogosto. Napiše pa ga redkokdo. In v veselje mi je, da sem se ga končno lotil, v vzpodbudo temu pa je bila ponovna izdaja romana, ki ga je pred tedni oskrbela Beletrina.

A nazaj k skenogramu. Ta ima naslov Nadaljevanje stoletij. Priznam, da Kovačičevega dela ne poznam dovolj, da bi lahko umeščal njegove zapuščinske predmete kamorkoli, in tega niti ne bom poizkušal. Bo pa to, tako kot vedno, zapis o vtisih branja. Z vsemi pritiklinami, ki so me ob tem doletele. In tako je tu tudi Nadaljevanje stoletij. To je kratek avtorjev zapis o literaturi. V njem je Lojze Kovačič pisal (tudi) o tem, kaj je zanj smoter vsega pisanja, kaj on išče v knjigah in literaturi. Pisal je, da ga zanima le, ali si je avtor izpisal srce iz prsi, ali je pustil, da so zagorele vse njegove zvezde, zazevali vsi njegovi prepadi. Te besede sem nato obrnil natanko proti njemu samemu in njegovemu Kristalnemu času.

Odgovor je nepotreben. Kristalni čas je obračun s samim seboj, v katerem je pustil na papirju vse. Z nitjo misli povezane ideje o življenju in tem, kar ga obvladuje, zavite v melanholijo minevanja, v katerem zvezde gorijo še danes.

Poudarjam, govorim o sebi, zmeraj samo o sebi, o svojem počutju, ki bi se ga prav rad znebil, in to govorim v tem nestvarnem času, polnem znamenj, simbolov, parol, obredov, ceremonij, formulacij, gest, ki ga ne obvladam.

Roman je povsem avtobiografsko delo. V njem ni izmišljenih oseb in napisan je v obliki spominov, v katerih avtor obišče vse pomembne postaje svojega življenja. In razmišlja tudi o smrti, Bogu, minevanju. Dela obračun in skuša potegniti črto, pod katero bi zapisal svojo končno opombo. Takšno, ki bi jo lahko zapisal kot končno opombo svojemu ustvarjanju. Nekaj, kamor je prišel in nekaj, s čimer lahko prične zaključevanje. Kristalni čas je svetloba, ki jo usmeriš v kristale, a nikdar ne objameš vseh smeri, kamor se razlomi. In ko se trudiš, da bi ta obup spravil v ogrinjačo presodja, se v trudu počasi zaveš, da je ta svetloba pravzaprav tvoj čas. Zgolj tvoj in od nikogar drugega. To je tvoje učasovanje, ki se lomi pod vsemi koti kristalov, ki jih srečuješ. Težko je to ujeti v besede, skoraj nemogoče, a sedaj, ko sem nekaj misli branju že posvetil, mi počasi postaja jasno, da je Kovačiču to uspelo. Težko bi rekel, da ne. Kot si težko predstavljam, kaj pomeni napisati takšno knjigo. Zato sem napisal, da takšen roman napiše le redkokdo.


vir slike: knjigarna-beletrina.com


Kovačič sam ga je označil kot dokument o duši. Pisal ga je dva meseca, izšel je leta 1990, leto kasneje je zanj prejel kresnika. Ne gre pričakovati lahkotnega branja, a dokaz upiranju temu, da na plažo sodijo le tovrstna čtiva, sem lahko prav jaz, ki sem si za Kristalni čas vzel nekaj več dni, bral pa sem ga tako ob jezeru, na plaži, na vrtu in na hribu, v kavarni in šoping centru. Dopust pač. A Kristalni čas je delo dolgih paragrafov, včasih povsem ohlapno povezanih misli, ki sledijo spominu in asociacijam na življenje nekoga, ki je mnogo doživel. Avtor se dotakne svojega otroštva, piše o svoji mami, očetu, življenju v Baslu; nato o življenju v Ljubljani in obisku v ZDA. Piše o svojih literarnih delavnicah in z izjemno natančnostjo popisuje vse udeležence delavnice, ki so postali pomemben del njegovega razmišljanja. Piše tudi o Bogu in svoji bolezni, predvsem pa veliko piše o najpomembnejših ljudeh svojega življenja. Piše o svojih ljubeznih. O tem, kako so bile različne in kaj vse so mu dale, kako so zaznamovale njegovo vsakodnevje. O tem, kako so ga pretresale različne izkušnje življenja, tako recimo piše o želji po naklonjenosti, ki bi si jo želel od pastorke in jo počasi tudi pridobival. Branje Kristalnega časa je sprehod skozi življenje in razmišljanje Lojzeta Kovačiča, ki je napisal knjigo pronicljivih zapisov, kjer bi stran za stranjo lahko razmišljali z njim. Knjiga, kot sem zapisal, nekoga, ki se ozira na tisto kar je bilo in tisto, kar ostaja. Kar bo po vsem tem, kar je zapisano in izrečeno, lahko obstalo v najpomembnejši končni opombi.

Tole je tudi vse, kar bom pisal o vsebini. Ne veliko torej. Tule se mi ne zdi, da bi še sam posegal in objavljal razpredanja o intimi nekoga, ki je zbral toliko poguma, da je zmogel opredmetiti svoje bivanje in ga napraviti za zgodbo. Kako sploh lahko tako pogumno pišeš o svojem življenju? Vendarle, ali v resnici, kdajkoli sploh pišeš o čem drugem, kot o svojem življenju? Ne vem, nekateri odgovori bodo morali počakati. Življenje prav gotovo ni tarok, v katerem bi bil ti edini igralec, ki bi vsem pokazal svoje karte in upal na zmago. Ali pač zmagaš prav zato, ker nimaš ničesar skriti. Ali pa skrivaš nekaj, česar nihče ne vidi in niti ti ne veš, kaj to je, preden ne prideš do konca? Nekateri odgovori bodo morali počakati.

Če hudič naredi kup, naredi velikega. Ta hudič se mi je zmeraj prikazoval kot debela gospa srednjih let z ruto, zavezano s figo na čelu. Gospa Usoda. Hotela je, da mi živci popustijo in v slepi jezi naredim še kaj narobe, da bi potem izgledalo, da nesreča prihaja samo od mene.

Prav težko si je predstavljati ob katero bralno izkušnjo bi dal Kristalni čas. Krasznahorkai, Proust, Joyce, Knausgaard. Tu nekje se giblje moj spomin. Veliko je stavkov, ob katerih sem nehal brati in tudi takšnih, ki sem jih bral ponovno. Avtobiografija seveda, ampak avtor si je vzel tudi prostor za esejistiko. Kot bi posnemal življenje samo, saj nikdar ne uidemo spominom brez refleksije njihovega ozadja, njihovih pogojev možnosti in njihovih smotrov. Bi se mi zdelo, da so pisatelji tule še toliko bolj pod pritiskom, saj je iskati fikcijo brez resničnosti pred njo, v njej ali zaradi nje, Sizifovo početje.

In zato se mi zdi, da je na koncu pravo vprašanje res vprašanje avtorja. Mi smo le (ne)potrebni sogovorniki. In v tej smeri so povsem na mestu tiste vrstice, ki so jih založniki natisnili na zadnjo stran ovitka Kristalnega časa, v katerem Kovačič na vprašanje zakaj piše, odgovarja s povsem vase usmerjenim, a nujnim odgovorom, da ga zanima, kako bo izgledalo tisto, kar bo napisal, ko bo ubesedil svoje notranje boje. Kot bi želel odpreti to novo fronto: pisatelj nujno potrebuje odmik od sebe kot avtorja; potrebuje sebe kot bralca svojih del. A zato mora biti najprej avtor. Kot eksistenca, ki predhaja esenco in v dotičnem žargonu torej kot svoboda izbire tega, kar si. Pisatelj v trenutku, ko postane bralec svojih del, postane tisto, kar želi biti. Zato, sem mi zdi, je avtobiografska proza nekaj najboljšega, kar lahko prebereš. Zelo redko tako dobro zapisana in morda prav zato. Lojze Kovačič je tukaj mojster te obrti.



vir slike: NUK na facebook.com/NarodnaUniverzitetnaKnjiznica/


V primeru Kristalnega časa pa je pomembna tudi tista končna opomba, zadnji stavek romana, zadnji dnevniški vnos, ki je postavljen na svojo stran. Ta mi daje vtis, da je tam kot nekaj, k čemur je Kovačič želel priti. Njegov izplen vseh 357 strani. Ta stavek, ki je na naslednji, neoštevilčeni strani, se glasi: Zrelost je vse. Tu pa se lahko vrnem k skenogramu z začetka zapisa, v katerem Kovačič pravi, da bo literatura najbrž zmeraj odvisna od otroštva in mladosti, kakršna so preživeli njihovi avtorji, od idej in vplivov, ki so obvladovali čas njihovega dozorevanja ... Tule se mi je vse skupaj dopolnilo. In odtod tudi avtorju licenca za tako vehementno univerzalno trditev, s katero je napravil zaključek temu, kar je bilo in odpira novo poglavje temu, kar prihaja.

Kristalni čas je poklon pisateljevanju, osebni borbi, spominom in pogumu, da bralcem sporočiš, kakšno je bilo tvoje dozorevanje. Tudi in predvsem avtorju samemu, ki je tukaj pustil, da so zagorele vse njegove zvezde in zazevali vsi njegovi prepadi. Vrhunsko.


✭✭✭✭


Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...