07. julij 2016

Katherine, Katherine: romanje za formulo

Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde. A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska?, ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta, ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines, roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mladinskih pisateljev; eden tistih, ki so poskrbeli za to, da o mladinskem žanru nikakor ne smemo govoriti z pokroviteljskim ali celo manjvrednim tonom, saj je v vsebine svojih del vpletel razmišljanja o zelo pomembnih temah, o katerih se ni tako enostavno pogovarjati. John Green je eden večjih carjev med sodobnimi pisatelji.


vir slike: emka.si


Katherine, Katherine bi lahko v tem kontekstu označil za povsem povprečno branje. Za razliko od ostalih del, ki sem jih bral in so se ukvarjali z dojemanjem smrtonosne bolezni, smrtjo in pobegom od doma, se tukaj Green ni spustil v tako mogočne problemske motive. In če je v drugih delih prevladujoč močan značaj glavnih (predvsem junakinj), si tule ne vzame zapletov in časa tako resno, da bi lahko bralec skupaj s katerim od junakov vred razvil fascinacijo nad kakim posebnim likom v zgodbi. A vse to še ne pomeni, da ne gre za prijetno čtivo, bere se kot sproščena zgodba o mladih na enem od življenjskih prelomov, brez kakih večjih moralnih in situacijskih pretresov. Nekaj, kar boste brez težav lahko brali na dopustu in končali s prijetnim, skoraj popolnoma nepatetičnim občutkom manjšega zmagoslavja, ki ga bomo delili z glavnim junakom.

Katherine, Katherine je zgodba, ob kateri sem se velikokrat spomnil na film o Johnu Nashu, Čudoviti um, se mi zdi. O tistem genialnem ekonomistu, ki ga spremljamo skozi življenje. Ne da bi razpravljal o kvalitetah filma, je kot ena glavnih pofilmskih usedlin, ki je ostala po ogledu, ostala Nashova obsedenost z izvirno idejo. Obsedenost, ki ga je stala marsičesa, a mu obenem tudi marsikaj prinesla. Colin, glavni junak Katherine, Katherine, mi je podobo Johna Nasha kar nekajkrat privabil pred oči. A ne tako karikirano, kot recimo kak Ahil, ki je v Troji, obseden s slavo, ki mu služi kot edini motiv za boj, temveč povsem nemitološko, realno in pošteno. Colin iz Katherin je v svoji drugačnosti od drugih prikazan kot podobno introvertiran rahlo genialni posameznik, ki ga v vsakodnevnih odločitvah vodijo tudi nekoliko svojevrstne odločitve. Zgodba Katherine, Katherine je v resnici zelo preprosta: dva fanta na začetku dvajsetih let se odločita za mini roadtrip, na katerem bosta razmislila o svojem življenju, predvsem pa pomagala enemu od njiju, da postavi stvari na svoje mesto. Gre za Colina in Hasana. Povod za izlet je Katherine, sedaj že bivše Colinovo dekle, ki ga je zapustila in, kot si lahko predstavljamo, v njem pustila veliko luknjo. A Katherine ni le Katherine, temveč je Katherine XIX. Devetnajsta Katherine. Colin je namreč nekaj posebnega. Čudežni otrok, ki govori ogromno jezikov, ve ogromno stvari in je bil inteligenten mnogo nad povprečjem vseh v svojih letih do sedaj. Kot tak otrok ima v življenju seveda svoje misli in svoje težave, ima predvsem neverjetno fiksacijo na premetanke (vsaka beseda je potencialen anagram, tule čestitke tudi prevajalcu) in ljubezensko se že celo življenje zapleta s puncami, ki jim je ime Katherine. Zato zadnja Katherine nosi številko 19. In prav zadnja ga je s svojim odhodom prizadela. Zato se je odločil, da bo izdelal matematično formulo, s katero bo pojasnil vsa svoja neuspešna katherinasta razmerja in si obenem pomagal tudi pri odločitvah za naprej. Zato gre s svojim najboljšim prijateljem Hasanom na roadtrip, potovanje za formulo.

Vedno je bilo tako: iskal in iskal je ključe satanovega mrliškega voza, potem pa se je na koncu vdal, zaklel: "pinja, prav, bom šel pa z avtobusom." in jih na poti skozi vrata zagledal. Ključi se pojavijo, ko se sprijazniš z avtobusom; Katherine se pojavijo, ko začenjaš dvomiti, da je na svetu še kakšna; in kajpada je prišel učinek eureka, ko se je že skoraj strinjal s tem, da ga ne bo nikoli.

V tem potovanju se prav hitro ustavita in se spoprijateljita z Lindsey, ki dela v trgovini v Gutshotu. Fascinacija nad njo in prijazna domačnost, s katero ju je sprejela njena mati (sicer lastnica glavne tovarne v Gutshotu), ko jima je ponudila prenočišče in nekajdnevno delo, so bili dovolj tehtni razlogi, da sta Colin in Hasan ostala v Gutshotu. Opravljala sta naročeno delo, spoznavala Lindsey, njene prijatelje in življenje v majhnem mestu, hkrati pa se, vsaj Colin, precej ukvarjala s sabo in svojimi anagrami, Katherinami in iskano formulo.

Tako Lažna mesta kot Aljaska, kdo si? počivata na formuli fanta, ki je fasciniran nad izjemnostjo in unikatnostjo dekleta v zgodbi. Greenovi moški liki radi iščejo samega sebe skozi nenavadna dekleta. Tu, v Katherine, Katherine je nekje od daleč stvar zelo podobna. A prava nenavadnost, fascinantnost je tule nekaj, s čimer imamo opravka že od prve strani dalje, saj je Colin tisti, ki iz vse druščine v knjigi najbolj izstopa. Pa se je Green odločil, da ga ne bo predstavil kot čudaka, ki ne sodi v družbo. Tudi ta ga večidel zgodbe ne izloča, vseeno pa je dovolj jasno pokazal, da njegov um deluje nekoliko drugače. Na drugi strani pa imamo skorajda povsem vsakdanjo zgodbo o nekajdnevnem počitniškem doživljanju družbe mladih v majhnem mestu. V tem paketu dobimo torej vse, od prijetnih mladostniških spogledovanj, manjšega pretepa, pogled na samohranilko, ki nosi ogromno odgovornost in stransko zgodbo o mestu Gutshot in njihovih prebivalcih, za katero se vendarle zdi, da ima glavni namen v usmeritvi pozornosti na Lindsey in njeno iskanje same sebe. In v tem paketu je tudi nekaj malega čisto prave romantike. Knjiga se izteče nepresunljivo in brez večjega pompa, kot zaključek nekega poletja, ki je vsem udeležencem zgodbe dalo nekaj, zaradi česar so postali za prgišče drugačni. Boljši, srečnejši.

To je blazno kul način pripovedovanja. Mislim, matematiko sovražim. Ampak tole je kul.

Katherine, Katherine je prijazna knjiga o prijateljstvu in problemih, ki jih imajo mladi ljudje na pragu življenja. Polna je sočnega najstniškega slenga in inteligentnega piflarskega humorja, pripoved pa avtor začini tudi z vmesnimi dovtipi v opombah in matematičnim dodatkom na koncu knjige, ki ga je spisal njegov prijatelj, matematik Daniel Biss. Rdeča nit zgodbe je prav gotovo Colin in njegovo iskanje ljubezenske formule, s katero bo v enem zamahu rešil uganke svojih preteklih in uspešno načrtoval prihodnja razmerja. To, da formulo na koncu na nek način odkrije, je sicer nekaj postranskega, bolj pomembno je, kaj se dogaja, ko jo išče in kaj v resnici sploh pomeni, da jo išče. V Colinu nam Green kaže osebo, ki se v izgubi in bolečini zateka k številkam in formulam. Kar je seveda nenavadno, a v Colinovem svetu čisto običajno. V tem primeru pa je prav romanje k formuli rezultiralo v rešitvi, ki gre mimo formul, s čimer je avtor uspešno in povsem nevsiljivo vpeljal univerzalnost preseganja lastnega sveta, ki pripelje do razrešitve. Z idejo, da se najlepše rešitve včasih lahko pokažejo same od sebe.

Kakšno vlogo je pri tem odigrala formula? In kaj piše v njej? Kot bi rekel Hasan: »Vzemi knjigo v roke, pinja!«.


✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Emka
Dobre knjige
Wikipedia
Goodreads
Avtorjevo spletno mesto
The Guardian 
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...