12. marec 2016

Piton na kolesu: knjiga s Skorjico

O tej knjigi nisem vedel ničesar. Tudi pričakovati nisem vedel kaj. Ni je bilo na nobenem seznamu. A po drugi strani na srečo vse to ne predstavlja nujnega pogoja za to (niti zadostnega v resnici), da bi rekli, da je knjiga super in da jo je fino vzeti v roke. O Pitonu na kolesu, knjigi novinarja in urednika Boštjana Isteniča, pa lahko povem prav slednje: ob branju sem se povsem nepričakovano zabaval, doživljal lepe predstave tega, kam lahko seže absurdnost vsakodnevnih situacij, si zamišljal, kako bi se vse skupaj lahko prav v tem trenutku dogajalo nekje blizu mene in se z veseljem prepustil prijetnemu občutku klasičnega happy enda. Piton na kolesu je zgodba, ki jo doživljam predvsem kot nepretenciozno situacijsko komedijo, ki se ne trudi prodajati večnih resnic, a v svoji preprostosti deluje kot sveže, predvsem pa zelo berljivo. In imam občutek, da je pri pisanju tudi avtor predvsem užival.

vir slike: ocean-si.com

Za kaj gre?

Gre za veliko stvari. In precej oseb. Za eno mesto in za veliko pekarn. Za veliko pekarn in eno pekarnico. Za sosede in bivše prijatelje. Za frizerje in brate. Za zlatarje in roparje. In seveda tudi za pitona, kolo in izgubo spomina. Spomin je očitno zelo priročno orodje, skozi katerega optiko si lahko ogledujemo zgodbe. To sem videl že nekajkrat, na sicer popolnoma drugačen način tudi pred kratkim skozi Modiana. Če je bil tam spomin kot vrata v raziskovanje problemov, ki se nerazrešeno valijo proti sedanjosti, je v Pitonu na kolesu spomin tisti, ki ga kar nekaj časa v zgodbi pravzaprav ni. In zaradi tega so težave. Velike težave. Do tega pa ne pridemo kar takoj, na samem začetku. Piton na kolesu ima v resnici precej klasično zasnovano strukturo. Najprej predstavi glavne akterje in počasi gradi zaplet, za katerega poskrbi najprej pokvarjena blagajna v trgovini, ga nadaljuje pobegli piton, dokončno pa je tu, ko se Marko, glavni protagonist, po spletu povsem mogočih naključij v svoje stanovanju znajde z ogromno količino denarja, pištolo in predvsem z izgubo spomina. Tu se začne zgodba valiti naprej, ne da bi bralec vsaj za trenutek vedel, kam jo bo odneslo. Možnosti v takšni zasnovi so praktično neomejene in avtor je to pozicijo dodobra izkoristil. Marko je seveda napel vse moči, da bi razrešil nastal problem, ki pa vsekakor ni bil en sam. Po eni strani je šlo za povsem praktična vprašanja tega, kaj počneta denar in orožje v isti sobi z njim, po drugi pa gre za mnogo bolj bivanjsko težavno nalogo, odkriti namreč, kdo sploh je. Kar je, zanimivo, pri Marku reducirano predvsem na njegovo moralno zasnovo, najbrž v povezavi s tistim denarjem in orožjem: ali spada med dobre ali slabe fante? Nadaljevanje zgodbe je torej v bistvu iskanje Markovega sprožilca, ki bi mu vrnil spomin nase, po možnosti na način, da svoji okolici ne naredi preveč škode. A če se tole sliši kot nekaj, kar bi vpeljevalo v preveč suhoparno literaturo, polno monologov in poetičnega iskanja rešitve identitetne ambivalence, je ključni draž Isteničeve pripovedi v tem, da je popolnoma nenasilna, naravna, sproščena in tekoča. Zgodba ima lahko mnogo zapletov, kar je lahko s slabim pripovedovalcem povsem katastrofalna kombinacija. No, Istenič to vsekakor ni. Markovo reševanje samega sebe spremljamo z nekim suspenzom, hkrati pa tudi z nasmehom. Veliko se zaplete, veliko se tudi odplete. In povsem prijetno je opazovati, kako se nastavki zgodbe pričenjajo zopet sestavljati skupaj. Škodo bi napravil, ko bi vse izdal, zato priporočam, da preberete sami, kako se vse skupaj zaključi.

Tri glave, ki so se stikale za šanjom, so bile res nenavadne, a je bil lokal takrat že prazen, natakar pa zaposlen z brisanjem kozarcev, tako da ni mogel slišati, kakšen neverjeten zločin se pripravlja nekaj metrov od njega.

Prav strukturi razmerij v zgodbi sami, kakorkoli navadna se zdi, se gre zahvaliti za nekatere zanimivosti, ki so me spremljale pri branju. Recimo to, da niti začasen premik protagonista na the dark side ne učinkuje na način, da bi o njem mislil slabo. Ali pa to, da v finišu zgodbe vidimo absurdno banalnost, pa nanjo brez odlašanja pristanemo. Ker nam je všeč in gre v skladu s tem, kako si želimo, da bi se vse skupaj končalo. Glavni zaplet Pitona na kolesu povsem drži vodo, a v luči tega, kako neverjeten je v svoji verjetnosti, osvetli tudi ostale dogodke na ta način. In všeč nam je. V tem načinu se gibljemo precej na površini tega, kar izvemo o junakih zgodbe, hitrost poteka sosledja dogodkov pa je tista, ki narekuje pravi tempo. K vsemu temu prida svoje tudi mešanica različnih žanrskih prijemov. Poleg kriminalke najdemo tudi ljubezensko zgodbo in komedijo zmešnjav, vse skupaj pa ima nekakšen končni odmev v tem, da red stvari vendarle - ne glede na zahtevnost nesporazumov – na koncu stvari vrne tja, kjer morajo biti.

"Capisco!" je Berta dvignila palec. ko je Tom z Bobbyjem že odhajal skozi vrtna vrata, pa je dodala: "Kako rada imam srečne konce!"

Piton na kolesu med platnicami skriva veliko. Nivo nižje, med vrsticami, pa pove marsikaj tudi o našem življenju. In najpomembneje, to naredi spotoma, povsem neprisiljeno in brez nepotrebnega moraliziranja. Zgodba nam skozi množico različnih junakov prikaže, do kakšnega zanimivega sosledja dogodkov lahko pride v sosedjem mestu. Med ljudmi, ki jih tudi vsak dan srečamo. V pekarni, kjer si vsako jutro kupimo zajtrk. In če sledimo tej formuli – kako se lahko tudi kateri od zločinov ali kakšna neprijetna tragedija, v resnici tudi ne zgodi. Ta končni klic optimizma, ki ostane kot dober okus še nekaj časa po branju Pitona na kolesu, ima proti zgodbam, ki nam jih servira vsakodnevje, sicer malo možnosti, a je zato še toliko bolj pomemben. Saj se spomnite menda, kaj je oni dan nekdo rekel, da je v pogledu, ki vidi zlo.

✭✭✭



Obišči tudi:

Piton na kolesu na FB
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...