17. marec 2016

Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo: dve Sjónovi zgodbi

Mojih srečanj z islandskimi črkosuki ni bilo prav veliko. Žal. A tisti, ki so bili, so se praviloma končali z dobrimi spomini, ki se vsake toliko prikradejo nazaj, če ne drugega že zato, da vzbudijo nekaj neprijetne slabe vesti, zakaj se ne vrnem nazaj na sever, kjer pač dobro pišejo. Nič ne de, takšno slabo vest, kakor tudi marsikaj drugega nujnega, znam lepo potolči nazaj, da štrleče ne bode preveč tja v udobno preživljanje bralnih uric. A ko pridejo na vrsto, iz tega ali onega razloga, takrat sem po pravilu ponovno navdušen. Že dolgo, predolgo nazaj sem tako zelo užival v Islandskem zvonu nobelovca Halldórja Laxnessa, nekaj let nazaj pa v navdušenju odkrival tudi islandski prispevek k razvoju pojma skandinavske kriminalne zgodbe z Arnaldurjem Indriðasonom – izjemen žanrski užitek - in meni zelo ljubo Yrso Sigurðardóttir, ki v podobnem žanru prav tako piše dobre zgodbe. Sedaj na ta prekratek seznam dodajam tudi Sigurjóna Birgirja Sigurðssona, ki se na knjige podpisuje kot Sjón. In moram povedati, da sem navdušen. Spomini na branje Islandcev tako ostajajo lepi, slaba vest pa bo nekolikanj ostrejše štrlela v udobje.

Pred kratkim je na trg prišla knjiga, ki združuje kar dve Sjónovi zgodbi. Ideja knjige, ki vsebuje dve deli, vsako začenši s svojega konca in z drugačno naslovnico, se mi niti ne zdi tako slaba, najbrž pa se najde tudi kdo, ki mu takšno oblikovanje ne bo všeč. Zanimiv je predvsem izbor dveh del, med katerima je v nastanku minilo deset let. Najprej je tu Modra lisica (2003) in nato Fant, ki ga ni bilo (2013). Ali obratno, kakor vam drago. V resnici ni pomembno. Obe deli zaznamujeta posebno bralno izkušnjo, godili bosta takšnim bralcem, ki niso navezani na klasično zgradbo zgodbe in so pripravljeni na vpogled v družbo, ki ni le geografsko v povsem drugačnem okolju, temveč tudi časovno sega nekaj desetletij nazaj.


Modra lisica je delo, ki sem se ga lotil najprej. In priznam, če bi moral izbirati, bi kot boljšo izbral prav to. Čeprav tega ne maram in se mi zdi, da je najslabši učinek prav takšnega oblikovanja dveh-knjig-v-eni natanko to, da nas prikrito sili v izbiranje prijetnejšega ali vsaj v primerjanje. Ne nujno sicer, ampak verjamem, da bo marsikdo podlegel. Tudi jaz. Modra lisica je ena tistih knjig, pod katero bi se z veseljem podpisal tudi sam. Odlikuje jo izjemna celovitost zgodbe, ki pusti etičen razmislek o družbi in ravnanju v pravo smer. To pa doseže z mešanico preproste zgodbe islandskega življenja, razmišljanja in delovanja na primeru deklice Abbe z Downovim sindromom, ki jo pod okrilje vzame zeliščar Fridrik B. Fridjónnson in zanjo skrbi. Zgodba se kar nekaj časa odvija nekje na mestu, omogoča te in one informacije o osebah, a počasi se razpleta usoda, ki je doletela to dekle, način, kako je prišla v mesto in kako se je nato njeno življenje izteklo. Prav na samem začetku namreč Sjón jasno postavi dejstvo njene smrti. Da je nenavadnost te zgodbe še nekoliko bolj nenavadna, poskrbi vzporedna zgodba, ki prikazuje lovca, kako lovi modro lisico. Sjón je tule tudi mojster lirike, na nivoju katere se bliža boju pretkanega mitološkega bitja z lovcem, odločenim, da jo ujame. 

Mož se je spravil k sebi. v tem delu dežele so bile modre lisice tako redke, da bi bila že ena sama dovolj za novico. Črna, plašna, plešoča in ta, ki cvili - vse so bile ista lisica. Ni moglo biti drugače.
"Vse so ista lisica, ista lisica. Vse so ista lisica, ista lisica. Vse so ista lisica, ista lisica ..."

V nadaljevanju epizode lova beremo fantastično pripoved o gospodu, ki, obsojen na propad, doživlja magično transformacijo v lastne duhove, preganjalce, ki jih je v preteklosti tudi sam pomagal hraniti. Obe zgodbi, tako tista o srečni in nesrečni usodi dekleta kot tudi tista o divjem lovu, ki se spremeni v še bolj divji boj z naravo brez omejitev tega, kar se lahko pripeti, se na koncu zelo hitro povežeta. In tako se zgodovinska pripoved, ki se dogaja v 1883, iz družbo opisujočega problemskega čtiva, v katerega je subtilno vtkal magični kos svoje pogače, izteče v elegijo človekove usode, ki poskrbi, da vrne enako z enakim. Modra lisica je po svoje boleča pripoved o izravnavi. O dolgu, ki ga je potrebno poravnati. In Sjón me je v tem, kako je vse skupaj izpeljal, povsem navdušil.


Druga zgodba je nekoliko bolj urbana. Fant, ki ga ni bilo pripoveduje o outsiderju. O fantu po imenu Máni Steinn, ki se je na nek način znašel v prostoru in času, ki mu ni bil naklonjen, dasiravno se je v njiju znašel bolje, kot bi bilo pričakovati. Zgodba o fantu, ki se v po nekaj časa prelevi v urbani mit, ki ga ljudje pripovedujejo svojim otrokom. Najbrž kot svarilo. Roman je prav tako zgodovinska pripoved, pelje pa nas v Reykjavik sto let nazaj, v 1918. In govori o ljubezni do filmske umetnosti, ki jo je v to mestece v fantovo srce prinesel kino. Neizmerna ljubezen do filma, ki je našemu junaku omogočila okvir, skozi katerega je znal spremljati realnost okoli njega in brez katerega mu skoraj ni bilo živeti. Tu izjemno slikovito vlogo odigra fascinacijo, ki jo je čutil do Sóle, odkar jo je v skoraj identični podobi zagledal na filmskem platnu in Sjón ta motiv potrdi v enem od zadnjih prizorov zgodbe, ko si fant prizna, da jo potrebuje le v okviru, ki ga zgradil zanjo. A nazaj. To mesto kmalu bridko zareže epidemija španske gripe, ki dodobra zdesetka fantove someščane, do katerih pa slednji ni čutil tolikšne žalosti kot ob dejstvu, da je ta epidemija povzročila zaprtje kinodvorane. A fant je preživel. Povsem druga zadeva pa je ta kraj prizadela ob odkritju, da je fant gej, ki išče priložnostne zaslužke v skrivnem prostituiranju z različnimi krajani. 

Projekcijo je spremljal orkester Reynirja Gislasona in za začetek je glasbi uspelo preglasiti vzdihovanje in ihtenje. Iz dražjih sedežev se je dvigoval gost dim; moški so kadili cigaro za cigaro v upanju, da bodo zadušili solze.
Ko sta po predstavi stopila na ulico, si je stara gospa obrisala solzico, ki se ji je utrnila, in od fanta izsilila obljubo, da je ne bo nikoli več povabil v kino.

Zgodba se izteče v lepodušniško izganjanje greha, rdečega madeža na nedolžno beli obleki, izbris nečesa, česar ne sme biti. Fanta, ki ga ni bilo. O epidemiji po epidemiji, ki je v resnici epidemija pred epidemijo. Kdo in kako je na koncu stal inu obstal, preberite v Sjónovi pripovedi. Ta je zopet ponudil zgodovinsko pripoved, ki sicer zajema majhen košček v času in prostoru, a s svojim aktualnim prikazom dvoličnosti sega močno v sedanjost našega lepega propada vrednot. Sjón je junaka naslikal predvsem kot drugačnega, a v tej underdog poziciji kot močnega in pripravljenega na spremembe. Edinega prisotnega, ki so ga človeške razvaline epidemije, ki ji je Sjón tako skrbno opisal, presenetile manj kot človeške razvaline lepih duš, ki obraze izbirajo glede na paradigmo duševne periferije reykjaviškega okolja. Še eno izvrstno delo torej, ki sicer deluje na čisto drugačen način, a skozi svojo celoto pomembno nagovarja sodobnega bralca.


Sjón na obisku v Ljubljani, marec 2016 
(fotografije je prispevala Mladinska knjiga, hvala)

Sjón se mi je torej v spomin vtisnil kot mojster besede, ki se pri opazovanju podob lastnih zgodb ves čas premika na meji med prozo in liriko. Lepo se bere, tudi takrat, ko iščeš vse pomenske odtenke napisanega. In na koncu potegne lok, ki postavi stvari na svoje mesto. Izjemno dobro v različna zgodovinska obdobja postavi svoje like in jih sprehaja tudi v drevoredu fantastike, ki je veliko časa nekje zraven. Vsebinsko gledano pa gre za subtilne, zelo natančne podobe o družbi nekoč nekje, ki je za veliko bralce daleč stran, a v teh podobah povsem jasno poudarja problematiko, ki ostaja tukaj tudi danes. Vsakemu, ki naleti na Sjónovo biografijo, je jasno, da gre za človeka, ki ima na zalogi veliko vsebine in tudi moči, da jo spravi na svitlo. Njegovo mojstrstvo mu je seveda prineslo tudi kup nagrad. In ja, Fant, ki ga ni bilo in Modra lisica sta le delčka te biografije, ki pa sta sedaj, s prevodom, tudi nam nekoliko bližje. Na srečo.

Izvrsten pisatelj, obvezno branje.

✭✭✭✭

Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...