Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala v pozornost, da si sploh začel gledati. Tako, kot se zdijo vse nepomembne zgodbe vsakdanjih mimobežnosti, ki pa so takšne le toliko časa, dokler dobro ne razmislil in ugotoviš, da je takšno življenje samo.
To so prve misli, ki so se mi utrnile ob branju Tihe hiše. In še vedno so tu.
Pravzaprav je imel avtor kar prav, da je roman naslovil s Tiho hišo. Ne da bi se že sedaj spuščal v to, ali gre za tiho, je vsekakor središče romana prav hiša. In v tej hiši živita babica Fatma in Recep, ki je nekako v vlogi njenega skrbnika. In to sta prva naša sogovornika pri branju knjige. Recep nam govori o svojih občutkih do gospe, do svojega položaja, do hiše in časa v katerem poizkuša živeti kar se da normalno življenje. Dasiravno prav to v Turčiji v začetku osemdesetih očitno ni bilo nič lažje, kot je bilo leta poprej in je tudi leta kasneje. Kot pritlikavec je posebej na udaru zaradi svoje zunanjosti in to ga sili k tlom bolj kot vsaka druga stvar. A v resnici gre za najbolj etičnega in prijetnega sogovornika, ki ga bomo imeli. Gre za čisto osebo, vdano tako tradiciji, pravilom podrejeno in sprejemajočo spoštovanje, ki mu ga narekuje kultura. Je praktično povsem neobremenjen s čimerkoli, kar je nepomembno. Je kot nekakšen lakmusov papir za nepomembnosti. Vsi ostali v zgodbi so. Fatma, zelo priletna gospa, ki je praktično ves dan v svoji sobi, na postelji, ves čas premišljuje o preteklosti. o svojem možu in svojem sinu. In o svojih vnukih, ki so prišli na obisk. Povsem sumničava oseba, ki ne zaupa prav nikomur več, neupravičeno niti Recepu, ki jo brezpogojno spoštuje in ji uresniči se skoraj vsako, še tako bizarno željo.
Prišleki so trije. V hišo na poletni obisk pridejo trije vnuki, Faruk, Metin in Nilgün. Prvi je zgodovinar, nekoliko starejši, druga dva, njegova brat in sestra, sta mlajša, a vendar oba do turške tradicije ne veže prav veliko več. Še Faruka ne bi, če ne bi bil zgodovinar in bi ne brskal za podatki iz družinske in turške zgodovine. Ob tem pa premišljeval o diaspori, ki je nastala medtem, ko smo vsi mi spali in živeli običajno življenje.Tiha hiša je pripovedovana tudi z njegovega gledišča, tudi z Metinovega, Nilgüninega pač ne. In to je pomenljivo. Še posebno, ko boste prebrali knjigo do konca, boste izvedeli, zakaj. Tule bom tiho kot miška, ker je njena nezapisana zgodba v resnici obenem ena največjih neznank celotne Tihe hiše. Metin je mladi Turek, prežet z idejami o Ameriki, obljubljeni deželi in prav malo mu je mar za marsikatero tozadevščino, ki bremeni prebivalce naselja Cennethisar, v katerega je z bratom in sestro prišel na obisk v tiho hišo svoje babice. Nilgün pa je nekoliko manj obremenjena s politiko, a vseeno v tišini njenih neizrečenosti lahko zaznamo vez med preteklostjo in prihodnostjo, ki je Faruk s svojim alkoholnim problemom nikoli ne bo zmogel živeti. Nilgün se zdi kot utelešenje nekega posebnega duha, zato mi je žal, da nismo spremljali tudi njenih misli. Zato je potrebno utihniti tudi tu.
Spremljamo pa misli Hasana. Hasan je mlad fant, ki prihaja iz bolj ali manj revne družine. Nikoli ni živel v tihi hiši, pa je vendarle kar nekaj mladosti preživel v njej. Recep je namreč njegov stric. In zato je Hasan obenem domačin in obenem tisti, ki pozna, dobro pozna vse do sedaj imenovane protagoniste. Hasan nam služi kot poročevalec stanja v Cennethisarju. In v vse peripatije, ki se dogajajo mladim na pragu vstopa v družbo, ki od njih zahteva, da se postavijo na eno ali drugo stran, politično, aktivistično, družbeno. Prav mogoče je tudi, da vam bo ta lik najbolj zlezel pod kožo, saj se mi zdi, da je Pamuk ogromno časa posvetil prav Hasanu (ne da bi štel).
To je torej Tiha hiša. Roman, ki ga pripoveduje pet pripovedovalcev, vsak ima povsem samosvoj način razmišljanja. Njihove pripovedi se tiho tkejo v celoto povsem bedne stvarnosti, ki jo producira življenje na periferiji turške hoje na meji med deželo, ki želi zreti v prihodnost, a se nikakor ne zmore in niti ne želi odpovedati vsem pritiklinam, ki jo vežejo na njeno totost, to kar je. S tradicijo in običaji prepredeno družbo, za katero se zdi, da bo obstala natanko tam, kjer je. In Pamukova stališča se nagibajo v povsem črnobelo podobo, v kateri brez kančka dvoma ni možnosti kake dialektike. Tu sporazuma ni. Pamuk nam v svoji zgodbi podaja mnenje, da med dvema svetovoma včasih ni povezave. Včasih povezava ni mišljena za dve nepovezljivi stvari. Nekatere stvari ne gredo skupaj, naj si še tako želimo. Zato tudi odgovor na vprašanje po srečnem koncu Tihe hiše mora nujno ostati nedorečen. Pamuk bo zvesto sledil svojemu pripovednemu načrtu, a ta nemara nikakor ne bo šel hkrati vštric s tistim, kar si bomo želeli mi. Zgodba se seveda gradi, ima svojo dramo. Ima svoje zaplete. Ima tudi ljubezenski zaplet, celo dva, mogoče tri. Vendarle pa bomo, seveda v skladu z nujnostjo tega, kamor nas pelje avtor, na koncu obvisi nekje tam, kjer si tega ne želimo. Faruk ne bo nehal piti, Metin ne bo zaživel svojega sanjskega življenja s Ceylan in tudi drugi razpleti ne bodo nujno šli tja, kjer jih naše branje želi imeti. A prav te literarne rešitve so v skladu s tem, kar nam želi sporočiti Pamuk. In v svojem poslanstvu je izjemno uspešen. Naj bo brano in uživano, Tiha hiša je ena od večjih literarnih dobrot, ki jih imamo v tem hipu moč vzeti v roke. Povsem nekje v pogledu, kjer vidimo Khaleda Hosseinija in njegov trud, da nam skozi branje predoči zgodbe, ki jih pripovedujejo življenja na vzhodu, nekaj lučajev proč od tistih, ki so doma v Pamukovih delih.
In poleg Nilgün in njenih neizrečenosti, o katerih lahko le ugibam, je tu še en vrhunec Tihe hiše, ki je super fin. Skozi Fatmine oči je zelo natančno popisana zgodovina njenega življenja, pred mnogimi leti, ko je kot mlado dekle bila zvesta žena svojemu možu. Selâhattin je bil ekscentrični zdravnik, ki je pisal enciklopedijo, svoj življenjski projekt. Projekt, za katerega je bil pripravljen žrtvovati prav vse, spraviti tudi družino na kant. Fatma se je morala zavoljo njega odpovedati mnogim svojim dragocenostim. On pa je bil eden tistih, ki so neutrudno gledal čez čez mejo Turčije in tudi dlje, v razsvetljeno prihodnost, ki jo ponuja zahod, popolnoma zaslepljen od vsega, kar ponuja tradicija Diderota in zgodovina evropske znanosti. In prišel je do črke O, kjer se v turščini nahaja beseda za smrt. Težko je z besedami obnoviti navdušenje, ki ga je doživel človek, ko je odkril tisto, kar meni, da loči zahod in vzhod, kar loči Turčijo od naprednega sveta. Ker razumevanje tega propada pomeni obenem tudi most, ki bo peljal neznanje k znanju. Povsod in za vedno. Ekstatika razmišljanja, s katero v pojmu smrti prepozna razumevanje, smisel tega, kar nekaj loči od naprednega razmišljanja, kar bo zacelilo vse probleme in je pomenilo vrhnjo luč, nepredstavljivo krono človekovega življenjskega poslanstva, je v tistih nekaj paragrafih skoraj nepresegljiva. Čisti biser, vreden vsakršne pozornosti. Portret Selâhattina mi je tako v marsičem v spominu ostal bolje kot politične vsebine, ki jih je v zgodbi mnogo več (beri boja med turškim nacionalizmom in ostalimi).
In zato je menda očitno, da je Tiha hiša vse prej kot tiha, čeprav povsem na koncu čisto utihne. Vse prej pa kriči mnoge zgodbe, politične intrige, pelje v življenje, ki bi nam sicer bilo neznano. Pove, da ljubezen ne premaga vsega in da je preteklost včasih neprimerna sogovornica prihodnosti. Nekateri mostovi niso namenjeni temu, da preko njega koračijo ljudje tega sveta. Ali so si za to sami krivi, prepuščam antropologom, sociologom, zgodovinarjem in psihologom.
Literatura v tem primeru pove svoje. Na izjemen način.
✭✭✭✭✩
Tudi na:
Sanje
Emka
The Guardian
Literary Review
Goodreads
NY Times
Dobre knjige
To so prve misli, ki so se mi utrnile ob branju Tihe hiše. In še vedno so tu.
vir slike: sanje.si
Pamukov (drugi) roman je nastajal med leti 1980 in 1983, to sta letnici, ki jih je avtor zapisal prav na koncu knjige. Do tja bralca slovenskega prevoda pelje skoraj natanko tristo strani izvrstne pripovedne moči avtorja, ki je kasneje zasluženo postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Njegove besede drsijo v bralcev glavo povsem mirno, brez nepotrebnega pompa; niti takrat, ko bi zgodba kaj takšnega narekovala s skorajšnjo nujnostjo.Pravzaprav je imel avtor kar prav, da je roman naslovil s Tiho hišo. Ne da bi se že sedaj spuščal v to, ali gre za tiho, je vsekakor središče romana prav hiša. In v tej hiši živita babica Fatma in Recep, ki je nekako v vlogi njenega skrbnika. In to sta prva naša sogovornika pri branju knjige. Recep nam govori o svojih občutkih do gospe, do svojega položaja, do hiše in časa v katerem poizkuša živeti kar se da normalno življenje. Dasiravno prav to v Turčiji v začetku osemdesetih očitno ni bilo nič lažje, kot je bilo leta poprej in je tudi leta kasneje. Kot pritlikavec je posebej na udaru zaradi svoje zunanjosti in to ga sili k tlom bolj kot vsaka druga stvar. A v resnici gre za najbolj etičnega in prijetnega sogovornika, ki ga bomo imeli. Gre za čisto osebo, vdano tako tradiciji, pravilom podrejeno in sprejemajočo spoštovanje, ki mu ga narekuje kultura. Je praktično povsem neobremenjen s čimerkoli, kar je nepomembno. Je kot nekakšen lakmusov papir za nepomembnosti. Vsi ostali v zgodbi so. Fatma, zelo priletna gospa, ki je praktično ves dan v svoji sobi, na postelji, ves čas premišljuje o preteklosti. o svojem možu in svojem sinu. In o svojih vnukih, ki so prišli na obisk. Povsem sumničava oseba, ki ne zaupa prav nikomur več, neupravičeno niti Recepu, ki jo brezpogojno spoštuje in ji uresniči se skoraj vsako, še tako bizarno željo.
Smejijo se. “Zakaj ves čas brskate po svoji omari?” Smejijo se. Če bi jih vprašala, zakaj se zmerja smejijo, zroč vame, bi se spet smejali, smejali in rekli: “Ne smejimo se, babica,” nato pa spet prasnili v smeh. Morda to počnejo zato, ker sta njihov dedek in oče vse svoje dni pretakal solze. Razžalostila sem se.
Prišleki so trije. V hišo na poletni obisk pridejo trije vnuki, Faruk, Metin in Nilgün. Prvi je zgodovinar, nekoliko starejši, druga dva, njegova brat in sestra, sta mlajša, a vendar oba do turške tradicije ne veže prav veliko več. Še Faruka ne bi, če ne bi bil zgodovinar in bi ne brskal za podatki iz družinske in turške zgodovine. Ob tem pa premišljeval o diaspori, ki je nastala medtem, ko smo vsi mi spali in živeli običajno življenje.Tiha hiša je pripovedovana tudi z njegovega gledišča, tudi z Metinovega, Nilgüninega pač ne. In to je pomenljivo. Še posebno, ko boste prebrali knjigo do konca, boste izvedeli, zakaj. Tule bom tiho kot miška, ker je njena nezapisana zgodba v resnici obenem ena največjih neznank celotne Tihe hiše. Metin je mladi Turek, prežet z idejami o Ameriki, obljubljeni deželi in prav malo mu je mar za marsikatero tozadevščino, ki bremeni prebivalce naselja Cennethisar, v katerega je z bratom in sestro prišel na obisk v tiho hišo svoje babice. Nilgün pa je nekoliko manj obremenjena s politiko, a vseeno v tišini njenih neizrečenosti lahko zaznamo vez med preteklostjo in prihodnostjo, ki je Faruk s svojim alkoholnim problemom nikoli ne bo zmogel živeti. Nilgün se zdi kot utelešenje nekega posebnega duha, zato mi je žal, da nismo spremljali tudi njenih misli. Zato je potrebno utihniti tudi tu.
Spremljamo pa misli Hasana. Hasan je mlad fant, ki prihaja iz bolj ali manj revne družine. Nikoli ni živel v tihi hiši, pa je vendarle kar nekaj mladosti preživel v njej. Recep je namreč njegov stric. In zato je Hasan obenem domačin in obenem tisti, ki pozna, dobro pozna vse do sedaj imenovane protagoniste. Hasan nam služi kot poročevalec stanja v Cennethisarju. In v vse peripatije, ki se dogajajo mladim na pragu vstopa v družbo, ki od njih zahteva, da se postavijo na eno ali drugo stran, politično, aktivistično, družbeno. Prav mogoče je tudi, da vam bo ta lik najbolj zlezel pod kožo, saj se mi zdi, da je Pamuk ogromno časa posvetil prav Hasanu (ne da bi štel).
Kakšen nesmisel! Zgodovina je za sužnje, zgodbe za lenobneže in pravljice za neumne otroke; zgodovina je za bedake, ubožce in bojazljivce!
To je torej Tiha hiša. Roman, ki ga pripoveduje pet pripovedovalcev, vsak ima povsem samosvoj način razmišljanja. Njihove pripovedi se tiho tkejo v celoto povsem bedne stvarnosti, ki jo producira življenje na periferiji turške hoje na meji med deželo, ki želi zreti v prihodnost, a se nikakor ne zmore in niti ne želi odpovedati vsem pritiklinam, ki jo vežejo na njeno totost, to kar je. S tradicijo in običaji prepredeno družbo, za katero se zdi, da bo obstala natanko tam, kjer je. In Pamukova stališča se nagibajo v povsem črnobelo podobo, v kateri brez kančka dvoma ni možnosti kake dialektike. Tu sporazuma ni. Pamuk nam v svoji zgodbi podaja mnenje, da med dvema svetovoma včasih ni povezave. Včasih povezava ni mišljena za dve nepovezljivi stvari. Nekatere stvari ne gredo skupaj, naj si še tako želimo. Zato tudi odgovor na vprašanje po srečnem koncu Tihe hiše mora nujno ostati nedorečen. Pamuk bo zvesto sledil svojemu pripovednemu načrtu, a ta nemara nikakor ne bo šel hkrati vštric s tistim, kar si bomo želeli mi. Zgodba se seveda gradi, ima svojo dramo. Ima svoje zaplete. Ima tudi ljubezenski zaplet, celo dva, mogoče tri. Vendarle pa bomo, seveda v skladu z nujnostjo tega, kamor nas pelje avtor, na koncu obvisi nekje tam, kjer si tega ne želimo. Faruk ne bo nehal piti, Metin ne bo zaživel svojega sanjskega življenja s Ceylan in tudi drugi razpleti ne bodo nujno šli tja, kjer jih naše branje želi imeti. A prav te literarne rešitve so v skladu s tem, kar nam želi sporočiti Pamuk. In v svojem poslanstvu je izjemno uspešen. Naj bo brano in uživano, Tiha hiša je ena od večjih literarnih dobrot, ki jih imamo v tem hipu moč vzeti v roke. Povsem nekje v pogledu, kjer vidimo Khaleda Hosseinija in njegov trud, da nam skozi branje predoči zgodbe, ki jih pripovedujejo življenja na vzhodu, nekaj lučajev proč od tistih, ki so doma v Pamukovih delih.
In poleg Nilgün in njenih neizrečenosti, o katerih lahko le ugibam, je tu še en vrhunec Tihe hiše, ki je super fin. Skozi Fatmine oči je zelo natančno popisana zgodovina njenega življenja, pred mnogimi leti, ko je kot mlado dekle bila zvesta žena svojemu možu. Selâhattin je bil ekscentrični zdravnik, ki je pisal enciklopedijo, svoj življenjski projekt. Projekt, za katerega je bil pripravljen žrtvovati prav vse, spraviti tudi družino na kant. Fatma se je morala zavoljo njega odpovedati mnogim svojim dragocenostim. On pa je bil eden tistih, ki so neutrudno gledal čez čez mejo Turčije in tudi dlje, v razsvetljeno prihodnost, ki jo ponuja zahod, popolnoma zaslepljen od vsega, kar ponuja tradicija Diderota in zgodovina evropske znanosti. In prišel je do črke O, kjer se v turščini nahaja beseda za smrt. Težko je z besedami obnoviti navdušenje, ki ga je doživel človek, ko je odkril tisto, kar meni, da loči zahod in vzhod, kar loči Turčijo od naprednega sveta. Ker razumevanje tega propada pomeni obenem tudi most, ki bo peljal neznanje k znanju. Povsod in za vedno. Ekstatika razmišljanja, s katero v pojmu smrti prepozna razumevanje, smisel tega, kar nekaj loči od naprednega razmišljanja, kar bo zacelilo vse probleme in je pomenilo vrhnjo luč, nepredstavljivo krono človekovega življenjskega poslanstva, je v tistih nekaj paragrafih skoraj nepresegljiva. Čisti biser, vreden vsakršne pozornosti. Portret Selâhattina mi je tako v marsičem v spominu ostal bolje kot politične vsebine, ki jih je v zgodbi mnogo več (beri boja med turškim nacionalizmom in ostalimi).
Se zavedaš, kako zelo pomembno je to odkritje, Fatma? Nocoj sem odkril tisto nevidno mejno črto, ki nas ločuje od njih! Ne, Vzhoda in Zahoda ne razmejujejo oblačila, stroji, hiše, pohištvo, preroki, vlade in tovarne. Vse to je le rezultat, od nas jih namreč ločuje drobna, preprosta resnica, ki se glasi: oni so odkrili ničnost, vodnjak brez dna, imenovan smrt, mi pa se te strašne resnice sploh ne zavedamo. [...]
In zato je menda očitno, da je Tiha hiša vse prej kot tiha, čeprav povsem na koncu čisto utihne. Vse prej pa kriči mnoge zgodbe, politične intrige, pelje v življenje, ki bi nam sicer bilo neznano. Pove, da ljubezen ne premaga vsega in da je preteklost včasih neprimerna sogovornica prihodnosti. Nekateri mostovi niso namenjeni temu, da preko njega koračijo ljudje tega sveta. Ali so si za to sami krivi, prepuščam antropologom, sociologom, zgodovinarjem in psihologom.
Literatura v tem primeru pove svoje. Na izjemen način.
✭✭✭✭✩
Tudi na:
Sanje
Emka
The Guardian
Literary Review
Goodreads
NY Times
Dobre knjige
Komentarji
Objavite komentar