Če odmislimo njegove kratke zgodbe in če odmislimo občasno nezanesljivost informacij z Wikipedije, je Memushiri kouchi prvi roman, ki ga je napisal Kenzaburo Ōe, pri svojih 33 letih. Izdan je bil leta 1958, pri nas pa je po Osebni zadevi (1997 v kultni zbirki XX. stoletje) kot drugi monografski prevod tega avtorja z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke, roman izšel 57 let kasneje. Letos. In škoda, da je bilo potrebno čakati tako dolgo. Ōe je vendarle Nobelov nagrajenec za literaturo; a obstranivši to dejstvo, je Potrgajte poganjke, postrelite otroke izjemno intrigantna knjiga, ki v premislek razpira mnogo takšnega, kar bi si že veliko prej zaslužila umestitev v prevodni cvetober naše literature.
Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljudi naredi nepredstavljivo vsemogočne v svoji zlobi. In nazadnje, zopet kot delo, ki kar z najbolj grobimi prvinami, brez olepšav in pesniških rim, skozi faustovski motiv postavlja vprašanje cene humanosti. Nekaj zelo univerzalnega je v Potrgajte poganjke, postrelite otroke. In vsekakor nekaj zelo privlačnega.
O tem v nekaj stavkih.
Potrgajte poganjke, postrelite otroke je zgodba o mladih prestopnikih, ki odidejo v odročno vasico klečati in garati svojo pokoro. Zgodba jih spremlja na poti, ob prihodu in ves čas bivanja. V nobenem trenutku branja nimamo občutka, da bi te otroke kdorkoli vzel pod svojo zaščito. V resnici jih nihče ne mara. Niti vzgojitelj, toliko manj vaščani, ki jih sprejmejo k sebi. A ti kmalu tudi odidejo. Nad vsemi, tako vaščani kot tudi otroki in vojaki - zgodba se dogaja med vojno - dezerterji, je mnogo strahu pred epidemijo. Vsi se bojijo bolezni, ki bi prišla in ob nepazljivosti umorila vse, ki ne bi pravočasno ušli. Dobesedno. Kajti vaščani so v svojem strahu hitro pobrali najnujnejše in odšli iz vasi ter tako za seboj pustili vse, kar bi lahko smrdelo po epidemiji. In tako v tej vasici za seboj pustili teh petnajst otrok, ki se morajo sami znajti in preživeti. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je knjiga o tej skupini otrok, njihovem soočanju z vprašanji življenja in smrti, soočenju s prvo ljubeznijo, prvimi razočaranji, boji za svoj prav in iskanju meje, do katere tok dogajanja prepustijo naključjem. Kje se poseže vmes in za kakšno ceno?
Otroci se znajdejo po svoje. Njihova večinska anonimnost razkriva avtorjevo željo po vsesplošni veljavi njihovega karakterja, a med njimi jih nekaj izpostavi. Brali boste zgodbo, ki jo pripoveduje naš pripovedovalec; in zgodbo njegovega mlajšega brata, ki mu velja nameniti posebno pozornost. Ne, v bistvu vas bo zgodba prisilila, da mu namenite posebno pozornost. Ker je prekomerna kontrast med surovim vsakdanjikom življenja te mladine in popolnoma nedolžno iskrenostjo in naivnostjo najmlajšega člana te družbe točno takšna. Prekomerna. In brali boste o dezerterju, torej boste razmišljali o smiselnosti vojne. Brali boste o gonji po nasilju, ki buči iz tepeža lačnih vaščanov, torej boste brali o neskončnem strahu pred smrtjo, nečem, kar ne spada v življenje. O tem, čemur se je najbolj izogniti s pobegom, po možnosti daleč proč. Ker nekje živi vera, da lahko stvari izginejo same od sebe in so s tem problemi rešeni. Brali boste tudi o tem, kako lahko v še tako nemogočih razmerah ljudje najdemo zmožnosti za majhne ljubezni, ki se nam lahko zgodijo. In brali boste o lepih dušah, ki jih ne najdemo le v mestu, le na položajih, le pri tistih, ki jih na papir zapišemo kot takšne. Lepe duše, polne kazanja s prstom na druge in odrekanja odgovornosti, te so tudi v najbolj preprostih ljudeh. In tudi otrocih. Ko je trenutek pravi. Zato boste v končni fazi brali tudi o tem, kako težko, a nujno se je temu upreti. Ko je mera polna.
Potrgajte poganjke, postrelite otroke je relativno kratek roman (pod dvesto). Pravzaprav sem v njem užival predvsem zaradi sloga. Ta pa je nekakšna mešanica lepih, a vendarle ne poetičnih opisov pokrajine, narave, prostora, obdajajočega; in lakončni, naturalistični popisi dogajanja v vasi, ki se ne trudijo ničesar zamolčati in ničesar olepševati. Tako, kot je. In ta slog lahko učinkuje vsaj pretresljivo. Neomehčano. Kar je v kombinaciji z dejstvom, da so glavni protagonisti zgodbe vseeno najstniki (ne vem sicer, ali je avtor kje natančno zapisal njihovo starost, bolj ugibam), deluje v resnici nekoliko brutalno privlačno. V ozadju opisov lepe narave človekovo delovanje uravnava le strah in tu ni več nobenega boga. Tega je zamenjala grožnja epidemije.
Knjiga me je v osnovnem načinu pripovedi v melanholični poročevalski prvi osebi množine spominjala na branje Bude na podstrešju Julie Otsuka, a vendarle je tematsko nekje povsem drugje in po drugi strani mi je na plano potegnila tudi spomin na težko, a vseeno fascinantno izkušnjo branja Jellounove Te slepeče odsotnosti svetlobe, kjer ni težko najti vsebinske vzporednice usode teh otrok s kruto obsodbo, ki je 58 zapornikom odvzela svetlobo. Obe sta vredni, da jih vzamete v roke.
In da, tudi Potrgajte poganjke, postrelite otroke spada med skorajda obvezna branja. Zaradi drugačnosti, izvirnega sloga, avtorjevega povojnega obračuna z vojno, privlačne zapletenosti vsega, kar je želel povedati na papirju in obenem krute preprostosti, ki iz napisanega vabi k razmisleku. Delo, s katerim je Ōe izjavljal stališče. V resnici ne gre za otroke. Ōejeva kritika družbe seže v produkcijo zla, ki ne naredi ničesar, da bi bilo bolje. Nekateri se bodo prodali prej, drugi pa bodo kot najbolj nedolžni v svoji čistosti propadli nekoliko kasneje. Ali obratno. Ni pomembno. Človeškost se v pravem trenutku proda tudi za kepo riža.
Ali pa vstane in se bori za svoje življenje.
✭✭✭✭✩
Pojdi tudi na:
Sanje
Sobotno branje Rtv 4D
Radioprvi RTVSlo.si
Delo
Koridor-ku.si
Goodreads
Dobreknjige
Japantimes.co.jp
biografija na Nobelprize.org
(vir slike: sanje.si)
Ōejevo delo, če sodim po sebi, občutimo najprej kot jezno delo. Delo polno anarhije, žalosti, razočaranja in gnusa. Nato, ko te posrka v tok pripovedi, kot branje romana o strahu, ki ne pozna meja in ki deluje kot eliksir, ki še tako preproste ljudi naredi nepredstavljivo vsemogočne v svoji zlobi. In nazadnje, zopet kot delo, ki kar z najbolj grobimi prvinami, brez olepšav in pesniških rim, skozi faustovski motiv postavlja vprašanje cene humanosti. Nekaj zelo univerzalnega je v Potrgajte poganjke, postrelite otroke. In vsekakor nekaj zelo privlačnega.
O tem v nekaj stavkih.
Potrgajte poganjke, postrelite otroke je zgodba o mladih prestopnikih, ki odidejo v odročno vasico klečati in garati svojo pokoro. Zgodba jih spremlja na poti, ob prihodu in ves čas bivanja. V nobenem trenutku branja nimamo občutka, da bi te otroke kdorkoli vzel pod svojo zaščito. V resnici jih nihče ne mara. Niti vzgojitelj, toliko manj vaščani, ki jih sprejmejo k sebi. A ti kmalu tudi odidejo. Nad vsemi, tako vaščani kot tudi otroki in vojaki - zgodba se dogaja med vojno - dezerterji, je mnogo strahu pred epidemijo. Vsi se bojijo bolezni, ki bi prišla in ob nepazljivosti umorila vse, ki ne bi pravočasno ušli. Dobesedno. Kajti vaščani so v svojem strahu hitro pobrali najnujnejše in odšli iz vasi ter tako za seboj pustili vse, kar bi lahko smrdelo po epidemiji. In tako v tej vasici za seboj pustili teh petnajst otrok, ki se morajo sami znajti in preživeti. Potrgajte poganjke, postrelite otroke je knjiga o tej skupini otrok, njihovem soočanju z vprašanji življenja in smrti, soočenju s prvo ljubeznijo, prvimi razočaranji, boji za svoj prav in iskanju meje, do katere tok dogajanja prepustijo naključjem. Kje se poseže vmes in za kakšno ceno?
''V tej črni gruči so se hiše tiščale druga druge kot drevesa v temni dolini. Vrstile so se od visokega pobočja do kotanje na dnu doline, verigo prekinjale, jo spet nadaljevale, pri tem pa čemele in molčale kot nočne zveri. Obstali smo, pogledali nanje, v prsih se nam je nekaj zganilo.''
Otroci se znajdejo po svoje. Njihova večinska anonimnost razkriva avtorjevo željo po vsesplošni veljavi njihovega karakterja, a med njimi jih nekaj izpostavi. Brali boste zgodbo, ki jo pripoveduje naš pripovedovalec; in zgodbo njegovega mlajšega brata, ki mu velja nameniti posebno pozornost. Ne, v bistvu vas bo zgodba prisilila, da mu namenite posebno pozornost. Ker je prekomerna kontrast med surovim vsakdanjikom življenja te mladine in popolnoma nedolžno iskrenostjo in naivnostjo najmlajšega člana te družbe točno takšna. Prekomerna. In brali boste o dezerterju, torej boste razmišljali o smiselnosti vojne. Brali boste o gonji po nasilju, ki buči iz tepeža lačnih vaščanov, torej boste brali o neskončnem strahu pred smrtjo, nečem, kar ne spada v življenje. O tem, čemur se je najbolj izogniti s pobegom, po možnosti daleč proč. Ker nekje živi vera, da lahko stvari izginejo same od sebe in so s tem problemi rešeni. Brali boste tudi o tem, kako lahko v še tako nemogočih razmerah ljudje najdemo zmožnosti za majhne ljubezni, ki se nam lahko zgodijo. In brali boste o lepih dušah, ki jih ne najdemo le v mestu, le na položajih, le pri tistih, ki jih na papir zapišemo kot takšne. Lepe duše, polne kazanja s prstom na druge in odrekanja odgovornosti, te so tudi v najbolj preprostih ljudeh. In tudi otrocih. Ko je trenutek pravi. Zato boste v končni fazi brali tudi o tem, kako težko, a nujno se je temu upreti. Ko je mera polna.
''Izgnali me bodo iz brezizhodne doline, v kateri sem bil zaprt. Ampak tudi zunaj bom še vedno zaprt. Nikoli ne bom mogel pobegniti. Tako znotraj kot zunaj so me potrpežljivo čakali trdi prsti in surove roke, da bi me zmečkali in zadavili.''
Potrgajte poganjke, postrelite otroke je relativno kratek roman (pod dvesto). Pravzaprav sem v njem užival predvsem zaradi sloga. Ta pa je nekakšna mešanica lepih, a vendarle ne poetičnih opisov pokrajine, narave, prostora, obdajajočega; in lakončni, naturalistični popisi dogajanja v vasi, ki se ne trudijo ničesar zamolčati in ničesar olepševati. Tako, kot je. In ta slog lahko učinkuje vsaj pretresljivo. Neomehčano. Kar je v kombinaciji z dejstvom, da so glavni protagonisti zgodbe vseeno najstniki (ne vem sicer, ali je avtor kje natančno zapisal njihovo starost, bolj ugibam), deluje v resnici nekoliko brutalno privlačno. V ozadju opisov lepe narave človekovo delovanje uravnava le strah in tu ni več nobenega boga. Tega je zamenjala grožnja epidemije.
Knjiga me je v osnovnem načinu pripovedi v melanholični poročevalski prvi osebi množine spominjala na branje Bude na podstrešju Julie Otsuka, a vendarle je tematsko nekje povsem drugje in po drugi strani mi je na plano potegnila tudi spomin na težko, a vseeno fascinantno izkušnjo branja Jellounove Te slepeče odsotnosti svetlobe, kjer ni težko najti vsebinske vzporednice usode teh otrok s kruto obsodbo, ki je 58 zapornikom odvzela svetlobo. Obe sta vredni, da jih vzamete v roke.
In da, tudi Potrgajte poganjke, postrelite otroke spada med skorajda obvezna branja. Zaradi drugačnosti, izvirnega sloga, avtorjevega povojnega obračuna z vojno, privlačne zapletenosti vsega, kar je želel povedati na papirju in obenem krute preprostosti, ki iz napisanega vabi k razmisleku. Delo, s katerim je Ōe izjavljal stališče. V resnici ne gre za otroke. Ōejeva kritika družbe seže v produkcijo zla, ki ne naredi ničesar, da bi bilo bolje. Nekateri se bodo prodali prej, drugi pa bodo kot najbolj nedolžni v svoji čistosti propadli nekoliko kasneje. Ali obratno. Ni pomembno. Človeškost se v pravem trenutku proda tudi za kepo riža.
Ali pa vstane in se bori za svoje življenje.
✭✭✭✭✩
Pojdi tudi na:
Sanje
Sobotno branje Rtv 4D
Radioprvi RTVSlo.si
Delo
Koridor-ku.si
Goodreads
Dobreknjige
Japantimes.co.jp
biografija na Nobelprize.org
Komentarji
Objavite komentar