01. december 2014

Buda na podstrešju: poročamo

Nekateri bralci so mnenja, da je literatura namenjena razvedrilu in krajšanju prostega časa. Da je literatura kot nekakšno zdravilo za slabo počutje ali razpadle občutke o smislu življenja. In zato so življenjski trenutki kot simptomi, ki jih je potrebno zdraviti. Knjige pa so tu le z nekim specifičnim in običajno kratkotrajnim namenom. Nekateri drugi pa v knjigah vidimo osnovo za to, kako bomo življenje kot tako sploh uspeli interpretirati. Vse, kar je, do nas pride s pomočjo znakov, besed, stavkov. Sestavkov, esejev, novel in romanov. Interpretacije so le tako lahko dovolj bogate. Kako bi tukaj in v okviru teh dveh odgovorov o literaturi lahko spregovorili o Julie Otsuka in njenem Buda na podstrešju? Je lahko Otsukina knjiga namenjena razvedrilu? Je to lahko prijetno krajšanje časa? Po drugi strani pa, kaj lahko iz romana potegnemo? Kakšen etični napor terja od mene?

vir: emka.si

Buda na podstrešju je zelo zelo zanimiva knjiga. Zelo kratka in zelo posebna. Vsebinsko je zelo povedna, čeprav ni spisana na klasičen način. Kratkost romana je po svoje povsem v nasprotju z leti, ki jih opisuje. In prav tako je jedrnatost napisanega zgolj navidezna. Knjiga govori o mnogih osebah in vključuje več usod, kot je običajno v navadi, če avtor želi obdržati zadovoljivo konsistenco, s katero bo še obdržal bralca pri sebi. In pove ogromno. Piči, zadane in nekaj časa kar pošteno boli. Prikaže celo paleto čustev in obenem ohranja neko nadvse hladno, uradniško držo, ki prav zlahka deluje podcenjevalno do bralca. Zdi se, da se Julie Otsuka ne trudi za svojega bralca. Med mnoštvom osebnosti, ki nastopajo v zgodbi, pravzaprav nobena oseba ne nastopa tako izpostavljeno, da bi si bralec dovolil, da jo lahko posvoji. Da bi začel dihati z njo, se smejati z njo takrat, ko doživi kaj lepega in jokati z njo v trenutkih, ko se ji dogodi kaj neprijetnega. Ne, Julie nam tega luksuza ne privošči. Ne želi si bralca, bi jo bral zato, ker bi se poistovetil s posameznikom v njeni zgodbi. Pa vendarle to še ne pomeni, da si bralca ne želi in tudi napačno je domnevati, da se ne trudi za svojega bralca. Njeno delo govori povsem v drugo smer, saj bralce ima in Buda na podstrešju je delo, ki zapelje na povsem drugačen način, kot običajno. In kaj je drugačnega?

Delo Julie Otsuka je v celoti napisano v prvi osebi množine. Pa ne gre za to, da bi avtorica tu izpostavljala svojo shizofreno identiteto, temveč povsem zaradi drugih namenov. Roman se v vseh pogledih obnaša kot poročilo. Dokumentarec v izpovedih. Julie Ostuka nam v tem romanu poroča o nečem, o čemer je vredno poročati. In tu je potrebno zapisati nekaj malega o vsebini. Brez tega je razumevanje knjige precej nemogoče. Roman govori o japonskih emigrantkah, ki so zapustile rodno deželo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Julie nas pelje na zgodovinsko potovanje, ki se prične na ladji, s katero je kopica žensk odpotovala v prihodnost, ki so se je zvečine veselile in bile kvečjemu le nekoliko prestrašene zaradi tega, ker niso vedele, kako bi bile čim boljše žene svojim možem. Julie nas pelje tudi skozi prve dni njihovega prihoda, njihove prve stike z moškimi in novimi sosedi. Spremljamo jih na njihovem težaškem delu, kjer je marsikatera podlegla bolečinam in krutim naporom, ki so jih morale prenašati, če so želele preživeti. Spremljamo jih tudi pri vseh grehih, ki so jih storile iz enakega razloga, želje po preživetju. Izvemo, kako so jih sprejeli drugi in kdo jih ni želel sprejeti. Izvemo tudi, kako so vzgajale svoje otroke in koliko jih je pri tem umrlo. Izvemo, kako je otrokom šlo v šoli in kako so oni preživeli. In na koncu izvemo tudi, kako so morale oditi. Vojna se je pričela in Japonska ni bila ravno najboljša prijateljica Amerike. Nič več. In zato so bile tudi japonske žene nekoliko manj dobrodošle. In tako so izginile. Za njimi se je izgubila skoraj vsaka sled.

Buda na podstrešju je poročilo o tem, kako so ženske z Japonske, emigrantke, Issei ženske, doživele svojo epizodo v Ameriki. Poročilo, ki je napisano kot doživetje vseh žena, vsake posebej in vseh skupaj. To je najbolj fascinantno v tej kratki Budi. Na pravzaprav relativno preprost in nezahteven način nas šokira s tem, da nas popelje v glave mnogih izkušenj, ki prepeljejo tako nekatera veselja kot tudi nekatere žalosti. Tu se nimamo časa istovetiti z eno junakinjo, tu smo soočeni s stanjem. Da, gre za poročilo o stanju, ki je lahko zgolj predmet zgodovine, preteklosti, ki je ni več. Vsaj v toliko, kako so domačini sprejeli te ženske in z njimi ravnali. Lahko pa je tudi poročilo o stanju, ki je na delu povsod, kjer imamo sozvočje hrepenenja po nečem boljšem, ki si iz oči v oči stoji nasproti s strahom pred nečim, kar je neznano in zategadelj primerno za vlogo vseh vrst grešnih kozlov, ki jih potrebujemo. Zato se zdi Buda na podstrešju delo, ki v sebi nosi nekaj izvorno humanističnega. Takšnega, ki išče izvorno človeškost v kaosu napak in prestrašenih dejanj v rutini vsakodnevnih neumnosti, ki so obkrožale tako japonske emigrantke kot tudi vse ostale, ki so se kdaj koli znašle v nečem podobnim.

Težko bi rekel, da gre za razvedrilo in težko bi si tudi predstavljal to delo, da nadomešča kak specifični manko v življenju kakega bralca. Gre pa za presunljiv zbir različnih zgodb, mnogih čustev, naivnosti, strahu, preživetja, upanja, sreče in poraza. Tako polna vsebina, ki na povsem jedrnat in aksetski način v naš mir pripelje zgodbe teh žensk, z inteligentno zastavljeno formo dokumentarca, ki se s sinoptiko pripovedovalk tega loti na navidezno neprizadet, poročevalski način, vendarle zadane v polno. Zasluži si lahko le izjemno dobro oceno in mnogo bralcev.


✭✭✭✭



Beri tudi:

Bukla
DobreKnjige
Emka
Goodreads
Spletna stran Julie Otsuka
Wikipedia
The Washington Post
The Guardian
Issei - Wikipedia
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...