16. december 2013

V tvoji puščavi: njuno

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi.

(vir slike: emka.si)

Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni obljubi, sublimaciji čustev skozi tekst tudi kot slikanje nečesa po spominu; po drugi strani pa gre tudi za čisto običajen road trip, potopisni roman in, v nekem še bolj ekstremnem dojemu, pravzaprav prozno pisanje, ki bi sodilo v pesem.

Osnovna zgodba je sicer karseda preprosta. Gre za moškega in žensko, ki si delita potovanje z avtom, na trajektu, nato zopet z avtom in seveda vmes tudi v hotelu in šotoru. Zgodba je podana kot spomin moškega, kjer v prvem planu ni to potovanje, ampak predvsem ona. In je podana kot spomin ženske, kjer v prvem planu ni potovanje, ampak predvsem on.

Ta knjiga bralcu ponuja prvovrsten pogled v dvojino. V izrekanje v dvoje. To pomeni vsega, kar je njuno. Izrekanje njunega, ki mora to še postati. Oziroma njunega, ki med tem je nastalo, pa ni bilo najdeno in je postalo izgubljeno. Sedaj se obžaluje za tem izgubljenim in zato sedaj nastaja. Njuno. In kaj je bilo njuno? Njuno je bilo potovanje, njuno je bilo zamujanje na trajekt, njuno je bilo divjanje po cesti, njuno je bilo njegovo moledovanje za vizo, njuna je bila pot v puščavo in v puščavi, njune je bila razdalja njegovega pogleda na njeno telo v kopalnici, njuno je bilo tudi njeno povabilo k poslušanju zvoka zvezd. To njuno doživljanje bralec sprva izkusi le prek njegovih besed, nato se marsikaj doda in dopolni tudi z njenimi. Nasploh je ta skoraj roman takšen, da šele na koncu sklene krog, ki je potreben za občutek, ki ga želi zbuditi. In kaj želi vzbuditi?

Na to vprašanje je odgovor pravzaprav kar težak. Vsaj polovico knjige smo priča relativno enostranskemu prigovarjanju k temu, kar je njuno. Njena nedostopnost in pogosta ignoranca do tega njunega, v bralcu počasi zbuja željo, da bi ji iskrica vseeno čim prej preskočila. A gre za razmerje, ki raste počasi in tudi knjiga, dasiravno kratka, sledi natanko temu vzgibu. Prav začutiš, kako te knjiga uči, da se v resnici dvojine, kar je najino, ali vajino, njuno ne da prehiteti in zaključiti v smeri, kjer bi to želel jaz, ti ali on. V drugem delu knjige spregovori tudi ona. In nemara so njene besede veliko bolj presunljive. Sploh zato, ker razkrijejo, kako se znotraj nje, kot jo je videl on, skriva veliko bolj njunemu naklonjeno bitje. Zato ti je še toliko bolj tesno pri srcu, ko počasi slutiš, kako se bo zadeva iztekla. Hudiča, prav nič ni treba slutiti, saj je že prvi stavek v knjigi dovolj nazoren glede tega, kako se bo vse skupaj končalo.

Predvsem pa zgodba in še veliko bolj način naracije prebudita zavest o prostoru. Dvojina se lahko izreka tudi na ta način. Gre za učni primer tega, kako sta dva lahko blizu in hkrati zelo zelo daleč. Kako je potrebno počasnega truda za to, da najdeš pravo bližino. Kako je potrebno bližino zgraditi in kaj vse se lahko vmes dogodi, da je ta naloga še težja. Vendar pa je formula relativno jasna: od vsega začetka knjige, pa do njenega konca, glavne niti poteka njune zgodbe vleče ona. Ona večino časa določa bližino, ki se bo zgradila med njima in on se venomer bolj najde v situacijah, kjer si želi, da bi to bližino določila mnogo bolj blizu, kot jo. Ona je tista, ki se odloči, koliko komunikacije je potrebne in ona je tista, ki se odloči, kdaj je zgodbe njunega konec. A tudi njen odnos do njunega je precej bolj naklonjen, kot se zdi in tudi ona ima marsikaj lahko položenega v obžalovanje. Kolikor si seveda to lahko privošči.

In on? On je pri vsem tem lutka, ki jo giblje roka njenega odnosa do njune dvojine. On vedno bolj čuti praznino v prostoru med njima, kjer si želi bližine. On je na koncu obstal pred breznom te praznine in sedaj strmi vanj. Nepreklicno. In se dvajset let po tem njunem potovanju odloči, da obračuna s tem breznom in praznino v njem. In spiše roman. Skoraj roman. Spiše spomin nanjo in se skuša ločiti od nje. Prenehati s hrepenenjem, s katerim je edinole lahko tolikokrat v teh letih premoščal to brezno njunega, brez bližine. In je napisal knjigo. Napisal je skoraj roman in mu dodal posvetilo njej. Zato je V tvoji puščavi edini možen zaključek njune zgodbe in zgodbe njunega.

Lepo je brati zgodbo In v tvoji puščavi. Navkljub hrepenenju po nedosegljivem, ki kar buči iz vrstic. Ali prav zaradi tega.

Tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...