18. november 2013

Praško pokopališče: fikcija, bolj resnična od resnice

Medtem, ko potovanje skozi čas in prostor najlažje steče v izvrstnih knjigah, je v resnici najtežje odmera ravno pravšnje količine svobode, ki jo ima pisatelj, da svoje junake pošlje na to potovanje. 

Ecova knjiga Praško pokopališče me je prisilila v razmišljanje o tej zgornji povedi. Mogoče bolj, kot glede česar koli drugega. Svoboda, ki jo imaš, ko pišeš in ko ti nihče ne drug ne govori, kaj, kako in o čem boš pisal. Pa ne gre za prisilo, gre za svobode tega, kar bi parafrazirali nekaj bolj znanega, ko bi rekli: nihče ne more tvoje zgodbe napisati, razen tebe. Pa vendarle iztek ni vedno navdušujoč. Ta svoboda je marsikdaj prehuda in ne gre. Brez vodil je vsekakor težje kot z njimi. In zato je tako malo avtorjev tudi zelo dobrih avtorjev. In zakaj me je ravno Ecova knjiga spravila sem?


(vir slike: mladinska.com)


Praško pokopališče bo marsikomu naporna knjiga. Tudi sam sem občasno lovil svoje misli, ko sem jo bral. Gre za to, da je knjiga napisana čisto v ecovski maniri. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi jo pripisal prav njemu. Če ne bi vedel, da jo je napisal Eco, bi vedel, da jo je napisal Eco. Vzel je življenjske zgodbe Simoneja Simoninija, ki se odvijajo na različnih prizoriščih Evrope v 19. stoletju. Z znanimi in malo manj znanimi soigralci. Vic Ecove zgodbe je v tem, da so vsa prizorišča in dogodki, kot tudi nastopajoče osebe, zgodovinsko zares tudi živele. In počele natanko to, kar počnejo v Praškem pokopališču. Kar je Eco dodal, je Simonini. Iznajdljivi ponarejevalec listin, ki skozi knjigo splete zanimive izkušnje in nepozabne dogodivščine. Simonini je plod Ecove domišljije in nastopa kot nekdo, ki se znajde na pomembnih mejnikih zgodovine Evrope. Sam pa je glavni akter pravzaprav le okvirne zgodbe, kjer ustvarja dnevniške zapise svojega življenja, da jih mi, bralci, lahko zaužijemo skozi knjigo. Da je branje te okvirne zgodbe, zgodbe okvirja, res zanimivo, Eco Simoniniju na začetku podari izgubo spomina, zato marsikaj k njemu prihaja postopoma, tudi odnos do Dalla Picole, skrivnostnega opata, ki je zbujen ravno takrat, ko Simonini ni, živi pa v neposredni bližini njegovega stanovanja. A odnos med njima naj ostane zakrit.

In v zgodbi se zgodi ogromno stvari, poje ogromno dobre hrane, sprehaja po neskončno mnogo zanimivih ulicah, ubije kar nekaj ljudi in ponaredi tudi nemalo dokumentov. Predvsem pa se dogaja eskalacija antisemitizma in manifest vsesplošne miselnosti, da so torej Judje krivi za marsikaj, kar se godi. Torej, kar se je godilo v Evropi 19. stoletja. Simonini se je s tem srečal že zelo zgodaj, preko svojega deda in če ima ta knjiga kakšno rdečo nit, je to to. Sicer boste ob branju prisluhnili tudi satanistom, prostozidarjem, pisatelju Dumasu in drugim. Prav prednost Umberta Eca se v takšnem primeru zdi njegovo breme. Zato, ker so vse (pod)zgodbe, ki smo jim priča v tej relativno obsežni knjigi (skoraj 600 strani v slovenskem prevodu), napisane na podlagi Ecovega dobrega poznavanja kulturne in tudi druge zgodovine. To pa pomeni, da je vse popisano s filigransko natančnostjo. Detajli, ki se v brk režijo nepripravljenemu bralcu, ga zelo hitro napadejo z mnoštvom dogodkov, receptur in občutij, ki občasno delujejo zastrašujoče in utrudljivo. Verjetno pomaga, če veš kaj več o osebah, ki v Praškem pokopališču nastopajo, nevednemu pa, kot bi mu sekira padla med zarjavele vijake. A to, se mi zdi, je nekaj, kar bi zmogli redki. Eco ni bralni fastfood. Niti približno ni takšno Praško pokopališče. V tem oziru bi lahko rekli, da je napisal neko svojo verzijo Jonassonovega Stoletnika, ki se je natanko tako znašel ravno tam in napravil ravno to. V Ecovi različici. S tem, da ima Jonasson v svojih mislih čisto drugačne bralce, kot jih ima Eco. In o tem govorim, ko govorim o odmeri ravno pravšnje svobode pri pisanju.

A najgloblja draž, ki v rit sune še tako brezosebnega bralca Praškega pokopališča, je prav čustvo, ki se vleče čez celo knjigo in počez vleče osebnostno portretiranje našega ponarejevalca in (tudi) kuharja Simoninija: sovraštvo. Sovraštvo do Židov. V knjigi najdemo pravzaprav največja nasprotja, ki lahko soobstajajo hkrati. Po eni strani namreč vse buči in kriči od zgodovinsko preverljivih dejstev, tako tudi tekst, ki ga je Simonini (kot vse ostale) ponaredil. Tekst z naslovom Praško pokopališče. Prav ta tekst, ki ga je – med drugim – Simonini tako oblikoval zaradi spomina na deda in njegovo sovraštvo do Židov, je Eco obarval kot resnični izvor slavnega antisemitskega propagandnega besedila Protokoli Sionskih modrecev. Taistega, ki ga je v 1930ih Hitler predpisal kot šolsko čtivo. Taistega, ki je šolski primer propagandne laži, v svet spuščene s ciljem zanetiti sovraštvo. Uspešnost te propagande seveda ni pod vprašajem. In natanko s tovrstnimi lažmi, ki lahko spremenijo zgodovinske resničnosti, se igra Eco v Praškem pokopališču. Sovraštvo do Židov je raziskovano do obisti, prav tako način, kako so v različnih delih Evrope gradili svoj odnos do njih. In nekje vmes Eco skrije oz. razkrije tudi 'resnico'. To igračkanje z različnimi dojemanji tega, kaj je res, kaj ni; kaj je fabula in kaj življenje izven nje; in v končni fazi, kaj je zgodovina in kaj je zgodba – kdaj se ena konča in druga prične … je obrt, ki jo Umberto Eco odlično obvlada.

V tem branju je potrebno, da bralec aktivno postavlja oklepaje. Pred seboj ima obsežno zgodbo, za katero se zdi, da ima nekaj različnih ciljev. Povleči bralca v osredje političnih spletk devetnajstega stoletja; razorožiti etično nedotakljivost družinske dediščine; miselno izenačenje vseh mogočih teorij zarot, ki jim jasno predstavi eno; prikazati, kako je ta ena laž v resnici laž, fikcija; pritlehno pokazati, kako uporaben, v čisto zgodovinskem kontekstu, je poklic ponarejevalca; ponuditi uvid v pisateljevo izjemno širino, v kateri še tako majhna podrobnost ne ostane izven igrišča. Le slednje mu to pot lahko štejem v minus, dasiravno je vsega zelo veliko in bralec se v vsem tem dogajanju in razmišljanju, podeljevanju kontekstov, zlahka izgubi. A tudi to je nekaj, kar v resnici več pove o meni-bralcu kot o knjigi. Eco je čisto svojevrsten pisatelj. Nekje v ozadju imam občutek, da ničesar ne zapiše vnemar.

Da se vrnem na začetek, v resnici je količina svobode, ki si jo jemlje pisatelj, vedno omejena. Omejen si s šablono, ki si jo sam ustvariš, sliko uokviriš na način, ki si ga izbereš sam. A to je velika omejitev. Za veliko ustvarjalcev. Umberto Eco med slednje pač ne spada. Iz njegovih del običajno vije veliko informacij in znanja, sinteza vsega pa je običajno narejena na vrhunskem nivoju, kjer v resnici lahko uživamo vsak stavek tako, kot uživamo v vsakem požirku izvrstnega vina. Praško pokopališče ima le zelo širok okvir, ki odgovarja na dve glavni vprašanji, na kakšen način se dogaja Evropa in kakšno vlogo pri tem dogajanju ima fikcija.

Fikcija je ponaredek. Fikcija je laž. Laž je zakrivanje resnice. Resnica je odkritost stvarnosti. Odkritost stvarnost se nam daje kot fikcija. Praško pokopališče je roman, je fikcija. Praško pokopališče je ponaredek, je laž. Laž, ki razkrije stvarnost. Laž, bolj resnična od resnice.

''Oh, quelle histoire!''



O Praškem pokopališču tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...