30. november 2013

Pod srečno zvezdo ali kako gre ljudem v obljubljeni deželi

Pota knjig so različna. Od trenutka, ko zametki zgodbe nastanejo v pisateljevi glavi, prek počasnega kobacanja idej v prvih različicah, drugih, tretjih, vse tja do končnih verzij. Po nekaj pregledih in dodatnih popravkih gre vse skupaj še velikokrat nazaj v glavo in spet ven. A, ko je delo končno izdano, se prava pot literature šele prične. Tam začne dihati in vzgajati svet okoli sebe. Pričenja s pogovori in ustvarja praznino, kamor se bodo naselila vprašanja z odgovori, ki bodo – če je zgodba dobra – naredila dodatne prostore za nova vprašanja. In knjige svoja življenja lahko živijo na mnogo različnih načinov. Posebno dobro se verjetno počutijo v knjižnicah, tudi v knjigarnah. Tam ljudje s knjigami govorijo na pravi način. Pa tudi marsikje drugje je tako. A nekako prav posebno življenje knjige dihajo na knjižnih sejmih. Tam je vedno mnogo bralcev in vse skupaj buči po želji črkosledov, da najdejo pravo branje.

In prav na takšnem knjižnem sejmu, ki se pri nas vsako leto dogodi v Cankarjevem domu, je bilo finih knjig letos kar nekaj. Predvsem sem bil vesel, ker sem videl kar nekaj slovenskih avtorjev. Eden takšnih, ki je nedavno izdal nov roman, je Sebastijan Pregelj. Naslov tega zadnjega romana je Pod srečno zvezdo. In ja, Preglja je bilo fino brati. Roman je dober primer tega, kako lepo lahko tudi v slovenščini zveni sodobna zgodba, ki nima linearnega ali premočrtnega poteka, usmerjenega k prikazu enega samega cilja. Pregljev jezik je zrel in tekoč, bralcu nikakor ne more biti dolgčas. Poleg tega uspešno zakoraka v različne žanre in jih smelo, z neko gesto, ki bi jo lahko opisali tudi kot murakamijevsko, v določeni mimobežnosti tudi postavi pod enak kontekst. Zares zgolj mimobežnosti, saj v resnici bralec, ki zlahka krmari v sicer dokaj raznovrstnem poteku pripovedi, to gesto doživi bržkone bolj kot potrditev prebranega. In to, da repatica na nebu, srečna zvezda, ki se usidra nad Trstom, pomeni zasuk predvsem za protagoniste, obenem pa nekoliko manjšega za bralca, je znamenje samo po sebi. Znamenje predvsem tega, kako bralci od zgodbe terjamo nek potek. In tukaj je iztek takšen, kot sem ga želel sam. Zato bi takole, čisto prima vista, rekel, da bi vsakršen drugačen iztek zgodbe – če bi ta ne bil res res nekaj čisto norega (v dobrem smislu) – bil neprijeten. 


(vir slike: sebastijan-pregelj.com)


In kaj se v Pod srečno zvezdo dogaja? Dogaja se veliko, dasiravno roman ne spada med dolgometražne. Sledimo nekaj zgodbam, izsekov iz življenj različnih ljudi v Trstu. Lahko bi bilo tudi kje drugje.Ti ljudje so med seboj povezani, nekateri na dober način, drugi na slabega; nekatere povezave med njimi so družinske, druge kriminalne. Pa preračunljive, naveličane, iščoče, spominjajoče, pričakujoče, strastne, zločinske, izpolnjujoče, skrivajoče in nekatere tudi brezpogojne. Vse to lahko najdemo v Pregljevem romanu. Ta diverziteta tudi ni nekaj, do česar bi se bilo potrebno dokopati,bolj nasprotno. Zdi se, da je bila vključenost različnih življenjskih zgodb in zanimivi načini, kako se lahko prepletejo, vsekakor del osnovnega Pregljevega načrta. In na relativno malo straneh je uspel med sabo povezati kar najbolj različne življenjske zgodbe in osebe s kar najbolj različnimi življenjskimi ozadji, kaj šele cilji in metodami. Če sledimo ideji iz prvega odstavka, bi mogoče lahko poizkusili tudi z vprašanji, ki jih odpira roman; s prostori, ki jih razpira zgodba. V nekaj poizkusih torej:

Kako daleč gre lahko želja po čisto novem življenju?
Si pripravljen, da za vogalom prav mogoče čaka nekdo, ki bo vožnji tvojega življenja napravil nepreklicni konec?
Kako bi lahko reagirali na izjemen naravni pojav, skoraj nadnaravni?
Res misliš, da se igranje z ženskimi čustvi lahko dobro konča?
Ali obstajajo dobri ljudje? Jih lahko srečaš?
Je spomin lahko najmočnejši motor življenja?
Je med avtomehanikom in umetnikom kakšna razlika?
Se ljubezen do mrtve ženske v čem razlikuje od ljubezni do žive ženske?
Kako daleč gre lahko občutek božjega kompleksa?
Kdaj je pravi trenutek, da nespodobnim kolegom odrečeš prijaznost?
Se lahko mrtvi zakon kdaj spremeni v še lepšega, kot je bil na začetku?
Kako majhno je v resnici lahko veliko mesto?

In še kakega bi lahko dodali. Pa bodi dovolj. Vsekakor, poizkusi odgovoriti na enega in imaš nekaj minut izgubljenih. Poizkusi odgovoriti na dva in imaš nastavek za zanimive debate ob jutranji kavi. Lahko tudi sam s sabo. Če prideš do odgovarjanja na več naštetih, si že zrel za branje Pod srečno zvezdo. Pa ne zato, ker bi nanje tam našel kake končne odgovore, temveč zato, ker boš na vsako od teh dobil natanko enega. Brez pretenzij po tem, da gre za ultimativno resnico. Bolj gre za to, da so to vprašanja, ki v knjigi razpirajo prostore vsakodnevnih situacij. Recimo tudi takšnih, ki bi se lahko zgodila čisto blizu tebe. Celo takšnih, ki bi se zgodile tebi.

Pregljev roman dodajam na polico priporočenega branja letošnje zime. Človekova zloba včasih lahko pogreje, sploh v trenutkih, ko se kot bumerang vrne nazaj. Ko se in če se. Kar se zgodi vmes med čakanjem nanj, pa je izsek pomembnih dogodkov iz življenj nekaj ljudi, ki so zvečine, če bi fikcijo prenesli v vsakdan, povsem takšni. Vsakdanji. Pod srečno zvezdo ne potrebuje fantazije, zato pa je lahko srečna zvezda del nje. A to sploh ni najpomembnejše. Najbolj štejejo vprašanja, ki jih zgodba rodi. Vedno. In največ.

Pojdi tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...