16. marec 2012

Eco in Vrtinec seznamov: knjiga o seznamih, ki postane seznam.

O Umbertu Ecu bi lahko razpredali na tisoč in en način, pa bi bilo še vedno dovolj materiala, ki bi bil neizrečen. V resnici sem bil vedno fasciniran nad takšnimi sodobnimi sprehajajočimi se enciklopedijami, iz katerih je kar buhtelo vse tisto, kar imajo za deliti z nami. Umberto Eco je zaslužen za to, da obstaja knjiga, ki sem jo prebral vsaj desetkrat in jo verjetno vsaj še nekajkrat ponovno preberem. Prav tako je zaslužen, da sem tu, kjer sem in da opravljam delo, ki ga opravljam. In da ga opravljam z nadvse spoštovalno distanco do veličine poslanstva, ki ga prinaša morala tega dela samega. Bistveno je, da je imel Eco v mojem življenju, odkar znam brati, izjemno spoštovano pozicijo. In jo še vedno ima.

(vir slike: pogledi.si)

Dasiravno o njegovem delu Vrtinec seznamov nimam prida hvale, s katero bi pospremil njega vračilo na knjižnično polico. Zakaj ne? Mogoče je problem v meni: pričakovanja so vedno pomembna stvar, brez predsodkov, s kateri se spopadeš z vsako situacijo v življenju, pač ne gre. Odvisno je le, kaka je vsebina teh predsodkov. Gre za nujno personalizacijo izkušnje in to je tisto, kar v resnici naredi tvojo izkušnjo res tvojo. Zato sem bil verjetno preoster v svojih pričakovanjih pred branjem Vrtinca seznamov. Ni me potegnil toliko kot bi pričakoval.Zato bom stavil, da ni problem drugje kot tu. Gre za delo, ki obravnava spiske in sezname, takšne in drugačne, vendar pa ni zastavljeno teorijsko v smislu, da mi bo ponudilo moralno, ontološko ali estetsko nujo tega, zakaj nas praktično že skozi celotno (predvsem umetniško) zgodovino ti seznami in spiski spremljajo. Tega ne ponuja. Ali pa sem spregledal.

Nasprotno s tem pa je delo, knjiga, po svoji obliki v resnici fenomenalna. Ponuja namreč izjemno bogat pregled literarne in likovne umetnosti in tudi mimobežnih malenkosti, ki se lahko nanašajo na sezname ali naštevanje ali ponavljanje ali ...Točno to. Delo je samo na sebi v resnici tisto, o čemer piše. Vrtinec seznamov, ki je seznam sam. Najprej in najpomembneje je, da gre za seznam. Dela, ki so seznami, naštevanja in dela, ki se na upodobitveni ali ubesedljivi način ukvarjajo s pojasnjevanjem nekih fenomenov na način, ki se predvsem zateka v mnoštvo. Vrtinec seznamov ponuja izjemno izbran in dober cvetober literarnih odlomkov in knjižnih barvnih reprodukcij umetniških del, ki se na sezname nanašajo. Običajno v delih takšne reference končajo v sprotni ali končni opombi, če imajo srečo, dobijo celo kak opis, v zares ''upravičenih'' momentih si zaslužijo tudi citat v tekstu. Vrtinec seznamov pa ta dela obravnava v obratni logiki -  povsem enakovredno Ecovemu tekstu; mogoče bi lahko celo zatrdil, da so njegovi teksti, ki tvorijo vsebino vsakega poglavja in s tem predhajajo tem literarnim tekstom ali obkrožajo likovne reprodukcije, v resnici sprotne opombe k tem delom. Nemara je ravno ta učinek želel doseči. Poklon delu literarno-umetniške zgodovine. Zato lahko Vrtinec seznamov priporočim vsem, ki imajo radi literarno in umetnostno zgodovino, ker bodo verjetno močno uživali.

Sam, kot rečeno, nad pretiranim kopičenjem teh tekstov in naštevanj, česar je tudi v Ecovem besedilu dovolj, nisem bil kaj prida navdušen. če je eden od namenov seznamov, prikazati veličino in nezmožnost našega uma pri dojetju opisovanega fenomena, potem je ravno ta knjiga in način kako je napisana (niti ne toliko vsebina) pri meni rezultirala v predaji in bolj ko se je knjiga bližala koncu, vse bolj sem se zalotil, da mi oči avtomatično preskakujejo naštevajoče vrstice. Ker običajno tega ne počnejo, sklepam, da je nekaj narobe. A vztrajam, problem je bil v mojem pričakovanju. Verjetno bo marsikdo znal v njej najti veliko več užitkov. Veselo na delo, seznami čakajo.

O delu Vrtinec seznamov tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...