19. februar 2012

Knjižnica ponoči

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Ko sem pred časom izvedel, da se v izdajo pripravlja nov prevod Alberta Manguela, sem v hipu pred seboj zagledal kalejdoskop izvrstno oblikovanih idej, zakladnico znanja in neskončne poti navdušenja, po katerih lahko pelje pisana beseda. Vesel sem bil kot majhen otrok. Dela tega avtorja so vnaprej dobljena bitka in nadvse me veseli, da smo v slovenski jezik dobili tudi, izvorno pred petimi leti izdano, Knjižnico ponoči (Alberto Manguel, Knjižnica ponoči, Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011).




(vir slike: emka.si)

Knjiga je – podobno recimo kot njegova Zgodovina branja – zares izvrstnem preplet marsičesa. Za Alberta se zdi, da se je preprosto usedel na sredo svojega knjižnega kabineta, zaprl oči, in se prepustil, da njegovo intimno razmerje s knjigami in knjižnicami, malodane freudovsko prosto asociira skozenj. In zato bi se lahko marsikomu zazdelo, da gre za avtorjevo prenapihnjeno dokazovanje svojega neskončnega poznavanja področja bibliotekarstva, knjig, literature in knjižničnih prostorov. Vendarle pa v brk lahko takšnim kritikom pihnemo le to, da nam je v tem primeru popolnoma vseeno.

Sodobna knjižnica se izreka na mnogo načinov. Prevečkrat se njen pomen pomete nekam tja v sprotno opombo pod črto, se ga izrablja tudi za neplemenite družbene agitacije, se prevečkrat reducira na medsebojno obrekovanje strokovnjakov, mimogrede pa še vsake toliko zaslišimo kako kratkovidno stavo o tem, kdaj bodo dokončno nepotrebne. Vendarle pa se knjižnica, tako sodobna kot tudi pretekla, izreka na ogromno izjemnih, unikatno zgodovinskih in navdihujočih načinov. Vse te, lahko zatrdimo vsaj večino teh, je v Knjižnici ponoči razvil Manguel. Mit, ureditev, prostor, moč, senca, oblika, naključje, delavnica, um, otok, preživetje, pozaba, domišljija, identiteta in dom. To so Manguelove kategorije, skozi katere govori pojem knjižnice. Opisuje pričevanja in dogodke v Drugi svetovni vojni, ki pripravljenemu nudi pomen kroženja knjig v človeško nedostojnih razmerah, razčlenjuje Leibnitzevo misel o tem, da knjižnici njeno vrednost določata zgolj njena vsebina in način, kako bralci to vsebino izkoriščajo, ne pa število njenih zakladov; navrže tudi opravljivo o Borgesovi navadi, da je v knjižnici praznoval skoraj vse rojstne dneve; opisuje odnos, ki ga je slavni Panizzi čutil do Britanske narodne knjižnice in nenazadnje pristavi svoj lonček tudi k sodobni, v vsej svoji izvrstni neumnosti iskrivi debati o tem, kaj je bolje, elektronska ali papirnata knjiga, iztek pa ponudi motrenju spleta v njegovi zrcalnosti z Bogom dvanajstega stoletja, torej kroga, ki ima središče povsod, oboda pa nikjer.

Knjižnico ponoči so izdali v Cankarjevi založbi, v zbirki Bralna znamenja. Bere se počasi. Včasih se zazdi, da lahko bralec zadiha le takrat ko si v svoji naracijski sili odpočije tudi avtor. A Manguel si tega počitka ne vzame. Zato je teh 250 strani lahko zelo napornih. Še posebno, če si želimo napraviti ta ali oni zaznamek z željo po nadaljnjih kontekstih kateri izmed njegovih zgodb. A vseeno se zdi knjiga mnogo, mnogo prekratka.

In komu jo priporočiti? Knjižničarjem, ki so pozabili, kaj pomeni delati v knjižnici; arhitektom knjižnic, ki iščejo pomenske odtenke knjižnične stavbe; tistim, ki iščejo smisel in pomen knjižnične zbirke; tistim, ki se pripravljajo na bibliotekarski izpit; tistim, ki so neskončno zaljubljeni v knjige in tistim, ki iščejo sodoben humanistični diskurz o informaciji. Da, vsem tem. V prvi vrsti pa vsem, ki zahajajo v knjižnico. Knjižnico ponoči je potrebno postaviti v prvo vrsto med novosti in jo čim večkrat priporočiti uporabnikom. Še veliko vode bo namreč preteklo, preden bo naslednji avtor sestavil tako polno in učinkovito apologijo knjižnicam.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...