Konteksti

Branje Lászla Krasznahorkaija je nedvomno težko ponovljiva izkušnja. Malo je knjig in avtorjev, ki bi omogočali tako silovito borbo v možganih sodelujočih bralcev. Borba, ki je nikakor ne želite izgubiti, saj v knjigi na nek skoraj sprevržen način uživate, čeprav v njej ni razlogov za veselje. Nič lepega ni v njej. Vsebinsko vas ne bo navdala z ničemer navdušujočim, dogajanje prav nikdar ne botruje aplavzu uma, ki bi spremljalo katarzična občutja ali veselja, ki bi ga delili z nastopajočimi. Nič manj vam ne bo prihranjeno že na ravni strukture romana, avtorjevega sloga. Tega naj bi, po Krasznahorkaijevih lastnih besedah, vodila potreba po pisavi, ki se trudi na nek način zreti v zrcalno podobo naravne govorice. Ta ne pozna pik in željno vleče svoje govorjenosti naprej in naprej, vedno znova želi povedati še več in še bolje, kot nekoliko prej. Tako tudi v Krasznohorkaijenem literarnem svetu ni pik. So le dolgi stavki. So poglavja, ki so stavki. In težko boste zajemali sapo. Tako, kot v...

V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki...

Vrženost v situacije življenja je kot padec v luknjo, v kateri vendarle ne čakamo le, do česa pridemo. Ni pomembno, kaj je na koncu, ker želimo živeti. Pomembno nam je življenje samo, pomembno nam je dihati vsako minuto, jo izkoristiti do obisti v vsem, kar nam ponuja. V tem skoraj nebogljeno kar precej časa gledamo vse naokoli in upamo, da nam bo sreča čim bolj mila, obenem pa si prigovarjamo, da je ta na strani pogumnih in počasi gradimo samozavest. V boju z drugimi ljudmi, v boju z nepričakovanimi situacijami. Radi imamo doživetja, včasih celo preveč. Takrat gremo v shrambo biti po največjo žlico, ki jo je moč najti in zajemamo vse naokoli kar se da hitro, kar se da polno. Brez nepotrebnega ustavljanja in z mnogo manj pozornosti, kot jo življenje terja. Ne slišimo dreves rasti in spregledamo plimo, kako nam je medtem zalila noge, ko je zrasla vse do kolen. Mi pa še vedno padamo, ljubimo, sovražimo, se ne menimo za nič drugega kot na to, da s klofutami ne prizanašamo nikomur, ki bi ...

V rokah sem Sviloprejko imel že julija, pa sem jo hranil za dopust, ki sem ga imel mesec dni kasneje. Ker sem bil prepričan, da si je vredno prihraniti to branje za okoliščine, ki me ne bodo motile z drugimi vsiljivci. Imel sem načrt. V tem času sem naletel seveda na kopico drugih knjig, ki jih je potrebno prebrati. Kaj potrebno, nujno. Mesec dni mine, največja vročina letos rekordno toplega poletja počasi že izgublja svojo udarniško moč, jaz pa končno pred vrati težko pričakovanega oddiha. In pakiramo, vkup mečemo vse tisto, kar potrebujemo, kar mislimo, da bomo potrebovali, a kmalu to vse nadomesti zgolj najnujnejše. Med pripravljenimi rečmi je svoj prostor našlo tudi nekaj knjig. A med tistimi, ki so odšle z nami, Sviloprejke ni bilo. Ne nalašč. Preprosto izpustil sem jo, povsem nevede in nenačrtovano. In ko premišljujem, kako pomemben je časovno prostorski kontekst pri mnogih rečeh, ki jih počnemo, najbrž enako velja za branje. Najljubši kotiček, mir, leže, sede, v stoji, ali pa ne...

Nekatere osebe so nam pač drage. O njih razmišljamo takrat, ko nam prelestno popotovanje neumnih vsakdanjosti nameni kak pošten odmerek nemogočosti, ob katerih bi se največkrat radi le nasmehnili, a se v resnici ne moremo in nam ne preostane drugega, kot da se zvlečemo v najbližji in najtemnejši kot in jedko zaječimo, preštejemo do tri in se vrnemo v to, kar je. Takrat razmišljamo o dragih, ker z mislijo nanje potujemo drugam hipoma, ko nočemo biti tu. In sami se odločimo za to, ker se zdi, da nam drugega ne preostane. Trpko in mučno je opazovati, kako se število teh neumnih vsakdanjosti iz dneva v dan uspešno povečuje, malodane z eksponentno rastjo in zato smo vedno bolj odvisni od teh majhnih, a pomembnih zapikov, ki si jih ustvarimo tudi s pomočjo tistih, ob katerih se počutimo dobro. Tudi zgolj z mislijo. Občasno naletimo na koga, ki nam je o tem pripravljen spregovoriti. Žal največkrat šele na pogrebu. Občasno naletimo tudi na avtorja, ki je o takšnih trenutkih, vezanih na nekoga ...

Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala...

Zapis je bil predhodno objavljen v Outsiderju - reviji, ki presega meje . Toplo jo priporočam v branje; Nina, hvala za dovoljenje za objavo   http://outsider.si/   Trije možje se klatijo je eden zadnjih knjižnih naslovov, ki je našel pot v moje roke. Napisal jo je Jerome Klapka Jerome (1859 – 1927). In povsem mešani občutki me navdajajo, ko razmišljam o sodbi. Povsem mešani. In pri tem nisem edini. vir slike: bralnaznacka.si Že dvanajst let mineva, odkar je The Guardian , spletišče, ki ni kar vsevprek zanemarljivo glede pisanja o kulturi in knjigah, objavil l estvico stotih največjih romanov vseh časov . Takšni seznami sicer niso nikakršna redkost, a vseeno je vsake toliko prijetno pogledati nanje. In na tem dotičnem seznamu najdemo tudi Jeromovo delo. Na triintridesetem mestu, za dr. Jackyllom in mr. Hydeom ter pred Dorianom Grayem. Težava, ki jo ima tu knjiga Trije možje se klatijo, je predvsem, da je na tem seznamu ni. The Guardian je na seznam doda...