Konteksti

HHhH je kratica za Himmlers Hirn heißt Heydrich , kar bi po slovensko pomenilo Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich .  HHhH je hkrati tudi naslov odlične knjige, ki sem jo z veseljem prečital v zadnjih dnevih. Naslov lahko o knjigi izda veliko, a največkrat je tako, da ga šele po branju uspemo nekako dojeti in takrat nam je bolj jasno, kam pes taco moli. Knjige vsekakor ne gre soditi zgolj po naslovu. Če že, potem rajši po platnicah. In razmišljanje, pisanje o HHhH, je vsaj toliko prepredeno z užitkom, kot je bilo branje. Takoj je potrebno razjasniti: roman Laurenta Bineta o atentatu na Reinharda Heydricha je izjemno dobro berljivo delo, vrhunsko v svoji strukturi, inovativno v svojem pristopu in napeto branje, ki ti poleg zgodbe, ki jo je napisala zgodovina, poda tudi zgodbo o rekonstruiranju te zgodbe. Roman, ki ga imamo pred seboj, lahko torej dojamemo zgolj kot enačbo, v katere računu sta se znašli zgodba o atentatu in zgodba o pisanju zgodbe o atentatu. To je Zgodba...

Medtem, ko je Houellebecq pred kratkim v zelo neposrečenem trenutku predstavil svoj zadnji roman, Soumission , sem teh nekaj zadnjih dni izkoristil za druženje z njegovo Platformo. Roman je njegov tretji po vrsti in je izšel že daljnega 2001. Pri nas pri Modernih klasikih le leto kasneje. Občutki po branju pa takšni, da gre za sila zanimivo čtivo, ki se ga lahko bere v mnogih plasteh. Globina sporočilnosti, ki jo nosi s seboj, je najbrž tudi malo kriva tega, da delo ni tako šokantno, ko bi želelo biti, vsaj na prvi pogled. A s temi globinami je bržkone tako, da vsak bralec nekoliko drugače zabrede vanje, zato bo tudi učinek romana deloval nekoliko drugače na vsakega bralca posebej. vir slike: mladina.si A to ni roman o bralcu. To je roman o zdolgočasenem Michelu, javnemu uslužbencu francoskega Ministrstva za kulturo, ki priliki razmer pride do priložnosti, da gre na potovanje na Tajsko. Tam spozna nekaj ljudi, o katerih si hitro napravi svoje mnenje, hkrati pa se mu srce ogrej...

Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje....

Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca . Kot je Kant izdal Prolegomeno , v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma . Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri . vir slike: brightbooks.co.uk ...

Po nekaj več kot enem letu sem se opogumil in dal priložnost še enemu biografu, ki je poizkusil v besede ujeti življenje in delo velikana sodobnega literarnega, glasbenega in tudi popularnega sveta, Leonarda Cohena. Po tisti neprijetni izkušnji , po kateri še danes občasno čutim pekoč občutek v želodcu, je tole prišlo kot naročeno. In gre za biografinjo, Sylvie Simmons, ki je v knjigi z naslovom Pravi moški zate, življenje Leonarda Cohena , naredila vse tisto, kar mora pisec kronologije nekega ustvarjanja storiti.  vir slike: emka.si O Leonardu Cohenu vemo ogromno. Zato tule niti ne bom ponavljal teh podatkov. Čez čez vseenosti faktografije je vendarle nujno zapisati, da gre za živečo legendo. Gre za pesnika, pisatelja, tekstopisca, kantavtorja, izvajalca, igralca, velikega ljubitelja žensk, religioznega človeka, zenovskega meniha, (vsaj v nekaj delih njegovega življenja) strastnega odjemalca pomirjeval, ljubitelja meditacije, prefekcionista, nekoga, ki ga vodi izjemna...

Časokljun , tisto kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42 in pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli, odlično opravlja svoj posel. Vsepovsod najdemo različne sezname reči in pametovanja, ki prinašajo smisel in pomen pojmu sodobne kulture bivanja in družbenega napredka. Načrtovanje petletnih strategij je povsem zastarela stvar, hipno spreminjanje skoraj vsega, terja vsakoletno mučno odbiranje grdih kamenčkov iz najlepšega prodja. Tiskano obrekovanopisje, spletni seznami in televizijska, radijska občila, so polna ločevanja odpadkov in z veseljem nam ponujajo končne resnice o tem, kaj je času primerno in kaj ne. Paradigme tega, kaj je potrebno zavreči in kaj ohraniti v spominu, so v takšnih oblačilih mnoge v svoji unikatnosti. In hkrati edine v mnoštvu tistih, ki se motijo. Časokljun bo pošiljal še naprej in čeprav bo dvom o njegovi verodostojnosti na mestu, bo vsakdo – ko bo v roke dobil takšno darilo ...

Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku , ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine. vir slike: emka.si Analfabetki je ime Nombeko in pr...