(…) Dokazi, ki se dandanašnji gibljejo med ljudmi, ohranjajo svojo vrednost; celo pridobivajo na jasnosti in nezapleteni moči na podlagi zavrnitve dogmatičnih predpostavk. Um je tako zaprt znotraj svojega lastnega svojskega ozemlja – organizacijo smotrov ali ciljev, ki je obenem organizacija narave; in, kot praktična zmožnost, brez omejevanja samega sebe na slednjo, je utemeljen v razširjanju prejšnje {organizacije smotrov ali ciljev} in s tem naše lastne eksistence, onkraj meja izkustva in življenja. Če se ozremo k analogiji narave živih bitij v tem svetu, glede tega, do česar se mora um ravnati kot do načela, potem noben organ, nobena zmožnost, nobena strast, nič na sploh ni nekoristno, in da nič ni odveč, nič neproporcionalno do svoje rabe, nič neprimerno za svoj cilj; temveč, da je vse, nasprotno, popolnoma v sozvočju s svojo usmeritvijo v življenju – potem bomo našli človeka, ki je sam končni cilj tega reda, in hkrati edina žival, za katero se zdi, da se iz tega reda izrašča. Kajti njegovi naravni darovi, ne le z obzirom na talente in motive, ki ga spodbujajo, da jih razišče – temveč predvsem moralni zakon v njem, se razraščajo tako daleč onkraj vse koristnosti in prednosti, ki bi jih lahko izpeljal iz njih v tem življenju, da se počuti v nuji spoštovati zgolj zavest poštenosti, ločeno od vseh prednostnih posledic – celo zasenčenega daru slave po smrti – najbolj od vsega; in zaveda se notranjega klica po ustrezanju, na način njegovega življenja – in skozi odpoved mnogim prednostim – pojmu državljana boljšega sveta, katerega pozna kot idejo. Ta mogočen, nepremagljiv dokaz – v spremstvu z vedno-naraščajočim znanjem o skladnosti z nekim namenom v vsem, kar vidimo okoli sebe, s kontemplacijo neomejene neskončnosti stvarjenja, z zavestjo določene brezmejnosti v možnem obsegu našega spoznanja, in s poželenjem, ki je sorazmeren z vsem tem – še vedno ostaja. Celo po tem, ko je teoretično spoznanje o nas samih propadlo v vzpostavitvi nujnosti življenja po smrti. (…)
I.Kant, Kritik der reinen Vernunft (B425), vir slike: http://commons.wikimedia.org
Komentarji
Objavite komentar