Jeffrey Rubin and Dana Chisnell, Hanbook of usability testing, How to plan, design and conduct effective tests, 2nd edition, Wiley Publishing, Inc., Indianapolis, 2008
[Članek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Pred menoj je druga izdaja Priročnika za testiranje uporabnosti. Knjiga je vsebinsko in idejno dovolj bogata, da lahko tehtno premislimo o tem, zakaj bi bilo dobro sistematično pričeti z delom na področju preverjanja in testiranja uporabniške izkušnje za storitve, ki jih nudimo. Delo je namreč zanimivo prav zato, ker se nikakor ne ukvarja z določenimi produkti ali s specifičnimi skupinami uporabnikov, napisana je na dovolj splošen način, da si zasluži klasifikacijo splošno uporabnega priročnika. A mimo tega so ideje, tehnike in racionalni razlogi za večino, kar opisuje, tako natančni, da bo marsikateri bralec pomislil, da sta avtorja v mislih pri pisanju imela prav njegovo področje.
Priročnik bi v najkrajši maniri lahko opisali kot kompedij vseh pomembnejših tehnik testiranja uporabnosti in trikov za izvajanje teh tehnik, skupaj seveda z nujnimi opredelitvami, primeri in grafičnimi ponazoritvami.
In skozi preprostost vodilnega koncepta je osnovni namen seveda več kot enostaven: za vsako izboljšano rabo nekega produkta v končni fazi stoji uporabniška izkušnja. Za mnenje je tako najbolje povprašati tiste, ki bodisi imajo izkušnje na tem področju in so že uporabljali takšne produkte oz. storitve, bodisi tiste, ki se jih dojema kot reprezentativne predstavnike uporabnikov natanko tega produkta ali storitve. Natanko takšna je tudi teza Priročnika, ki je jasno razvidna skozi vseh 330 strani, namreč da je izvajanje uporabniških testiranj še vedno boljše kot to, da jih ne izvajamo. S tem se marsikdo ne bo strinjal, ker v tem vidi nepovratnost izgubljenih sredstev in časa, vloženih v takšno testiranje, medtem ko bo poizkušal v ta račun vzeti pozitivne koristi tega početja. Prav takšno razmišljanje skuša priročnik ovreči, kajti izkušnja, ki jo pridobimo z opazovanjem, mnenjem in odnosom uporabnikov preko takšnih testiranj, je v osnovi ne le bogata, temveč tudi močan argument za mnoge spremembe, ki do takrat niso razvidne. V resnici je teh pro veliko več, kot contra. Pravzaprav zato ob koncu ostaja le vprašanje, zakaj ta ideja marsikje še vedno ni prerasla plenic?
Hiter sprehod skozi kazalo razkrije dokaj sistematično obdelano tematiko uporabniških testiranj. Tako je knjiga v grobem razdeljena na tri dele: na splošno o testiranju (opredelitev pojmov, obširna diskusija o uporabniško naravnanemu produktu, osnove vodenja testiranj…), osnovni proces testiranja (izvedba različnih tehnik testiranja korak za korakom) in napredne tehnike (kdo, kaj, kje, zakaj in predvsem kako do različnih variacija na osnovno metodo). Najprej torej dobimo zaokrožen pregled na vse pomembnejše okoliščine, ki jih je dobro poznati, ko razmišljamo o testiranju uporabnosti svojih produktov ali storitev. Tudi tako osnovno, kot je npr. opredelitev uporabnosti same. Slednjo namreč avtorja definirata kot odsotnost frustracij ob uporabi produkta ali storitve. Takšna definicija nam poleg vsega ostalega sporoča zelo zanimivo sporočilo: v osnovi namreč ne gre za to, da bi kdo podvomil, da izdelki in storitve niso uporabni, temveč predvsem koliko gneva bo uporabnik izlil iz sebe, preden bo osvojil produkt do te mere, da ne bo imel težav pri uporabi. In namen testiranj za boljšo uporabnost je natanko v izničenju tega gneva in težav.
To pa nikakor ni enostavno. Kompleksnost vseh lastnosti in situacij, ki se morajo srečati, da lahko za nek produkt ali storitev rečemo, da je ''uporabna'', je seštevek mnogih komponent, od uporabnikov samih in njihovih potreb, tehničnih zahtev in standardov kvalitete do popolnoma estetskih zakonov oblikovanja produktov. Na žalost se dostikrat zgodi, da si te komponente hodijo navzkriž. Avtorja izpostavita pojem uporabnosti kot lastnosti določene storitve ali produkta, ki nastopi, ko uporabnik lahko z njo počne natanko to, kar želi, kakor pričakuje, da bo delovala, brez odlašanja in dodatnih vprašanj. Seveda je to ideal, ki pa je v tem primeru nujen.
Avtorja med drugim navajata najpogostejše razloge, zakaj so produkti ali storitve za uporabnike neuporabni. Prav tako navajata tri osnovne principe, ki pripeljejo do boljše uporabnosti. Tako izpostavljata poudarek in pogled na uporabnika že v najzgodnejših fazah izdelave oz. oblikovanja; ocenjevanje in merjenje (upo)rabe produkta in iterativno oblikovanje kot oblikovanje produkta v neki konstantni maniri vključujoč prepoznanje dognanj zgodnjih testiranj in izkušenj (v razliki od ''zgolj kozmetičnih'' popravkov, kakor se radi izrazimo).
Drugi del je, kot rečeno, namenjen zelo podrobnemu opisu bistvenih tehnik izvajanja testiranj za boljšo uporabnost. V grobem se lahko prepoznajo trije načini testiranj, ki pa imajo enako izhodišče v že zapisanem. Gre za raziskovalni, ocenjevalni in potrjevalni način testiranja, ki se jim v dodatku pridruži še četrti, primerjalni način testiranja. Knjiga tako za vse te načine ponudi obsežne razlage in pojasnila. Vključi tudi dobrodošle diagrame za lažjo vizualizacijo izvedbe. Predvsem pa je, mimo vsega tega, zelo praktična. Napotila, ki jih daje, so zelo praktična in bralcu prikaže testiranje ne kot le nekaj nujnega temveč tudi kot jedko vprašanje, zakaj vsega tega ni počel do sedaj.
Posebej v pozornost stopijo podrobnosti, ki so nepričakovano zelo pomembne. Priročnik namreč precej prostora npr. nameni razvitju vseh potrebnih lastnosti ekipe, ki izvaja testiranje. Še posebno velik delež pomembnosti prevzame moderator – stik med produktom, testom in uporabniki ''testiranci''. Med te podrobnosti, ki so pravzaprav bistvenega pomena, spada tudi vse v zvezi s prostorom, od dekoracije, opremljenosti, kot tudi pozicijo moderatorja in opazovalcev. Osnovna napotila ponudi tudi za iskanje udeležencev, pripravi na izvedbo in vprašalnike (večkrat poudarjeno skozi sam priročnik, je veliko gradiva prosto dostopnega na spletni strani http://www.wiley.com/go/usabilitytesting).
V vsakem pogledu je jasno, da je na mnogih področjih postala najpomembnejša in najbolj dragocena prav povratna informacija, ki jo dobijo/mo od naših uporabnikov, sodelavcev in drugih. Brez te informacije bi bil napredek možen le na podlagi naključja. O tem, kako si lahko privoščimo takšna naključja, ne bom izgubljal besed. Testiranje za boljšo uporabnost produktov in izdelkov je nasproti temu usmerjen in natančno določen postopek, s katerim ob izpolnjevanju pogojev lahko pridobimo te informacije. Priročnik je zasnovan zelo zaokroženo, jasno in celovito. V razprtost svoje vsebine povabi mnoge profile poklicev. Ne vsebuje nobenih moralnih predsodkov in v ozir jemlje možnost tega, da si marsikatera organizacija kaj takšnega ne more v polnem privoščiti; napisan pa je tako, da ga dobro razumejo tudi tisti, ki do sedaj še niso imeli ne teoretičnih in tudi ne praktični izkušenj s testiranji za uporabnost produkta ali storitve. V knjižnicah bi se na takšna dela lahko ozrli vsakokrat, ko načrtujemo novo storitev, prenovo uporabniških vmesnikov ali vsak, ko bi iskali dragocene povratne informacije o rešitvah za naše obstoječe storitve. Predvsem bi bil to lahko pomemben korak k priznanju, da so naši uporabniki vitalni soustvarjalci naših storitev, procesov in produktov.
[Članek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]
Pred menoj je druga izdaja Priročnika za testiranje uporabnosti. Knjiga je vsebinsko in idejno dovolj bogata, da lahko tehtno premislimo o tem, zakaj bi bilo dobro sistematično pričeti z delom na področju preverjanja in testiranja uporabniške izkušnje za storitve, ki jih nudimo. Delo je namreč zanimivo prav zato, ker se nikakor ne ukvarja z določenimi produkti ali s specifičnimi skupinami uporabnikov, napisana je na dovolj splošen način, da si zasluži klasifikacijo splošno uporabnega priročnika. A mimo tega so ideje, tehnike in racionalni razlogi za večino, kar opisuje, tako natančni, da bo marsikateri bralec pomislil, da sta avtorja v mislih pri pisanju imela prav njegovo področje.
(vir slike: www.betterworldbooks.com)
Priročnik bi v najkrajši maniri lahko opisali kot kompedij vseh pomembnejših tehnik testiranja uporabnosti in trikov za izvajanje teh tehnik, skupaj seveda z nujnimi opredelitvami, primeri in grafičnimi ponazoritvami.
In skozi preprostost vodilnega koncepta je osnovni namen seveda več kot enostaven: za vsako izboljšano rabo nekega produkta v končni fazi stoji uporabniška izkušnja. Za mnenje je tako najbolje povprašati tiste, ki bodisi imajo izkušnje na tem področju in so že uporabljali takšne produkte oz. storitve, bodisi tiste, ki se jih dojema kot reprezentativne predstavnike uporabnikov natanko tega produkta ali storitve. Natanko takšna je tudi teza Priročnika, ki je jasno razvidna skozi vseh 330 strani, namreč da je izvajanje uporabniških testiranj še vedno boljše kot to, da jih ne izvajamo. S tem se marsikdo ne bo strinjal, ker v tem vidi nepovratnost izgubljenih sredstev in časa, vloženih v takšno testiranje, medtem ko bo poizkušal v ta račun vzeti pozitivne koristi tega početja. Prav takšno razmišljanje skuša priročnik ovreči, kajti izkušnja, ki jo pridobimo z opazovanjem, mnenjem in odnosom uporabnikov preko takšnih testiranj, je v osnovi ne le bogata, temveč tudi močan argument za mnoge spremembe, ki do takrat niso razvidne. V resnici je teh pro veliko več, kot contra. Pravzaprav zato ob koncu ostaja le vprašanje, zakaj ta ideja marsikje še vedno ni prerasla plenic?
Hiter sprehod skozi kazalo razkrije dokaj sistematično obdelano tematiko uporabniških testiranj. Tako je knjiga v grobem razdeljena na tri dele: na splošno o testiranju (opredelitev pojmov, obširna diskusija o uporabniško naravnanemu produktu, osnove vodenja testiranj…), osnovni proces testiranja (izvedba različnih tehnik testiranja korak za korakom) in napredne tehnike (kdo, kaj, kje, zakaj in predvsem kako do različnih variacija na osnovno metodo). Najprej torej dobimo zaokrožen pregled na vse pomembnejše okoliščine, ki jih je dobro poznati, ko razmišljamo o testiranju uporabnosti svojih produktov ali storitev. Tudi tako osnovno, kot je npr. opredelitev uporabnosti same. Slednjo namreč avtorja definirata kot odsotnost frustracij ob uporabi produkta ali storitve. Takšna definicija nam poleg vsega ostalega sporoča zelo zanimivo sporočilo: v osnovi namreč ne gre za to, da bi kdo podvomil, da izdelki in storitve niso uporabni, temveč predvsem koliko gneva bo uporabnik izlil iz sebe, preden bo osvojil produkt do te mere, da ne bo imel težav pri uporabi. In namen testiranj za boljšo uporabnost je natanko v izničenju tega gneva in težav.
To pa nikakor ni enostavno. Kompleksnost vseh lastnosti in situacij, ki se morajo srečati, da lahko za nek produkt ali storitev rečemo, da je ''uporabna'', je seštevek mnogih komponent, od uporabnikov samih in njihovih potreb, tehničnih zahtev in standardov kvalitete do popolnoma estetskih zakonov oblikovanja produktov. Na žalost se dostikrat zgodi, da si te komponente hodijo navzkriž. Avtorja izpostavita pojem uporabnosti kot lastnosti določene storitve ali produkta, ki nastopi, ko uporabnik lahko z njo počne natanko to, kar želi, kakor pričakuje, da bo delovala, brez odlašanja in dodatnih vprašanj. Seveda je to ideal, ki pa je v tem primeru nujen.
Avtorja med drugim navajata najpogostejše razloge, zakaj so produkti ali storitve za uporabnike neuporabni. Prav tako navajata tri osnovne principe, ki pripeljejo do boljše uporabnosti. Tako izpostavljata poudarek in pogled na uporabnika že v najzgodnejših fazah izdelave oz. oblikovanja; ocenjevanje in merjenje (upo)rabe produkta in iterativno oblikovanje kot oblikovanje produkta v neki konstantni maniri vključujoč prepoznanje dognanj zgodnjih testiranj in izkušenj (v razliki od ''zgolj kozmetičnih'' popravkov, kakor se radi izrazimo).
Drugi del je, kot rečeno, namenjen zelo podrobnemu opisu bistvenih tehnik izvajanja testiranj za boljšo uporabnost. V grobem se lahko prepoznajo trije načini testiranj, ki pa imajo enako izhodišče v že zapisanem. Gre za raziskovalni, ocenjevalni in potrjevalni način testiranja, ki se jim v dodatku pridruži še četrti, primerjalni način testiranja. Knjiga tako za vse te načine ponudi obsežne razlage in pojasnila. Vključi tudi dobrodošle diagrame za lažjo vizualizacijo izvedbe. Predvsem pa je, mimo vsega tega, zelo praktična. Napotila, ki jih daje, so zelo praktična in bralcu prikaže testiranje ne kot le nekaj nujnega temveč tudi kot jedko vprašanje, zakaj vsega tega ni počel do sedaj.
Posebej v pozornost stopijo podrobnosti, ki so nepričakovano zelo pomembne. Priročnik namreč precej prostora npr. nameni razvitju vseh potrebnih lastnosti ekipe, ki izvaja testiranje. Še posebno velik delež pomembnosti prevzame moderator – stik med produktom, testom in uporabniki ''testiranci''. Med te podrobnosti, ki so pravzaprav bistvenega pomena, spada tudi vse v zvezi s prostorom, od dekoracije, opremljenosti, kot tudi pozicijo moderatorja in opazovalcev. Osnovna napotila ponudi tudi za iskanje udeležencev, pripravi na izvedbo in vprašalnike (večkrat poudarjeno skozi sam priročnik, je veliko gradiva prosto dostopnega na spletni strani http://www.wiley.com/go/usabilitytesting).
V vsakem pogledu je jasno, da je na mnogih področjih postala najpomembnejša in najbolj dragocena prav povratna informacija, ki jo dobijo/mo od naših uporabnikov, sodelavcev in drugih. Brez te informacije bi bil napredek možen le na podlagi naključja. O tem, kako si lahko privoščimo takšna naključja, ne bom izgubljal besed. Testiranje za boljšo uporabnost produktov in izdelkov je nasproti temu usmerjen in natančno določen postopek, s katerim ob izpolnjevanju pogojev lahko pridobimo te informacije. Priročnik je zasnovan zelo zaokroženo, jasno in celovito. V razprtost svoje vsebine povabi mnoge profile poklicev. Ne vsebuje nobenih moralnih predsodkov in v ozir jemlje možnost tega, da si marsikatera organizacija kaj takšnega ne more v polnem privoščiti; napisan pa je tako, da ga dobro razumejo tudi tisti, ki do sedaj še niso imeli ne teoretičnih in tudi ne praktični izkušenj s testiranji za uporabnost produkta ali storitve. V knjižnicah bi se na takšna dela lahko ozrli vsakokrat, ko načrtujemo novo storitev, prenovo uporabniških vmesnikov ali vsak, ko bi iskali dragocene povratne informacije o rešitvah za naše obstoječe storitve. Predvsem bi bil to lahko pomemben korak k priznanju, da so naši uporabniki vitalni soustvarjalci naših storitev, procesov in produktov.
Komentarji
Objavite komentar