Konteksti

vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg . Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International . Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce. Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta . O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni

vir slike:goga.si Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja , Mrtve duše . Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt. Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, ne

vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat

vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet , je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta . Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Ar

vir slike: emka.si O knjigah bi umno lahko govorili tudi kot o poteh. Tako kot je poved le seštevek trenutkov, ko želja potuje od začetka do svojega navideznega cilja, je tudi knjiga s svojim začetkom, ki bo pričelo potovanje ubeseditve nekega protesta, veselja, žalosti in hrepenenja, bo njen konec, navidezen ali ne, zaključek tega potovanja. Nadaljeval se tu ne bo več. Prebival bo v zavesti svojih bralcev popotnikov in v vseh naslednjih povedih, stavkih, nenazadnje željah. Nekatere knjige so dolgo potovanje, v marsičem predolgo. Druge so predvsem trpko in žalostno potovanje. Spet tretje so oboje. Takšna je tudi knjiga s številko. V prevodu in s spremnim besedilom Lare Unuk je Cankarjeva založba poskrbela za izdajo Iliasa Venezisa in njegove Številke 31328 . Roman, ki je sežetek avtorjevih spominov na delovna taborišča, v katerih je preživel 14 mesecev med 1922 in 1923, potem, ko je bila Grčija priča maloazijski katastrofi. Ob koncu prve svetovne vojne je bilo tisto območje Sred

vir slike:zalozba-chiara.si Odnos med idealom otroške preprostosti, skozi optiko katere je najbolje meriti svet in prizemljeno logiko zdravorazumskih vprašanj, ki jih kompleksnost sveta temu idealu zastavlja, je seveda zelo zapleten. Tako je bilo že pri Malemu princu . Zdaj, ko ga bereva z mlajšim sinom, marsikaj dojemam lažje. A že dolgo nazaj sem prvič prebral tiste vrstico, ki mi bodo vedno ostale v spominu: »Ljudje? Mislim, da jih je kakih pet ali šest. Že pred leti sem jih videla. Nikoli ne veš, kje bi jih našel. Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto.« Najbrž sem jih že kdaj omenjal. Z roko v roki gredo z branjem, ki sem ga pred časom imel priložnost brati. Založba Ocean je že lani v prevodu Veronike Rot Gabrovec izdala knjigo Katherine Applegate Drevo želja . In to je zgodba, ki ima mnogo opraviti s koreninami. In drevesi. In živimi bitji. In o poti, ki jo mora neka zavest prepotovati, da pride do spoznanja o koreninah. Drevo želja je razmeroma kratka knj

Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka . Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos , ponovno v prevodu Žive Čebulj . Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem loti