10. september 2017

Zgodbe, basni, utrinki: mikropripovedi

Moderni klasiki so zbirka za posebne okuse. Z njimi odkrivamo nova prostranstva občasno povsem norih in nepričakovanih jezikosukov; v besedilih povsem neposredno ali skozi neusahljivo moč metafore sunkovito brcajo zaspane v globlji pogled na to, kar je. Zbirka, ki ne izbira sredstev. In v to izvirnost se je natisnil tudi prevod Augusta Monterrosa. Monterroso je slavni gvatemalski pisatelj, ki je štedil z besedami, nikakor pa s pomeni. To je avtor, ki je napisal najbrž najkrajšo kratko zgodbo vseh časov. Roberto Bolaño, ki smo ga v isti zbirki brali v 2666, je v četrtki točki Nasveta o umetnosti kratkih zgodb zapovedal, da je potrebno brati Augusta Monterrosa (poleg nekaterih drugih). Izbor kratkih in še krajših zgodb v Zgodbe, basni, utrinki, prinaša posebne in raznolike vpoglede v avtorjevo ironično izpraševanje sebe, svoje pisateljske poklicanosti, geografske (ne)določenosti, političnosti in preko razgibane moči vpliva kratkost teh zgodb, tudi neusmiljeno kritičnost do družbe in morale.

Izbor ponuja zgodbe iz različnih ustvarjalnih obdobij Augusta Monterrosa: Zbrana dela (in druge zgodbe) (1959), Črna ovca in ostale basni (1969), Nenehno gibanje (1972), Čarobna beseda (1983), Črka E (1987), Iskalci zlata (1993), Krava (1998). Zbirke si torej sledijo kronološko.

V prvi zbirki na prvem mestu stoji zgodba, ki jo je potrebno prebrati. Pa tudi, če nato ne preberete ničesar več. Za moj okus nekaj najboljšega, kar mi je doslej kratka zgodba ponudila. Gre za izjemno znano in upravičeno slavljeno zgodbo Mister Taylor. To je zgodba o Percyju Taylorju, ki je ob Amazonki naletel na poslovno priložnost, ko je po spletu naključij od Jibaro Indijancev prejel glavico - majhno človeško glavo, ki so jo ti indijanci po posebnem postopku zmanjšali in je bila tako primerna za dar ali spominek. Zagotovo primeren ornament za vsako stanovanje, čigar prebivalci dajo kaj nase. Tako je razmišljal predvsem Percyjev stric, ko je dobil takšno glavico v dar iz pragozda. In ideja je bila rojena. Posledice pa takorekoč tudi. Bralcu hitro postane jasno, kako bo potrebno vedno več in več teh glavic. S tem pa tudi konec pravzaprav sveta, ki je pozabil, da je moralni razkroj skozi tehnologijo človeka, ki svojega drugega in bližnjega postavlja za sredstvo, nastopil že mnogo prej. Že v tej zgodbi se križata sporočilnost, ki z barvitostjo primere prikazuje razkroj družbe, učinkuje pa zaradi navidezne brezbrižnosti, ki jo producira Monterrosov slog v povsem optimalno zastavljenih in odmerjenih povedih. Odličnost brez primere. 

A kaj moremo: vsega lepega je enkrat konec! Ko je bilo to najmanj pričakovati, je prišlo do prvega resnega pomanjkanja glavic.

Močna kritika družbe, ki podcenjuje dozdevno manj razvita ljudstva je prisotna tudi v Sončevem mrku, kjer je fratra Arrazola, ki je meril svojo modrost z napačno presojo, čakala krvava usoda. Tej zgodbi sledi Dinozaver, zgoraj omenjena najkrajša zgodba vseh časov (Ko se je zbudil, je bil dinozaver še vedno tam.), težka izpoved očeta pianistke v Koncertu in ogledalo senzacionalizma v Stoletnici ter cinični življenjepis akademskega kroga v Zbranih delih.

Posebej zanimive so tudi basni. Muha, ki je sanjala, da je orel; opičnjak, ki je hotel postati satirik. Tudi o veri in gori, o črni ovci, želvi in Ahilu ter žirafi. Vse te zgodbe so sila zanimive, ker jih avtor podvrže našemu predznanju in predsodkih, ki jih imamo v sebi. Svoje like podvrže tudi samozavedanju in jim tako povsem spremeni želje, pomene, smisle. Takšno samozavedanje je odlično na delu v zgodbi Monolog zla, v katerem skozi kratko serijo premislekov zlo spozna, da je zaprto in začarano v nekakšen neskončen krog, v katerem je obsojeno, da ostane zlo. Tudi, ko zlo naredi dobro odločitev, v njej ostane zlo. Čez stran ali dve pa sledi Monolog dobrega, v katerem slednji, kot dober cinik, na Monolog zla odgovarja z relativizacijo, v kateri seveda nikogar ne obtoži, ker je pač dobro.

Bila je nekoč Žaba, ki je hotela biti Avtentična žaba in si je iz dneva v dan za to tudi vztrajno prizadevala.

V Nenehno gibanje iz 1972 se je spet precej vračal k refleksiji pisateljev, ki so nanj tako ali drugale vplivali. Pisal je o Cervantesu, Dostojevskemu, Borgesu, v spet izjemno kratki zgodbi Plodovitost (Danes se počutim odlično, kot kak Balzac; končujem tole vrstico.) pa poda pisateljsko avtorefleksijo, v kateri je spet odlična ironija. V tem obdobju se je spomnil tudi Mistra Taylorja, saj se je v Kako prenehaš biti opica vrnil k kupovanju pomanjšanih glavic Jibaro Indijancev. V zgodbah se vrača tudi h Kafki. In zopet k Borgesu, pa nazaj k Cervantesu. Vedno več se zdi natanko tega prevpraševanja svoje lastne pisateljske poklicanosti, literarnega dela in bralca.

Odlašanje  
Pravi pisatelj nikoli ne preneha pisati; če pa vendarle preneha, bo trdil, da pisanje samo malce odlaga. Med takšnim odlaganjem mu kdaj mine še ves preostanek življenja.

Zgodbe se v Monterrosovem slogu nadaljujejo tudi naprej, loteva se tudi politike, geografije in zopet, o pisanju, branju. Nacionalnost in preteklost je obravnaval najbolje v Iskalcih zlata (1993). Beremo lahko kratke, a velike resnice, ki jih je vtihotapil v svoje zgodbe. Tako na primer tudi: Ta mali svet, v katerem se ob rojstvu znajdemo, je povsod enak, ne glede na to, kje se rodimo; ta svet se razširi samo, če zmoremo pravočasno oditi od tam, od koder moramo oditi - dobesedno ali pa s pomočjo domišljije. S tem hkrati mojstrsko v enem zamahu odpravi govor o navezanosti na domači kraj, kozmopolitsko dušo literata in neskončno moč, ki jo ima bralec. V Kravi (1998) pa najde še pot do svojega ponosa ob nagradi za latinskoameriško in karibsko književnost Juan Rulfo; svoje delo pa obnavlja v Avtor se sooči s svojim delom, kjer opisuje svoj razvoj in občutenje, koliko mu njegova lastna dela pomenijo. Z leti, se zdi, mu je vedno manj stvari v resnici pomembnih in konec reducira vse skupaj le na tri stvari: Zadnja leta je kakšna moja na novo izdana knjiga, ki mi sredi trdne noči zdrsne iz rok, edina stvar, ki ji uspe priti med mene in mojo ženo.

Vsega, kar bralec najde v teh mnogih zgodbah, ki jih ponujajo Zgodbe, basni in utrinki, ni mogoče ujeti med te vrstice. Občasno te Monterroso uspe tako dobro zakleniti v svoje besede, da bi si nemudoma želel brati več. Brati povest, brati novelo, brati roman. A kratkost, jedrnatost njegovih zgodb ima svoj namen. V njih je Monterroso najostrejši kritik družbe, prenarejanja in oholosti. Povsem drugače, kot je to počela Rosa Likstom. Izbira drugačne metode in drugačna sredstva. Monterroso v kratkih zgodbah lahko poudari okleščenost besede, ki za svoj namen ne potrebuje mnogih pridevnikov in sinonimov. Je le tisto, kar je nujno potrebno. Vse ostalo je naš imaginarij, ki bo vpletel njegove besede v širše kontekste. Skorajda obvezno je tudi branje odlične spremne besede prevajalke Sare Virk, v katerem izvemo še mnogo več, kar nam pomaga pri razumevanju literature tega zanimivega gvatemalskega pisatelja.

Vsak pisatelj je iz dveh: iz pisatelja, ki piše (ta je lahko slab), in pisatelja, ki popravlja (ta mora biti dober).

V ljubezni do kratkosti in jedrnatosti je bil Monterroso velik mojster. V dobi, kjer je tudi tvit lahko uspešen izraz umetnosti enovrstičnic, bi takšen družbeno angažiran literat nemara blestel še toliko bolj. Malo je takšnih, ki bi v svoji mikrozgodbi pri poznavalcih ponudili takšne razmisleke, kot recimo njegov Dinozaver, ki je Lauru Zavali vzbudil tudi spomin na Kafko in njegovo Preobrazbo. Vsem ostalim pa nam Monterroso ponudi povsem svojevrstno pisanje, ob katerem v pretežno ironičnem ozračju najdemo človeka, ki je v minimalizmu uspel združiti alegorije, kritiko, spomine, dvome, ljubezni, strahove in humor, predvsem pa poklon preteklim in sodobnim soustvarjalcem literarne pokrajine sveta.

In v povsem obrobni opombi dodajam, da se mi zdi, da je imel Bolaño zelo prav.


✭✭✭



Obišči tudi:

Emka
LUD Literatura - Čas mikrozgodbe
Independent osmrtnica
Nagrada Prince of Asturias
Molossus 


Recenzijski izvod je priskrbela Cankarjeva založba. Konteksti se zahvaljujejo.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...