20. januar 2017

Živeti: zgodba starca in njegovega vola

Kitajske literature, najsibo starejše ali mlajše, ne poznam kaj dosti. Niti se ne bom pretvarjal, da jo. Zavedam se, da gre za kulturo, ki je daleč stran, pri čemer ne gre le za kilometre. Zato so načini, kako beremo tekste, ki prihajajo od tam, lahko izzivi povsem svojih zgodb. A pozdravljam izdajanje avtorjev, kot je Yu Hua tudi pri nas. Pa ne zato, da bi ponudili nekakšne nove poglede na realnost sveta okoli nas. To naredi vsaka knjiga tako ali tako. Gre nemara prav za to, da v njih prepoznamo jedro človeštva, ki v zaključenih zgodbah najde neko osnovno pomiritev. Ki v pripovedi počasi, stran za stranjo in poved za povedjo odstira trenutnost v primerjavi s širšo zgodbo, ki jo pišemo vsi skupaj. In ki zmore v svoji moči komplementarnosti ponuditi širšemu občinstvu interpretacijo življenja, ki ga želimo in ne želimo hkrati. Ki prinaša vzpone in padce, s svojo prikrito in neprikrito simboliko pa v majhnih delčkih svoje sestavljanke prinaša napotke za stoično držo, ki bo uspela stati inu obstati ob grobih udarcih neusmiljene usode. In ki, navkljub vsem očitnostim, prinese srečo.

Predvsem tako sem namreč videl in bral najnovejšo izdajo Modernih klasikov, roman Živeti. Napisal ga je Yu Hua, eden najbolj branih in prevajanih kitajskih pisateljev.




Gre za kratek roman, v katerem iskalec in zbiratelj ljudske kulturne dediščine naleti na priletnega gospoda Fuguija z volom. Na koncu knjige bo bralcem povsem jasno, da ta vol ni zgolj vol in kaj vse je v resnici moral narediti glavni junak, da je do vola sploh prišel.
A to je na koncu. Na začetku je bil Fugui, sin vaške družine, ki je imela dovolj vsega. Imel je tudi ženo, ki je bila noseča z drugim otrokom, sam pa je precej časa zapravil za neumnosti. V eni od teh neumnosti je zakockal svoje in tudi večino družinskega premoženja. S tem se je situacija v družini precej spremenila in še do nedavnega bogati so v zelo kratkem času postali tlačani, podložniki tistemu, ki je za kockarsko mizo sedel Fuguiju. Noseča žena je odšla nazaj k svojemu očetu, služabniki so odšli, družina pa je sama morala poprijeti za težka opravila na polju. Na zemlji, ki ni bila več njihova. In tako spremljamo življenjsko zgodbo sedaj ostarelega moža z volom, ki nam pripoveduje, kako je skozi različna politična obdobja v zgodovini Kitajske moral početi to in ono, da je lahko preživel. Pripoveduje, kako se je znašel na okopih državljanske vojne in jo večkrat skoraj skupil; pripoveduje, kako je cela vas komaj preživela, ker ni bilo pridelka, kot so ga potrebovali. Pripoveduje o boleznih, ki so najprej popolnoma spremenile njegovo hčer Fengxia, nato pa tudi počasi, a vztrajno načele njega in njegovo ženo. Pripoveduje o sinu, ki je neskončno ljubil svoji ovci, pa ju je v času skupnega imetja moral oddati tistemu, ki je skrbel za vso razpoložljivo hrano.

Jiazhen ni rekla ničesar. Stala je med vrati, si popravljala lase ter mi pokimala. To je bilo prvič, odkar se je vrnila, da sem jo pustil doma in odšel v mesto. Moja oblačila so bila raztrgana, a čista. Obul sem nove slamnate sandale, ki jih je spletla mati. Fengxia je sedela na tleh in v naročju držala Youqinga. Opazila je moja čista oblačila in vprašala:
"Oče, ne greš delat na polje?"

Bili so to časi vzpona kulturne revolucije, do katere je bil avtor tudi kritičen, kar je seveda povzročilo slabo voljo kitajskih oblasti, milo rečeno. Zgodba zajame kar nekaj desetletij Fuguijevega življenja, polnega tragičnih pretresov in uvidov v družbo, v kateri je z družino živel in životaril. Spremljamo tudi tragično usodo njegovega sina Youqinga, v malodane svetlo prihodnost zrečega sina revnega kmeta, ki bi lahko s tekom prišel daleč, pa je usoda zanj pripravila drugačne, bolj temne načrte. Fengxia kasneje v zgodbi dobi svojega ženina, tega sta Fugui in njegova Jiazhen izjemno vesela, priredijo tudi nepozabno poroko. Stvari se zdijo, da gredo na bolje. A žal le zdijo. Tragičnosti, ki spremlja Fuguija, ni konca. Tako z neko opisno askezo vzdržema plujemo skupaj s sedaj že ostarelim Fuguijem h koncu njegove pripovedi, k temu, kako je obiskoval preostale člane družine, kako je skrbel za Kugena, vnuka in kako je pravzaprav spokojnost našel v tem, da je smrti odrešil vola in ga poimenoval Fugui, ker mu je res podoben. Knjiga se tako zaključi, ko oba Fuguija odideta, za sabo pa – svojemu sogovorniku in nam bralcem – pušča zgodbo o svojem težkem in žalostnem življenju na sredi vrtinca političnih sprememb Kitajske 20. stoletja. Zgodbo, ki priklene in ki jo težko odložimo.

Youqing je sladkarije doma na postelji razvrstil v tri kupčke. Nato je vzel dva bonbona z dveh kupov in jih dal na tretji kup, zraven katerega je sedel. Vedel sem, da je en kup za Fengxia, drugega ima v mislih za Jiazhen in tretjega zase. Nisem niti pričakoval, da bo naredil četrtega zame.

Tisto, na kar najpoprej pomislimo ob branju Živeti, je tragedija. Na videz brezskrbno zbiranje etnografskega materiala, pri katerem se razkrije zgodba Fuguija, je v resnici trdno zvezano z dejstvom, da je za vsako veliko zgodovino neka posameznikova zgodba. Vsak politik, ki bo zatrjeval veličino nekega naroda in populistično premikal poezijo v sfero retorike, bi moral vedeti, da to lahko počne zato, ker so v ozadju posamezniki in njihove majhne zgodbe, ki nemara niso tako lepe in popolne, kot se zdi. Fuguijeva zgodba je tragična, v življenju se mu zgodi veliko slabega in bolečega, za nekaj tega je kriv tudi sam. Pravzaprav je sam kriv za tisto prvo in tisto zadnjo večjo nesrečo. Od tu naprej lahko beremo pripoved na različne načine. Kako je sam povzročil neko vzročno-posledično verigo sosledij, ali tudi, kako se je neka višja sila poigravala z njegovo usodo. Če gremo mimo tega, pa dobimo spomine preprostega, majhnega človeka. Spomine, v katerih se nekdo vrača nazaj v najbolj neprijetne, a tudi prijetne trenutke svojega življenja.

Fugui je dober vol. Včasih postane tudi malo len, a tudi ljudje včasih vlečejo svoje noge za sabo, kako bi torej pričakoval, da bi bilo kaj drugače z živaljo. 

Ta smer razmišljanja bo tisto drugo, kar boste našli v Yu Huajevi knjigi. Brali boste predvsem zgodbo o kontrasti med zgodovino, ki jo poznajo knjige in šole in zgodovino slehernika, ki skuša preživeti. Kaj bo ta človek storil, da bo preživel in kako si v vsaki situaciji najde majhne zaklade, ki jim v danem trenutku pomenijo cilj in smoter bitja. Na plečih tega krhkega in zelo lomljivega, lačnega in izmučenega vsakdana pa si revolucije gradijo življenjepise. Tega pri branju ne gre nikakor pozabiti. Še posebno na današnji dan, ko je pravzaprav jasno, da za vsako inavguracijo nujno stoji ne le ena, marveč neštevno takšnih Fuguijev. Umetnost te slehernikov je umetnost preživetja. Fugui se ni upiral oblasti, vedno znova je spoštoval tisto, kar mu je prišlo naproti in mu krojilo vsakdan. A ljubil je bolj kot karkoli drugega najprej svojo družino in prednike, tradicijo. Branje Živeti mi je dalo misliti, da neka kulturna zgodovina naroda vleče povsem drugačne niti kot njegova politična zgodovina. A o tem bom raje molčal. Tu, v tej knjigi je pomemben človek. Verjamem, da marsikomu ni bilo všeč, da je bila napisana.

Živeti je zgodba o delu na polju, prisilnem služenju v vojski, revščini, bogastvu, ponižanju, nemočnem opazovanju menjave oblasti in vaškem življenju, kot ga doživi posameznik v polovici burnega stoletja. In kot zgodba o ljubezni, napakah, borbi in majhnih srečah, zgodba o navezanosti na tisto, kar se nam v resnici zdi večje od nas. To ni zgodba o unikatnosti, neponovljivosti neke izkušnje. Toliko bolj, bere se kot zgodba mnogih in zgodba, ki se ponavlja. Živeti je ena tistih knjig, ki jih moramo prebrati.


✭✭✭✭



Po knjigi je leta 1994, torej kmalu po izidu, Yimou Zhang posnel film

(vir: youtube.com)



Obišči tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...