Nekaj je na tem Greenu, da po njegovih pisarijah sega vedno več ljudi. In, z izjemo slovenske publike, množično dero v kino, ko je na sporedu filmska adaptacija njegovega dela. Pa vendarle, čemu je tako? V bistvu deluje kot avtor, ki je spoznal, da bo najbolj bran, če bo pisal o problemih, s katerimi se soočajo najstniki in če bo to počel na način, da bodo v šolah prepoznali potencial, ki ga ima branje njegovih knjig v okvirih bralne pismenosti, mu bo to zares uspelo. In mu na nek način tudi je. Zato svoje formule v resnici niti ne spreminja. Tisti, ki pričakujejo vedno nove presežke, tako v stilu kot v vsebini, že jedikujejo in govorijo o kaki izpetosti, dolgočasnosti, neizvirnosti. Pa naj jedikujejo, jaz ne bom. John Green piše fine knjige, v naših prevodih zvenijo izredno dobro. V svojih delih uspe bralca večino časa pomešati med ameriške najstnike in njihov življenjski slog, s katerim se lahko poenoti tudi veliko ostalih, in nato v ta svet vrže kako bombo in tega istega bralca prepusti vožnji na drevaku po brzicah čustev, razumskega izenačevanja in rešitev, ki so vedno znova v njem. Mlajši bralci, sklepam, v njem najdejo zaveznika, ki bi jih utegnil štekati, starejši pa so fascinirani nad izbornostjo in artikuliranostjo tega, kar je v njih že nekaj časa spalo v njih. A poanta je ravno ta, da uspešno nagovarja vse. Vedno bolj uspešno. Čeprav je spet govora o skrivnostnem dekletu in pretiranem čustvovanju ter nikoli zaključenih bojev med v redu in ne v redu.
Lažna mesta, Paper towns, je tretji roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili na police. Po Krive so zvezde (zadnjem izdanem Greenovem romanu) in Kdo si, Aljaska?, avtorjevem prvencu iz leta 2005, ki je pri nas izšla lani. V Greenovi bibliografiji se Lažna mesta, z izdajo v 2008, uvrščajo skoraj na sredo med Aljasko in Zvezdami. Če si dovolim kak hip ostati tu, lahko zapišem, da se slogovno in vsebinsko Lažna mesta mnogo bolj nagibajo k Kdo si, Aljaska. Krive so zvezde so pač presežek, ki je silovit na tako brutalen način, da bi bilo povsem napak, da bi želeli, da je vse, kar pride iz računalnika Johna Greena, tako popolno napisano delo. Čeprav branje komentarjev na spletiščih velikokrat podlega prav tem primerjavam. A zgoraj opisana vojska Greenovih privržencev je vedno večja, tako se zdi. In ta vojska poskrbi tudi za – nemalokrat premalo kritičen – protipol iskalcem Krive so zvezde 2. Sam niti ne vem, kam tu spadam. Zavedam se moči Zvezd, verjamem pa tudi, da je John Green izjemen avtor, ravno pravšnji za to dobo. In tako mi povsem ustreza, da v njem najdem zapolnitev vrzeli po nekoliko močnejši realistični mladinski prozi, kot komplementu vsemu drugemu, nasičenemu z fantazijo, čarovniki, vampirji in ostalim.
Sam bi lahko prisegel, da so mi Lažna mesta najboljše Greenovo čtivo. Pa ne morem. Ker Krive so zvezde.
In najbrž ne bom osamljen pri tem mnenju. A vendarle. Lažna mesta so mnogo bolj Kdo si, Aljaska. Avtor nas bo peljal med vrstnike, ki zaključujejo srednjo šolo, pravzaprav v zadnje tedne njihove srednje šole. Med Radarja, Bena, Lacey, še nekaj drugih in hkrati seveda tudi Quentina, ki je naš glavni sogovornik, pripovedovalec. Njihova življenja se nekako v ničemer ne razlikujejo od tega, kar si predstavljamo pod maturante. S hormoni prepolni in ukvarjajoč se s stvarmi, ki v večini le zanje pomenijo vse na tem svetu. Green je poskrbel, da je trojica prijateljev, torej Q, Radar in Ben, s katero se največ ukvarjamo, čisto povprečna. Ne gre za zvezde srednje šole, ne gre za izbrance, posebneže. Bolj so marginalci, ki igrajo video igre, klepetajo po IM in sanjarijo o dekletih, ki so jim nedosegljiva. Skozi roman bodo v svojem statusu nemara celo napredovali, a vseeno je Green z njimi želel povedati, kako močno šteje prijateljstvo. Tudi ali predvsem, ko so na delu velike odpovedi zavoljo kakega posameznika te druščine. In to je izjemno pomembno v tem romanu. Quentin nam namreč že na začetku predstavi Margo. Ta nekako spominja na Aljasko. Posebno, neustrašno, polno domišljije, izstopajočo, razmišljujočo, privlačno, originalno in … seveda ustvarjeno za Quentina. In v tem odnosu, kolikor mu je odmerjeno (pre)malo prostora v romanu, Green ne skopari. Silovitost tega, kaj in kako Quentin čuti do Margo, kako je pozoren na vsak njen gib, je prav zaradi tega majhnega prostora, res močna. Margo Quentina neke noči povabi na divjo in drzno vožnjo, ki je ne bo nikdar pozabil. In čeprav sta oba šla v to noč na različen način, njuna kemija deluje. Eden od dveh vrhuncev knjige. Ali pa pravzaprav edini, kakor vzamete.
In potem se vse skupaj obrne na glavo? Margo izgine. Quentin se odloči, da jo poišče. Margo je lahko tudi mrtva, a od doma je pobegnila že večkrat. In tehnično, glede na to, da je že polnoletna, to ni pobeg, temveč avtonomna odločitev. A Quentin je odločen, da jo poišče. In tako skupaj s prijatelji skuša iskati ravnovesje v odnosu do šole, staršev, prijateljev in odnosa do izginule Margo. Iz tega se občasno razvija celo nekakšna detektivka, ki ji sledi napet boj s časom proti koncu knjige. Kje je Margo? Ali jo bo našel? Preberite Lažna mesta.
Roman je poln zanimivih reči in poudarkov je več. Na prvem mestu bi spet lahko govorili o ljubezni. A to se mi to pot ne zdi v ospredju. Bolj kot vse je Quentin zelo fasciniran nad Margo. Ali, kot se je izrazila slednja sama, nad podobo Margo, ki jo ima pred očmi. Ne glede na vse, ta fascinacija je tisto, kar vleče dogajanje v knjigi naprej. Glavni fokus. Navdušeni boste nad močnimi prijateljskimi vezmi; nad načinom, kako spretno je avtor v knjigo vpletel Whitmanovo poezijo; nad pristnim popisom uric, ki jih je druščina preživela v enoprostorcu na 1700 km dolgi poti; nad podobo večkrat naivnih staršev, ki se trudijo po svojih močeh vzgojiti dobrega človeka. In navdušeni, povsem nadnavdušeni boste nad dialogi med Quentinom in Margo. Čeprav jih ni veliko.
Če se je v Kdo si, Aljaska? ukvarjal s sprejemanjem smrti, je tule v ospredju pobeg od doma. A le v ospredju. Izza te ideje gre za prevpraševanje samolastnosti. V razliki med osebo, kakršna je, in kakršna se kaže. Ali iskanjem podobe in sprejemanjem osebe v njeni ali njegovi takšnosti. O tem, kako si gradimo podobo nekoga, ki pa ni nujno ta nekdo sam. In kakšne posledice ima to lahko za okolico. In zopet je tu Leonard Cohen. Nalašč ali pa le moja sugestija. Nekaj tega, kar je hotel Green povedati v Lažnih mestih, se bere kot podaljšek njegovih vrstic There is a crack, a crack in everything. That's how the light gets in (najbrž ene najbolj genialnih vrstic, kadarkoli napisanih). Tudi naša junaka govorita o razpokah. Takrat se zdi, da govorita o popolnosti, ki je pa ne smeš pripisati drugemu zaradi podobe, ki jo imaš o njem ali o njej. Takšne podobe je potrebno, kot Margo in Q, zakopati, kljub solzam, ki ob tem polzijo po obrazu. Samolastnost pa, po drugi plati, izvira iz poslušnosti samega sebe; sprejemanje sebe in drugega, tudi bližnjega (ali predvsem tega) je prazna puhlica brez razpok, ki se ob tem pokažejo. Kot lažno mesto, ki prebiva zaradi nečesa drugega in ne zaradi sebe. In v tem smislu je Quentinovo iskanje Margo v resnici le iskanje razpoke v njej. Iskanje, ki bo prikazalo pravo Margo. Da bo svetloba lahko prišla skozi.
Lažna mesta prinašajo sproščeno branje, ki se ukvarja tudi z resnimi temami. Roman, v katerem je uravnoteženo vse, kar mora biti. Mladi ga bodo brali, ker bodo tu našli nekaj več od vsakdanjega razmišljanja, starejši, sploh starši pa zato, ker bodo iskali tisto, kar se godi v mladih glavah. Prav gotovo eno mojih najljubših v letošnjem letu, toliko bolj, če ga jemljem v okviru mladinske literature. Z Johnom Greenom in njegovim občutkom za pisanje (o) mladini je slednja marsikaj pridobila. Pa ne le slednja, vsi smo lahko veseli.
✭✭✭✭✭
Tudi na:
Dobre knjige
Emka
Mladinska knjiga
Avtorjevo spletišče
Wikipedia
Commonsensemedia
Uradna stran filma Paper towns
Goodreads
The Guardian
vir slike: mladinska.com
Lažna mesta, Paper towns, je tretji roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili na police. Po Krive so zvezde (zadnjem izdanem Greenovem romanu) in Kdo si, Aljaska?, avtorjevem prvencu iz leta 2005, ki je pri nas izšla lani. V Greenovi bibliografiji se Lažna mesta, z izdajo v 2008, uvrščajo skoraj na sredo med Aljasko in Zvezdami. Če si dovolim kak hip ostati tu, lahko zapišem, da se slogovno in vsebinsko Lažna mesta mnogo bolj nagibajo k Kdo si, Aljaska. Krive so zvezde so pač presežek, ki je silovit na tako brutalen način, da bi bilo povsem napak, da bi želeli, da je vse, kar pride iz računalnika Johna Greena, tako popolno napisano delo. Čeprav branje komentarjev na spletiščih velikokrat podlega prav tem primerjavam. A zgoraj opisana vojska Greenovih privržencev je vedno večja, tako se zdi. In ta vojska poskrbi tudi za – nemalokrat premalo kritičen – protipol iskalcem Krive so zvezde 2. Sam niti ne vem, kam tu spadam. Zavedam se moči Zvezd, verjamem pa tudi, da je John Green izjemen avtor, ravno pravšnji za to dobo. In tako mi povsem ustreza, da v njem najdem zapolnitev vrzeli po nekoliko močnejši realistični mladinski prozi, kot komplementu vsemu drugemu, nasičenemu z fantazijo, čarovniki, vampirji in ostalim.
Sam bi lahko prisegel, da so mi Lažna mesta najboljše Greenovo čtivo. Pa ne morem. Ker Krive so zvezde.
In najbrž ne bom osamljen pri tem mnenju. A vendarle. Lažna mesta so mnogo bolj Kdo si, Aljaska. Avtor nas bo peljal med vrstnike, ki zaključujejo srednjo šolo, pravzaprav v zadnje tedne njihove srednje šole. Med Radarja, Bena, Lacey, še nekaj drugih in hkrati seveda tudi Quentina, ki je naš glavni sogovornik, pripovedovalec. Njihova življenja se nekako v ničemer ne razlikujejo od tega, kar si predstavljamo pod maturante. S hormoni prepolni in ukvarjajoč se s stvarmi, ki v večini le zanje pomenijo vse na tem svetu. Green je poskrbel, da je trojica prijateljev, torej Q, Radar in Ben, s katero se največ ukvarjamo, čisto povprečna. Ne gre za zvezde srednje šole, ne gre za izbrance, posebneže. Bolj so marginalci, ki igrajo video igre, klepetajo po IM in sanjarijo o dekletih, ki so jim nedosegljiva. Skozi roman bodo v svojem statusu nemara celo napredovali, a vseeno je Green z njimi želel povedati, kako močno šteje prijateljstvo. Tudi ali predvsem, ko so na delu velike odpovedi zavoljo kakega posameznika te druščine. In to je izjemno pomembno v tem romanu. Quentin nam namreč že na začetku predstavi Margo. Ta nekako spominja na Aljasko. Posebno, neustrašno, polno domišljije, izstopajočo, razmišljujočo, privlačno, originalno in … seveda ustvarjeno za Quentina. In v tem odnosu, kolikor mu je odmerjeno (pre)malo prostora v romanu, Green ne skopari. Silovitost tega, kaj in kako Quentin čuti do Margo, kako je pozoren na vsak njen gib, je prav zaradi tega majhnega prostora, res močna. Margo Quentina neke noči povabi na divjo in drzno vožnjo, ki je ne bo nikdar pozabil. In čeprav sta oba šla v to noč na različen način, njuna kemija deluje. Eden od dveh vrhuncev knjige. Ali pa pravzaprav edini, kakor vzamete.
Margo je bila od nekdaj navdušena nad skrivnostmi. In ob vsem, kar se je dogajalo pozneje, sem velikokrat pomislil, da so jo morda tako privlačile, da je še sama postala skrivnost.
In potem se vse skupaj obrne na glavo? Margo izgine. Quentin se odloči, da jo poišče. Margo je lahko tudi mrtva, a od doma je pobegnila že večkrat. In tehnično, glede na to, da je že polnoletna, to ni pobeg, temveč avtonomna odločitev. A Quentin je odločen, da jo poišče. In tako skupaj s prijatelji skuša iskati ravnovesje v odnosu do šole, staršev, prijateljev in odnosa do izginule Margo. Iz tega se občasno razvija celo nekakšna detektivka, ki ji sledi napet boj s časom proti koncu knjige. Kje je Margo? Ali jo bo našel? Preberite Lažna mesta.
Roman je poln zanimivih reči in poudarkov je več. Na prvem mestu bi spet lahko govorili o ljubezni. A to se mi to pot ne zdi v ospredju. Bolj kot vse je Quentin zelo fasciniran nad Margo. Ali, kot se je izrazila slednja sama, nad podobo Margo, ki jo ima pred očmi. Ne glede na vse, ta fascinacija je tisto, kar vleče dogajanje v knjigi naprej. Glavni fokus. Navdušeni boste nad močnimi prijateljskimi vezmi; nad načinom, kako spretno je avtor v knjigo vpletel Whitmanovo poezijo; nad pristnim popisom uric, ki jih je druščina preživela v enoprostorcu na 1700 km dolgi poti; nad podobo večkrat naivnih staršev, ki se trudijo po svojih močeh vzgojiti dobrega človeka. In navdušeni, povsem nadnavdušeni boste nad dialogi med Quentinom in Margo. Čeprav jih ni veliko.
Kdaj sva zares videla drug drugega? Šele, ko si ti videla v moje razpoke, jaz pa v tvoje. Pred tem sva gledala le predstavi o drugem, kot bi gledal žaluzije na tvojem oknu, pa nikoli videl v notranjost. Ko pa posoda poči, svetloba lahko vstopi vanjo. In zasije iz nje.
Če se je v Kdo si, Aljaska? ukvarjal s sprejemanjem smrti, je tule v ospredju pobeg od doma. A le v ospredju. Izza te ideje gre za prevpraševanje samolastnosti. V razliki med osebo, kakršna je, in kakršna se kaže. Ali iskanjem podobe in sprejemanjem osebe v njeni ali njegovi takšnosti. O tem, kako si gradimo podobo nekoga, ki pa ni nujno ta nekdo sam. In kakšne posledice ima to lahko za okolico. In zopet je tu Leonard Cohen. Nalašč ali pa le moja sugestija. Nekaj tega, kar je hotel Green povedati v Lažnih mestih, se bere kot podaljšek njegovih vrstic There is a crack, a crack in everything. That's how the light gets in (najbrž ene najbolj genialnih vrstic, kadarkoli napisanih). Tudi naša junaka govorita o razpokah. Takrat se zdi, da govorita o popolnosti, ki je pa ne smeš pripisati drugemu zaradi podobe, ki jo imaš o njem ali o njej. Takšne podobe je potrebno, kot Margo in Q, zakopati, kljub solzam, ki ob tem polzijo po obrazu. Samolastnost pa, po drugi plati, izvira iz poslušnosti samega sebe; sprejemanje sebe in drugega, tudi bližnjega (ali predvsem tega) je prazna puhlica brez razpok, ki se ob tem pokažejo. Kot lažno mesto, ki prebiva zaradi nečesa drugega in ne zaradi sebe. In v tem smislu je Quentinovo iskanje Margo v resnici le iskanje razpoke v njej. Iskanje, ki bo prikazalo pravo Margo. Da bo svetloba lahko prišla skozi.
Lažna mesta prinašajo sproščeno branje, ki se ukvarja tudi z resnimi temami. Roman, v katerem je uravnoteženo vse, kar mora biti. Mladi ga bodo brali, ker bodo tu našli nekaj več od vsakdanjega razmišljanja, starejši, sploh starši pa zato, ker bodo iskali tisto, kar se godi v mladih glavah. Prav gotovo eno mojih najljubših v letošnjem letu, toliko bolj, če ga jemljem v okviru mladinske literature. Z Johnom Greenom in njegovim občutkom za pisanje (o) mladini je slednja marsikaj pridobila. Pa ne le slednja, vsi smo lahko veseli.
✭✭✭✭✭
Poleti pride na tudi na naša filmska platna.
Tudi na:
Dobre knjige
Emka
Mladinska knjiga
Avtorjevo spletišče
Wikipedia
Commonsensemedia
Uradna stran filma Paper towns
Goodreads
The Guardian
Komentarji
Objavite komentar