21. julij 2015

Izgubljeni kovčki: Papa. Daddy. Père. Papà.

Ne obstaja le ena družina, družin je več. In lahko povsem funkcionirajo, brez slabih in žalostnih zaključkov, v katere nas skušajo prepričati nekateri. Obstajajo matere, ki se zavoljo otrok odpovedujejo vsem mogočim življenjskim ciljem in obstajajo očetje, ki v določenih trenutkih izkoriščajo le telefonske žice, da ohranijo stike. Pa je v danem trenutku dovolj. Vse, kar se na ta način zgodi, piše zgodovino neke močne vezi, ki je nič ne prelomi. Družin je več, življenj je več. Marsikaj jih lahko poveže, tudi razveže. Dobrih zaključkov je lahko mnogo, žal se vmes vsake toliko prikradejo tudi slabi. A o teh slednjih nemara kdaj drugič. Bistveno je to, kako zanimive zgodbe lahko pletejo življenja, še posebno takrat, ko se prepletejo med seboj. In knjige, ki takšne preplete ujamejo v zapisane misli, lahko živijo povsem po svoje, ločeno od žanrov. Ker prestavijo v svoj svet, preplet, preplet svetov. Ti prepleti so bistveni del romana Izgubljeni kovčki. Ali pravzaprav en sam preplet. Kakor vam je ljubše.


vir slike: bukla.si


Izgubljeni kovčki vas bodo nedvomno spomnili tudi na Šifrerjevo Uspavanko za Evo. Še posebno na tisti del, v katerem potoži Kako naj svarim jo, kaj rečem ji v bran? ... In nato kot litanije: boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne gledajo v oči in ne znajo stisnit dlan; množic, ki mahajo s pestmi, šoferjev s klobuki, nabitih na volan. Na to se boste spomnili, ko boste skozi skoraj petsto strani dolgo, eno zadnjih izdaj v zbirki Roman, spoznavali protagonista. Nekakšnega skoraj antijunaka. Sploh če sodimo po libretu Uspavanke, kjer naš Gabriel, kot je ime temu izmuzljivemu objektu iskanja v Izgubljenih kovčkih, ustreza enemu, nekaj časa celo tudi dvema pogojema, ki ga definirata kot tisto, čemur naj se Eva v življenju ogne v širokem loku. A vendarle so na srečo Izgubljeni kovčki precej daljše branje, v katerem dodobra spoznamo, kaj je lahko družina in kako težko je črno-belo slikati tam, kjer so barve. Gabriel je težko antijunak, a ravno tako težko se postavimo na njegovo stran. Vsaj spočetka. A potrebno je imeti to pred očmi: gre zanj, za njegovo življenjsko zgodbo. In Gabriel se zna prikupiti vsem.

Izgubljeni kovčki so od začetka in do konca knjiga o Gabrielu. Vse kar je vmes, so opombe k njegovemu življenju. Njegovih družinah. Ki postanejo njegova družina. Mnoštvo, ki postane eno.

"Tega ne bi znal," mi je odgovarjal. "V sirotišnici so me naučili preživeti takole: sam in obenem obkrožen z ljudmi. Poleg tega pa, če bi se nekega dne odločil, da bi se zares ustalil, katero družino naj bi izbral?"
Ob tem vprašanju me je vedno oblila kurja polt.

Gre za zelo dobro zamišljen roman. Inovativna struktura ga bržkone kar nekajkrat povleče iz skoraj že pustih momentov, ko zapade v pripovedovanje stranskih zgodb ali predzgodb. Te so sicer popolnoma logično točno tam, kjer so, a vendarle občasno zaradi obilice teh trpi ritem. Ne razumite me narobe. Branje ni neprijetno. Prav nič ni posiljenega v slogu in barvi, ki jo s sabo pelje Punti, ko se z Gabrielom in njegovima tovarišema vozi po Evropi, pluje prek Rokavskega preliva ali popisuje dneve v Barceloni. Veliko je dogajanja, veliko je pogovorov, mnogo čustev, pristnih odnosov, prijateljstev, kakršnih danes ne vidiš več, in po drugi strani tudi neizrekljive žalosti, strahu in molka. Zato me je zmotilo le občasno padanje v zastranitve, brez katerih bi verjetno zgodba in tudi ta zmagovit občutek zadoščenja po branju, ne bi trpela. Dobro zamišljen roman takšen občutek prenese. Izgubljeni kovčki govorijo o Gabrielu, čeprav večino romana ne nastopi drugače kot skozi pripovedi enega od štirih bratov. Ti se do nedavnega sploh niso poznali. A Gabriel je izginil in bratje se odločijo, da ga, tako nekako, po detektivsko, poiščejo. Seveda se morajo prej tudi sami spoznati in v tem grmu tiči eden od največjih motivnih adutov romana. Bratje so pravzaprav polbratje. Gabriel se je vse življenje preživljal kot voznik tovornjaka, skupaj z dvema kolegoma je po vsej Evropi izvajal selitve. In tako je sina dobil v Nemčiji, Angliji, Franciji in Španiji. Pravzaprav, če sem prav razumel, v Španiji dva. In vsem je dal imena po lokalni različici Krištofa. Odsihmal govor o Krištofih.

Ko pride, že odhaja. Ko odide, ostane.

S povedanim zgodba v resnici pridobi kar nekaj različnih elementov. Postane nekako satirična pripoved o žalostnem roadtriparskem življenju, ki ga ima Gabriel z druščino; postane tudi žalostna zgodba o iskanju pravega doma, ki ga takšno življenje nima. Prav tako postane pustolovščina v pobalinskem stilu Jeroma Klapke Jeroma, kjer trije prevozniki doživijo marsikaj. Z vsemi podzgodbami boste brali tudi melodramo o življenju delavskega razreda, ki se po svojih močeh pač trudi na poti do sreče, kar jim pomeni. In od tod tudi uspešno sesutje mitologiziranega pojma tovornjakarja, kot nam ga predstavljajo marsikateri momenti v življenju, med drugim tudi zgoraj omenjena Uspavanka za Evo. Senzibilni in iščoči ljubezni, ustvarjalci lepih načrtov za prihodnost in skozi preprostost predstavljeni poštenjakarji.

Z izjemo nekaterih zadevščin. Tule bodo tisti, ki so izgubljene kovčke že prečitali, zaznali obilico sarkazma.

Izgubljeni kovčki seveda niso izgubljeni kovčki. To so kovčki, ki so se izgubili le navidezno, uradno. V resnici so to ukradeni, zaseženi, odtujeni kovči. In z njimi lastnina v njih. To so si trije prevozniki vsakokrat pošteno razdelili, skozi obred, ki je vseboval tako forestgumpovsko gesto življenja-kot-bonboniere (v katerem nikoli ne veš, kaj boš dobil) in tako natanko zaradi tega prizori spominjajo na majhne otroke, ki odpirajo Kinder jajčke. A naj nas vse skupaj ne zavede – ti prispodobi sta tu natanko zato, ker tu morata biti. Obe nosita element naivnega, otroškega in nedolžnega.

To pa je, kot se mi zdi, glavna odlika Izgubljenih kovčkov. Puntiju uspe nekaj povsem neverjetnega. Skozi pobalinskost, nezrelost, varanje, kraje, goljufanje (Gabriel je strasten kvartopirec, seveda tudi goljuf), premišljeno kriminalno popisovanje zločinskih dosežkov, kronično laganje in nesprejemanje odgovornosti bi se nam, seveda povsem nepripravljenim bralcem, Gabriel moral pokazati kot popolnoma nesprejemljiv antijunak. Nekdo, ki ga ne maramo in nekdo, ki mu skorajda moramo, v lepodušniški maniri, privoščiti vso kazen, ki takšnemu nepridipravu pritiče.

A mu ne. Nikakor. Zato pravim, da je Puntiju uspelo nekaj neverjetnega.

Skozi zgodbe, občutke in povsem (na čase tudi preveč) počasno razvitje karakterja, se nam slika Gabriela sestavi v nekaj temu povsem nasprotnega. Vzljubimo ga, želimo mu dobrega in srečnega konca. Demitologizacija je povsem uspela. Kako, vsekakor predlagam branje. In prav zaradi tega se končna poglavja razvijejo v pravo kriminalno detektivsko gonjo, v kateri Krištofi nič več ne rešujejo le podobe očeta, ki je moralno sporno bitje, temveč gre za reševanje njihovega očeta, ki je vmes prav to postal. Njihov skupni oče. In z njimi sedaj tudi mi obračamo strani, upamo na najboljše.

In se z veseljem le še bežno spominjamo napotil, ki jih je mali Evi dal Šifrer v svoji Uspavanki. Gabriel se iz teh skobaca v velikem slogu. Izgubljeni kovčki so velika življenjska zgodba o mali siroti, ki je preživela po naključju, odrasla v sirotišnici, spoznala veliko sveta. Je tudi življenjska zgodba štirih, petih žensk, ki so postale matere njegovim otrokom. In sta življenjski zgodbi njegovih dveh tovarišev iz kabine tovornjaka. Na račun te vseobsežnosti lahko mestoma trpi ritem branja, zanimivo pa je tudi, da se je avtor pri karakternem razločevanju Krištofov odločil, da jih (razen poklicne drugačnosti) pravzaprav niti ne bo razločeval. Bralec tako kljub različnim pripovedovalcem, različnim Krištofom, v resnici ne zazna razlike med njimi. Ali je Punti to storil nalašč ali ne, tega niti ne vem. A ker je v ospredju Gabriel, je nemara tako še bolje.

Knjiga veliko vsebin, veliko zgodb, o družinah in družini, o mnoštvu, ki postane eno. A vendarle zgolj knjiga o šoferju selitvenega servisa.

Tega, ali je nosil klobuk, Punti ne pove. Lahko pa ga vi, ko boste brali Izgubljene kovčke.


✭✭✭







Tudi na:

Bukla
Emka
Mladinska
Goodreads
The Independent
Catalan literature online
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...