Salla Simukka je s prevodom Bela kot sneg kot nalašč k nam prispela z začetkom poletja. Poletje je bojda bolj naklonjeno krimičem. Z glavo na off in nasiljem v knjigi. Tam, kjer mora biti. Nasilje, ne glava. Nekoč si bom zagotovo vzel čas in temeljito raziskal, če a.) to, da poleti raje beremo krimiče, res drži ali gre le za varljiv občutek in b.) ali je branje o nasilju, kriminalu res sproščujoče. Oboje bom vzel kot delovno predpostavko. Zdi se, da drži. Iskanje zapletenih monolitov človeške psihe, preiskovanja temačnih globočin človekovega nerazumnega delovanja, neskončna nedoumljiva moč, do kod lahko raztegnemo iznajdljivost pri nemoralnih dejanjih, vse to in še mnogo več najdemo v žanrskih delih, ki pa vendarle privlačijo. Ena sicer bolj kot druga. A ljudje radi beremo takšne zadeve predvsem zato, ker radi vidimo, kako dobro premaga zlo in če smo kot bralci lahko soudeleženi pri razvozlavanju skrivnostnih zapletov – čeprav na koncu niti niso tako skrivnostni ali prepleteni – in se preizkusimo v odkrivanju ugank, je to lahko zelo kratkočasno. In pri tem ima končni pozitivni izid boja med dobrim in zlim nekako nujni vpliv na branje, v katerem vemo, da se kot bralci lahko zmotimo, pa je vseeno nad nami nekdo, ki je uganko pravilno rešil. Avtor seveda. In zato se lahko tudi prepustimo toku dogajanja, grizemo nohte in zavestno pozabimo na pozitiven konec. Uživamo v suspenzu in spregledamo tudi marsikatero napako, ki bi v literarnih krogih najbrž proizvedla grozo. Krimiči so pač za glavo na off in nasiljem, ki je varno spravljeno na papir ali zaslon.
Vse zgoraj opisano je na delu tudi v drugem delu trilogije Sneguljčica, delu, ki je prineslo slavo mladi finski pisateljici Salli Simukki. Prvi del je nosil naslov Rdeča kot kri in v njem smo spoznali najstniške junake, ki so se na lastno pest, s precejšnjo mero drznosti, predvsem pa sreče, uspešno borili proti kriminalnemu podzemlju, ki je nekajkrat nevarno streglo po življenju predvsem naslovne junakinje, Sneguljčice. Avtorica je vse skupaj zapakirala v mladinsko kriminalko in priznati je treba, da ji je dobro uspelo. Prikazala je tako običajne poteze najstniškega življenja, se ukvarjala s karakternimi potezami mladih in dodala dobršno mero suspenza, v katerem se je Sneguljčica spoprijela z vsem naštetim. Poleg tega je že v prvem delu dobrohotno ponudila uvid v relativno kompleksno zgrajeno osebnost Sneguljčice, ki je s podobami, ki so oddaljeno spominjale na Lisbeth Salander, pričela obetati toliko več. Zato smo na drugi del z zanimanjem čakali.
Jaz predvsem zato, ker me je zanimal razvoj Sneguljčice. Kako bo Salla razvijala njen karakter, kako bodo njeni spomini gradili njeno zgodbo sedanjosti. In tu sem Sallo doživljal kot zrelo in domiselno avtorico, ob čemer sem pomislil tudi na to, kako bi se obneslo njeno pisanje, če bi odvzeli to žanrsko osnovo. A najbrž tega ni dobro početi in bolje je počakati, da kaj takšnega zares prileti v roke.
Tokrat je Sneguljčica odšla na Češko. V Prago, kot seveda lahko sklepamo iz naslovnice. Tja je odšla na odklop od sveta iz prejšnje pustolovščine. A težave so prišle za njo. Oziroma so jo tam počakale. V njen vsakdan pride Lenka. Dekle preprostega videza, ki se obnaša nekoliko sumljivo paranoično in samocenzurno, a bolj kot vse drugo Sneguljčico preseneti z novico, da je njena sestra. Sneguljčica je vedela za očetovo češko epizodo, ki je, dasiravno zastrta pod tančico družinskega podpreprogarstva nekolikanj skrivnostna, bila ravno dovolj uspešno seme dvoma, da je pritegnila njeno pozornost. Nato se stvari začenjajo odvijati relativno hitro. Lenka neuspešno želi predstaviti Sneguljčico svoji praški družini in nekje v mestu pripadnik neke verske sekte doživi prometno nesrečo takoj za tistem, ko ga intervjuja vzhajajoča zvezda lokalne komercialne medijske hiše. Stvari se začenjajo hitro povezovati (knjiga ima vendarle le ščep nad dvesto strani) in kmalu se Sneguljčica znajde v godlji z omenjeno sekto, novopečeno sestro Lenko in novinarjem, ki je opravil tisti intervju. In ta godlja je seveda precej nevarne narave. Bralec bo potegnjen v hitro zgodbo, kjer bo štel vsak korak bega pred nevarnostmi, ki prežijo na naslovno junakinjo. In, moram priznati, Simukka je dobra v opisovanju akcijskih kadrov, boljša kot mnogi drugi. Zato bo tudi branje potekalo silovito hitro. Če jo boste vzeli na plažo, kar ni nič napak, vzemite še kaj poleg Bele kot sneg. Ker jo boste hitro prebrali.
V drugem delu trilogije Sneguljčica je avtorica, tako se mi zdi, naredila nekaj korakov naprej od Rdeče kot kri. Še posebno se mi zdi pomenljiv poskus vstopa v kriminalni žanr kot tak. Če je Rdeča kot kri pomenila nekakšno simbiozo med mladinsko literaturo in kriminalnim romanom, ki je imel velike potenciale v branju karakterja naslovne junakinje, je svet Bele kot sneg nekoliko drugačen. V resnici težko sploh še govorimo o mladinskem romanu, kajti razen naslovne junakinje se noben osrednji segment te zgodbe ne ukvarja z mladostniki, najstniki, njihovimi interakcijami ali konflikti, problemi. Ker mladostniki, izvzemši naslovno junakinjo, v tej knjigi ne nastopajo. In tudi Sneguljčica sama ne počne ničesar takšnega, v čemer bodo mladi iskali identifikacije. No, v tem oziru je bilo podobne že v prvem delu, a vendarle je bilo dovolj drugih oseb, ki so poskrbele za ta pol. Ne, vsega tega tule ni. Sneguljčica je v tujem mestu, na drugem koncu Evrope. In njen nastop želi biti povsem takšen, kot bi bil kakršen koli nastop junakinje v katerem koli kriminalnem romanu. A ta poljubnost je natanko tista, ki v tem primeru prinaša veliko breme. S tem je, kot sem zapisal, Salla napravila nekakšen žanrski premik naprej. Nisem še prepričan, ali ji je to v polnem uspelo, a zagotovo ta premik funkcionira le zato, ker ima za sabo Rdečo kot kri. Oziroma, ker je del širše trilogije.
Sneguljčica je namreč še vedno Sneguljčica. In v tej smeri smo dobili tudi nadaljevanje zgodbe o njeni preteklosti. Ne toliko o trpinčenju, ki ga je bila deležna v šoli (o čemer več v Rdeča kot kri), temveč bolj o njeni intimni zgodbi, njeni ljubezni in njeni žalosti, hrepenenju in poetičnem občutenju sveta, v katerega pogosto rešuje spomine, ki ji povzročajo seveda tudi slabo voljo. Sneguljčica tako v naših očeh postaja vedno bolj kompleksna osebnost (čeprav Salla v opisovanju nikogar ne hodi v kake globine) in tudi vedno bolj zrela, odrasla. A je še vedno to, kar je in kot taka torej kot junakinja tudi dobro učinkuje. Če je šlo v Rdeči kot kri za boj skupine najstnikov proti mafijskem podzemlju, gre tule za boj kriminalcev proti mlademu dekletu, h kateri so težave prišle same. Sneguljčica v relativno nezapleteni zgodbi s svojim razvojem, v katerem počasi odstira plasti svoje osebe, funkcionira s svojo preprostostjo in občutkom za dobro in slabo. Še vedno učinkuje kot dobra junakinja. Tudi, ko zgodba na nekaterih koncih šepa, ostaja samosvoja, vztrajna, nepopustljiva, nekonvencionalna in trmasta. Vzporednice z Lisbeth ne gre več iskati, a je na dobri poti, da se postavi na - sicer žanrsko močno omejen, a vseeno – zanimiv in povsem samosvoj položaj v svetu kriminalnega žanra, iz katere bi bila sčasoma najbrž zanimiva tudi več knjig trajajoča franšiza.
In v tem smislu bom z veseljem odprl tudi tretji del trilogije o Sneguljčici. Do takrat pa ostaja kot fina zadeva za poletno branje; najbolje, da spakirate oba doslej izdana prevedena naslova.
✭✭✭✩✩
Tudi na:
Emka
Bukla
Dobre knjige
Mladinska
Goodreads
Bookarino
spletišče trilogije
vir slike: emka.si
Vse zgoraj opisano je na delu tudi v drugem delu trilogije Sneguljčica, delu, ki je prineslo slavo mladi finski pisateljici Salli Simukki. Prvi del je nosil naslov Rdeča kot kri in v njem smo spoznali najstniške junake, ki so se na lastno pest, s precejšnjo mero drznosti, predvsem pa sreče, uspešno borili proti kriminalnemu podzemlju, ki je nekajkrat nevarno streglo po življenju predvsem naslovne junakinje, Sneguljčice. Avtorica je vse skupaj zapakirala v mladinsko kriminalko in priznati je treba, da ji je dobro uspelo. Prikazala je tako običajne poteze najstniškega življenja, se ukvarjala s karakternimi potezami mladih in dodala dobršno mero suspenza, v katerem se je Sneguljčica spoprijela z vsem naštetim. Poleg tega je že v prvem delu dobrohotno ponudila uvid v relativno kompleksno zgrajeno osebnost Sneguljčice, ki je s podobami, ki so oddaljeno spominjale na Lisbeth Salander, pričela obetati toliko več. Zato smo na drugi del z zanimanjem čakali.
Jaz predvsem zato, ker me je zanimal razvoj Sneguljčice. Kako bo Salla razvijala njen karakter, kako bodo njeni spomini gradili njeno zgodbo sedanjosti. In tu sem Sallo doživljal kot zrelo in domiselno avtorico, ob čemer sem pomislil tudi na to, kako bi se obneslo njeno pisanje, če bi odvzeli to žanrsko osnovo. A najbrž tega ni dobro početi in bolje je počakati, da kaj takšnega zares prileti v roke.
Srečna je bila zaradi občutka svobode, neodvisnosti in samote. Bila je sama svoj gospodar.
Tokrat je Sneguljčica odšla na Češko. V Prago, kot seveda lahko sklepamo iz naslovnice. Tja je odšla na odklop od sveta iz prejšnje pustolovščine. A težave so prišle za njo. Oziroma so jo tam počakale. V njen vsakdan pride Lenka. Dekle preprostega videza, ki se obnaša nekoliko sumljivo paranoično in samocenzurno, a bolj kot vse drugo Sneguljčico preseneti z novico, da je njena sestra. Sneguljčica je vedela za očetovo češko epizodo, ki je, dasiravno zastrta pod tančico družinskega podpreprogarstva nekolikanj skrivnostna, bila ravno dovolj uspešno seme dvoma, da je pritegnila njeno pozornost. Nato se stvari začenjajo odvijati relativno hitro. Lenka neuspešno želi predstaviti Sneguljčico svoji praški družini in nekje v mestu pripadnik neke verske sekte doživi prometno nesrečo takoj za tistem, ko ga intervjuja vzhajajoča zvezda lokalne komercialne medijske hiše. Stvari se začenjajo hitro povezovati (knjiga ima vendarle le ščep nad dvesto strani) in kmalu se Sneguljčica znajde v godlji z omenjeno sekto, novopečeno sestro Lenko in novinarjem, ki je opravil tisti intervju. In ta godlja je seveda precej nevarne narave. Bralec bo potegnjen v hitro zgodbo, kjer bo štel vsak korak bega pred nevarnostmi, ki prežijo na naslovno junakinjo. In, moram priznati, Simukka je dobra v opisovanju akcijskih kadrov, boljša kot mnogi drugi. Zato bo tudi branje potekalo silovito hitro. Če jo boste vzeli na plažo, kar ni nič napak, vzemite še kaj poleg Bele kot sneg. Ker jo boste hitro prebrali.
Naša vera je bela kot sneg. Je čista in bleščeča. V njej ni prostora za dvom. Naša vera je kot svetloba, ki s svojim sijajem oslepi grešnike. Naša vera jih bo s svojim sijem opekla.
V drugem delu trilogije Sneguljčica je avtorica, tako se mi zdi, naredila nekaj korakov naprej od Rdeče kot kri. Še posebno se mi zdi pomenljiv poskus vstopa v kriminalni žanr kot tak. Če je Rdeča kot kri pomenila nekakšno simbiozo med mladinsko literaturo in kriminalnim romanom, ki je imel velike potenciale v branju karakterja naslovne junakinje, je svet Bele kot sneg nekoliko drugačen. V resnici težko sploh še govorimo o mladinskem romanu, kajti razen naslovne junakinje se noben osrednji segment te zgodbe ne ukvarja z mladostniki, najstniki, njihovimi interakcijami ali konflikti, problemi. Ker mladostniki, izvzemši naslovno junakinjo, v tej knjigi ne nastopajo. In tudi Sneguljčica sama ne počne ničesar takšnega, v čemer bodo mladi iskali identifikacije. No, v tem oziru je bilo podobne že v prvem delu, a vendarle je bilo dovolj drugih oseb, ki so poskrbele za ta pol. Ne, vsega tega tule ni. Sneguljčica je v tujem mestu, na drugem koncu Evrope. In njen nastop želi biti povsem takšen, kot bi bil kakršen koli nastop junakinje v katerem koli kriminalnem romanu. A ta poljubnost je natanko tista, ki v tem primeru prinaša veliko breme. S tem je, kot sem zapisal, Salla napravila nekakšen žanrski premik naprej. Nisem še prepričan, ali ji je to v polnem uspelo, a zagotovo ta premik funkcionira le zato, ker ima za sabo Rdečo kot kri. Oziroma, ker je del širše trilogije.
Sneguljčica je namreč še vedno Sneguljčica. In v tej smeri smo dobili tudi nadaljevanje zgodbe o njeni preteklosti. Ne toliko o trpinčenju, ki ga je bila deležna v šoli (o čemer več v Rdeča kot kri), temveč bolj o njeni intimni zgodbi, njeni ljubezni in njeni žalosti, hrepenenju in poetičnem občutenju sveta, v katerega pogosto rešuje spomine, ki ji povzročajo seveda tudi slabo voljo. Sneguljčica tako v naših očeh postaja vedno bolj kompleksna osebnost (čeprav Salla v opisovanju nikogar ne hodi v kake globine) in tudi vedno bolj zrela, odrasla. A je še vedno to, kar je in kot taka torej kot junakinja tudi dobro učinkuje. Če je šlo v Rdeči kot kri za boj skupine najstnikov proti mafijskem podzemlju, gre tule za boj kriminalcev proti mlademu dekletu, h kateri so težave prišle same. Sneguljčica v relativno nezapleteni zgodbi s svojim razvojem, v katerem počasi odstira plasti svoje osebe, funkcionira s svojo preprostostjo in občutkom za dobro in slabo. Še vedno učinkuje kot dobra junakinja. Tudi, ko zgodba na nekaterih koncih šepa, ostaja samosvoja, vztrajna, nepopustljiva, nekonvencionalna in trmasta. Vzporednice z Lisbeth ne gre več iskati, a je na dobri poti, da se postavi na - sicer žanrsko močno omejen, a vseeno – zanimiv in povsem samosvoj položaj v svetu kriminalnega žanra, iz katere bi bila sčasoma najbrž zanimiva tudi več knjig trajajoča franšiza.
In v tem smislu bom z veseljem odprl tudi tretji del trilogije o Sneguljčici. Do takrat pa ostaja kot fina zadeva za poletno branje; najbolje, da spakirate oba doslej izdana prevedena naslova.
✭✭✭✩✩
Tudi na:
Emka
Bukla
Dobre knjige
Mladinska
Goodreads
Bookarino
spletišče trilogije
Komentarji
Objavite komentar