Več kot to: tja in nazaj

Ko v mimobežnih dogodkih, v katerih, začuda, srečujem veliko zanimivega čtiva in preberem mnogo intrigantnih naslovov, je nekaj takšnih, pri katerih bi zastrigel tudi z očmi, če bi znal. Vedno, ko jih zagledam. Ker se navdušujem tudi nad novimi prevodi del, ki bodo že zaradi avtorja, ki je podpisan podnje, zelo zanimiva. Gojim prepričanje, da tisto, kar me je v preteklosti prepričalo, težko razočara. Čeprav se bom slej ko prej opekel, v to verjamem. Avtorji, ki so bogato pismeni, polni neuničljive upodobitvene moči in s svojo pisarijo neprestano prestopajo meje med liriko in prozo, me imajo v svoji pesti. Zato sem zelo vesel, če zagledam njihovo ime na kateri od novih izdaj.

Zelo zelo vzradoščeno sem pospremil prihod novega prevoda Patricka Nessa, ki me je pred leti v polnem zapeljal s svojo Sedem minut čez polnoč; sedaj ga lahko beremo tudi v Več kot to.

vir slike: emka.si

In menim, da ne bom pretiraval v navdušenosti, če zapišem, da je Več kot to res dobro napisan roman. Tako vsebinsko bogat, vodeč v nepredstavljive razsežnosti umnega in napisan s tako preciznim občutkom za jezik (tu gre tudi pohvala prevajalcu Andreju Hitiju Ožingerju), da zasvoji in napade z vseh topov. Takšne knjige so pričevalke zavesti prebivanja dobrega pisanja, prevajanja in izdajanja branj v svetu, ki se nemočno upogiba pod težo neumnosti in prelaganja nujne refleksije na boljše čase. Pokliče in pospremi nas s Kako daleč zmore razmišljanje o tem kaj je? Kaj sploh je gonilo vsega? Česa se je vredno oprijeti? In kaj ostane, ko gre vse neresnično stran? Kam gre to neresnično? Je tam dom? Ostane dom tu?

»Ljudi je teže rešiti, kot misliš. In pozabljaš, da so šli tja z razlogom. Sveta je konec.«

Več kot to je roman, o katerem je sila težko napisati povzetek vsebine, ne da bi uničevali bralnih užitkov. Ness namreč tukaj plast za plastjo odstira spoznanja, ki pravzaprav učinkujejo tako na glavne junake kot tudi na nas, ki beremo, praktično povsem enako. Ves čas smo nekje na isti kognitivni stopnji odnosa do tega, kar spoznavamo v prostoru, ki ga razpira pripoved. Ja, v osnovi gre za roman, ki ima v glavni vlogi najstnika Setha. Ta je spočetka neproblematičen, a sčasoma spoznamo, da sta ga v preteklosti zaznamovali dve travmi, obe nekako popolnoma neuničljivi v svojem uničevalnem procesu zaznamovanja tega, kar se mu dogaja. In kar ga privede do samomora. Da, samomora. Knjiga se v resnici prične s Sethovim samomorom. Nadvse tesnobnim popisom doživljanja smrti, konca, zaključka, bolečine, boja in niča. A o tem, kar sledi, je najbolje molčati. Ness namreč mojstrsko pritegne bralca v vrtinec dogajanja, ki za trenutek spominja celo na groteskno privlačnost tega, na kar je Alica naletela v zajčji luknji.

Pa ne le to. V knjigi boste predvsem uživali tudi vsi ljubitelji Zone somraka in Matrice. Ker boste našli kar nekaj tematskih vzporednic. Več kot to pelje v domišljijo onstranstva in prek nekaj dramaturško odlično izpeljanih potez vrne nazaj na to stran. In nazaj. Bralec se znajde v grozljivo nedoločni zmešnjavi bivanjskega konteksta, potrebnega za refleksijo tega, kje so junaki, kdaj so junaki in kdo sploh so junaki. Ness nas pelje v nepovratno vprašanje o tem, kaj sploh je to, kar je. In čeprav odgovora na to nimamo, je to vendarle le osnova. Precej bolj pomembno je vprašanje, na kaj in koga se lahko sploh opremo v nekem brezprostorju in brezčasju, ki vendarle ima nek prostor, ki ga vidimo in čas, ki teče. V branju bomo obujali spomin na osnovna vprašanja in nekatere teme, ki se ukvarjajo s temelji spoznanja, bivanja in znanja, tudi na Descartesovega deus deceptor, Platonovo alegorijo votline in razvpitih možganov v kadi. Ness v tem romanu zares razpira pomembne teme. In to brez akademske suhoparnosti.

»Zase vem, da sem resnična, in samo na to se lahko zanesem. Nečesa se moraš okleniti.« Potem ponovi: »Nečesa se moraš okleniti.« 

A tega ne stori, kar je zanimivo, izključno zato, da bi dajal pod vprašaj naša temeljna prepričanja in znanja. Vsaj zdi se, da želi vse to uporabiti zgolj kot neko osnovo, skozi katero bo izpeljal svojo linijo pripovedi. Tu se potem pod sicer težko plahto bremena, ki ga bralec prevzame s kontekstualizacijo dogajanja v čas/prostor in eksistenco ljudi, prične prava zgodba. Ta zgodba je, kot omenjeno zgoraj, predvsem zgodba o zaupanju. Nato zgodba o prijateljstvu, o žrtvovanju, o iskrenosti, dobroti in tovarištvu v boju za skupno dobro. Zgodba o tistih bilkah, ki se jih držiš, ko skoraj padeš v prepad tega, kar te doleti s spoznanjem o svetu, ki te obdaja. In zgodba o prvinski želji, da izveš resnico o tem, kar je; v luči tega, da je za spoznanja o občih resnicah potrebno rešiti mikrokozmične razprtije, ki so te do teh občih vprašanj v prvi vrsti sploh pripeljale. Toliko je to tudi zgodba o zgodovinskosti človeka. Nemara bolj to kot karkoli drugega. O junaku, ki ga definira njegovo učasovanje, pri čemer to nima nobene zveze s časom, ki ga meri še tako napredna ura; učasovanje, ki je prelivanje enih dogodkov v druge.

Ness navdušuje. Če sem dolgo časa menil, da mi v brk meče le Camusovo tezo o zgolj enem resnično resnem filozofskem problemu, samomoru, sem kasneje dojel, da gre za več kot le to. Več kot to. Gre za zelo fino knjigo, ki vam bo ponudila veliko snovi za razmislek o času, prostoru, svetu, svobodni izbiri in življenju, ki je v vse to vpeto.

In, če takoj prevrtim knjigo naprej in povežem teh nadvse prehitro prebranih nekaj-več-kot-400-strani, se mi vendarle zdi, da je osnovno sporočilo, ki ga je Ness želel sporočiti v Več kot to, izjemno pozitivno. Zgodba se za Setha, glavnega protagonista, začne na dnu, konča pa povsem drugje. Če je Seth na začetku knjige pripravljen končati svoje življenje, na koncu knjige hrepeni po želji po življenju, spoznanju in širjenju meja svojih zmožnosti. Zato knjigo vidim kot zelo pozitivno. Čeprav bi si želel brati tudi nadaljevanje pripovedi, a vendarle… dobro branje odlikuje tudi želja po tem, da se ne bi zaključilo, to je vsekakor jasno vsakemu, ki ga je že kdaj kakšno branje prikovalo na stol, kavč ali lestenec. Odvisno pač, kje radi berete.

Kjer koli že, žal vam bo, če tega ne boste prebrali.


✭✭✭✭✭

Obišči tudi:

Emka
Bukla
Wikipedia
Goodreads
The Guardian
Spletno mesto romana
Telegraph.co.uk