Preskoči na glavno vsebino

Platforma: Houellebecq in vprašanje turizma

Medtem, ko je Houellebecq pred kratkim v zelo neposrečenem trenutku predstavil svoj zadnji roman, Soumission, sem teh nekaj zadnjih dni izkoristil za druženje z njegovo Platformo. Roman je njegov tretji po vrsti in je izšel že daljnega 2001. Pri nas pri Modernih klasikih le leto kasneje. Občutki po branju pa takšni, da gre za sila zanimivo čtivo, ki se ga lahko bere v mnogih plasteh. Globina sporočilnosti, ki jo nosi s seboj, je najbrž tudi malo kriva tega, da delo ni tako šokantno, ko bi želelo biti, vsaj na prvi pogled. A s temi globinami je bržkone tako, da vsak bralec nekoliko drugače zabrede vanje, zato bo tudi učinek romana deloval nekoliko drugače na vsakega bralca posebej.

vir slike: mladina.si

A to ni roman o bralcu. To je roman o zdolgočasenem Michelu, javnemu uslužbencu francoskega Ministrstva za kulturo, ki priliki razmer pride do priložnosti, da gre na potovanje na Tajsko. Tam spozna nekaj ljudi, o katerih si hitro napravi svoje mnenje, hkrati pa se mu srce ogreje, kot bi lahko zapisal, za Valerie. Ta živi precej drugačno življenje uspešne poslovne ženske, zaposlene v podjetju, ki je organiziralo to potovanje. Nazaj v Parizu njuno življenje poseže po skupnih tirih in Michel Valerie skuša tudi pomagati v njenem poslovnem svetu, kar mu z nekaj dobrimi idejami tudi uspe. V romanu spoznamo tudi Valeriinega nadrejenega, s katerim odpotujejo skupaj na Kubo in na koncu tudi nazaj na Tajsko, kjer se Michel in Valerie odločita, da bosta tu tudi ostala. Nadvse žalostna situacija pa je poskrbela za to, da se je Michel v življenju zopet znašel sam. In takšen bo tudi umrl.

To je okostje Platforme, ki je seveda mnogo premalo povedno. Platforma je polna izjemno dobrih dialogov in razmišljanj, ki počasi a vztrajno gradijo podobo sveta, ki jo skozi prvoosebno naracijo riše Michel Houellebecq. V knjigi, to verjetno veste tudi vsi tisti, ki knjige niste prebrali, je tudi polno seksa. Ne glede na to, kako zdolgočasen in naveličan svoje okolice se zdi Michel, je glede svojih potreb in tega, kako jih bo zadovoljil, bolj ali manj popolnoma jasen. Tajska mu v tej smeri ponuja dovolj. Valerie se zdi, da ne funkcionira na način, ki bi v polnem podpiral seksualni turizem, a po drugi strani do Michela in njegove seksualnosti nima nobenih zadržkov. Ker ga ima rada in bi zanj storila veliko. Zgodba, ki jo spremljamo, se vrti okoli odnosa med Michelom in Valerie. Ter tem, s čimer se ukvarja Valerie v službi. Tako je Houellebecq v resnici mojstrsko nastavil zgodbo tako, da se bo moralo nekaj zgoditi. O čem govorim? Imamo Michela, za katerega se zdi, da če mu je kaj jasno, mu je prav ustroj našega sveta, katerega kolesje poganja potreba po seksu. Pri tem je prepričljiv in nekako postane praktično sestavni del ekipe z Valerie in njenim šefom, ki imata nalogo, da vzpostavita turistični projekt (pred tem obsojen na propad v rdečih številkah). Seksualni turizem je poslovni načrt, ki je na kožo pisan prej omenjenemu kolesju sodobnega sveta. Ljudi k zapravljanju denarja pripraviš le tako, da jim prodajaš nekaj, česar nikoli nimajo dovolj. To so Michelove premise in premise, za katere bi nemara lahko tudi sklepal, da tvorijo jedro Houellebecqove kritike sodobne družbe. A temu ni tako, ker prvoosebni pripovedovalec ni nekdo, ki bi ga Houellebecq gledal od daleč, ga psoval ali ga zaničeval. Predvsem se mi zdi, da je v Platformi prav zaradi te osebne navezanosti Michelovih pripetljajev na eni in njegovih razmišljanj o svetu ter uspehu v poslu na drugi, Houellebecq uspel roman zapeljati na neideološko raven, ki bralca uči moralne neopredeljenosti do seksualnega turizma ali seksa kot takšnega sploh. Ideološko moralno opredeljenost je Houellebecq prihranil za večkrat očitane besede, ki jih je zapisal o rasi in veri, jasno, predvsem o Muslimanih.

Platforma je roman, v katerem Houellebecq v polnem prikaže svoje obvladovanje pisanja. Od tega, kako podrobno se posveti vsem seksualnim prizorom, ki jih je cel kup, a so vendarle tam zato, ker tja sodijo, brez vulgarizacije (kar v resnici ni tako lahka naloga); do neverjetno intimnega zaključka zgodbe, v kateri se Michel neprostovoljno znajde sam in – za razliko od začetka romana – tudi zelo osamljen. Od vseh reči, za katere bi bralec pričakoval, da bodo zdolgočasenega javnega uslužbenca radikalno spremenile in mu ponudile neka nova vrata v razburljivo življenje, sta ravno osamljenost in manko, ki ju Michel občuti ob izgubi Valerie tisto, kar mu najbolj razburka njegovo tubiti. Ob vseh poprejšnjih pripetljajih se zdi, da je držal nit, da se ni izgubil, da je stvari držal pod nekakšno kontrolo, se je tu sesul. In zato lahko Platformo pojasnimo tudi z gledišča tega nasprotja: če nas moralna paradigma sveta sili k razmišljanju, da je seksualni turizem kot tak domena nečesa, kar vodi v razpad družbe, razpad vrednot in razkroj osebne morale, ki nas določa kot kulturna bitja napredka, nam Platforma, in v njej Houellebecq ponudi ravno nasprotno idejo. Namreč to, da je prav seksualni turizem tisto, kar ljudi povezuje in jih na nek način emancipira od lastnega propada. V pokaz temu Houellebecq ponudi zgodbo Michela, ki se s pomočjo seksualnega turizma sestavi skupaj in zaživi lepo življenje z Valerie. In prav ljubezen do nje je na koncu tista, ki je pri njem eksemplarično in v nasprotju z moralno paradigmo sveta poskrbela za njegov propad, razkroj vsega. In povratek v bednost eksistence, brez Valerie in brez ljubezni. Brez vsega.

Houellebecq me torej na njegov značilen ciničen in zoprn, a vseeno čudovito mojstrski način skuša prepričati v neke osnovne poteze tega, kaj skupaj drži svet in kaj ne. V tem, kako ploska in nič kaj razgibana je pokrajina človeških želja; kako preprosto je včasih vse skupaj. Platforma je lahko ljubezenski roman, čeprav to noče biti. Lahko je tudi družbena kritika, pa bolj kupim oznako 'posnetek stanja'. Bolj kot družbena kritika je satira poslovnega sveta, v katerem javni uslužbenec pokaže poslovnim uspešnežem, kako je potrebno speljati posel. Mimogrede, Michel pravo rešitev ponudi v sadomazohizmu, kar Platfofrmo ob vsem tem vsesplošnem odtenčnosivem navdušenju lahko ponovi v konkretno bralno ponudbo tega trenutka. Nezanemarljivo vlogo v knjigi odigrata tudi denar in smrt. Vsekakor pa velja: bolj kot pornografsko čtivo je to roman, ki pokaže, kje se moč seksa konča.

Platforma je izvrstno branje, v katerega bo, kot rečeno, vsakdo zabredel nekoliko drugače. Verjamem v to, da so se in se še bodo našle lepe duše, ki bodo odklanjale Houellebecqov filigransko natančen, malodane pornografski stil opisovanja spolnih užitkarjenj ter zavoljo tega ne našle ničesar drugega. Ostali bodo zagotovo vsaj v določeni meri zagotovo pritrdili mnenju o njeni odličnosti.


✭✭✭✭



Obišči tudi:

Bukla
Mladina
The Oxonian Review
Goodreads
The Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga