31. avgust 2014

Slovo od Berlina: ko zgodbo pove priročna ventrilokvistova lutka

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki, našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement.

vir slike: bukla.si

Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nastajala v tridesetih letih preteklega stoletja. Nastajala je v Berlinu. In to sta že dve informaciji, ki sami na sebi nista nič posebnega, ko pa ju namažemo na isto stran kruha, je zadeva popolnoma drugačna. Berlin je bil v začetku tridesetih let izjemno zanimiv, sploh, ko ga pogledamo z današnjimi očmi. Današnji bralci vemo, da so se takrat lomile mnoge slike, postavljene pred leti na ruševinah prve svetovne vojne. Lomila se je politična podoba Nemčije in na oblast je z odločnimi koraki stopal Adolf s svojo nacionalsocialistično stranko; lomila se je ekonomska podoba, v kateri ljudje niso več imeli služb, veliko je bilo revščine in strahu pred tem, kaj bo prineslo naslednje jutro (v strahu pa je najbrž najlažje prodati marsikatero bučko, čeprav so nekatere pustile mnogo prehude posledice, ki se vlečejo še danes); lomila pa se je tudi kulturna podoba, v kateri so, v navezi s tistim, kar je prinašala ekonomska kriza, najkrajšo nekaj let kasneje potegnili prav Židi. Ti so bili, kot je moč razbrati tudi iz Isherwoodovih besed, zelo pomemben del kulture nemškega naroda. Pa ne le oni. Življenje na berlinskih ulicah, podeželju in urbanih središčih nočnega življenja je bilo polno ekstravagance, vsega tistega, kar je bilo pred vrati prepada in bližajoče se vojne neverjetnih razsežnosti.

In tu se znajdejo zgodbe Christopherja Isherwooda, ali Gospoda Išervuja (kot ga je ljubkovalno klicala ena od njegovih landlordk). Gre za zbirko šestih krajših zgodb, ki skupaj ne premorejo dvesto strani. V vseh tiči na čase že zelo nadležen pogled prvoosebnega pripovedovalca, ki mu z izredno doslednostjo uspeva dogajanje zapisati na povsem učilniški način. Na način, kot gleda stroj na nekoga, ki se skuša z njim pogovarjati, pa od njega ne dobi prav veliko nazaj, čeprav tako zanimiv stroj, da se k njem z veseljem vračajo mnogi. To je pogled dokumentarca. Nekoga, ki bo s svojim globokim učenim glasom odzvanjal objektivno resničnost pripovedi, in bo v svoje objeme ravno zato uspešno vabil mnoge. Ti pa bodo prihajali s posluhom, ki bo iskal enakega navdiha, kot ga je Isherwood, ko je hodil in se le stežka odcepil od Berlina samega. To je tisto, kar je avtor sam zapisal na samem začetku, in sicer "Christopher Isherwood je priročna ventrilokvistova lutka in nič več" in nato nekaj kasneje, na samem začetku Berlinskega dnevnika (to je bil citat, ki ga je najbolj posvojil Štefančič) samoreflektivno "Jaz sem kamera, z odprtim zaklepom, povsem pasiven, snemam, ne razmišljam. Snemam moškega, ki se brije v oknu nasproti, in žensko v kimonu, ki si umiva lase. Nekega dne bo treba vse to razviti, pazljivo natisniti, fiksirati." Natanko zato, kar je v teh besedah zapisano, gre za nadležni pogled. Ker natanko zgolj in samo to tudi je. Kamera. Stroj. Nekdo, ki je nekaj. Popolnoma brez življenja. Avtor brez diha v svojih zgodbah. Nekdo, ki je le pod pretvezo del teh zgodb. Pasivna neudeleženost v svoji največji odličnosti. Isherwood piše v prvi osebi, kot Christopher, in vse se odvija v povezavi z njim. Vse zgodbe so skoraj neposredni dokument različnih razsežnosti njegovega bivanja v Berlinu. Zato je toliko bolj neverjetno, ali nadležno, kot sem zapisal, da v vseh teh zgodbah tako zelo malo izvemo o njem, o njegovih strahovih, ljubeznih, čustvih nasploh, čemerkoli nasploh. A potem se bralec spomni, da gre za ventrilokvistovo lutko in kamero. In nič več.

Zanimivejša plat teh zgodb so seveda situacije, ki jih slikajo srečanja in pogovori, ki jih ima Christopher s svojimi soigralci. Tu so zgodbe, ki jih je napletlo življenje v večstanovanjski stavbi, v katerem so vsi vedeli vse o vseh in vsi so skušali najti tisto nekaj, kar jim bo pomagalo v življenju; spoznamo tudi Nowakove, kamor je kasneje prišel živet, v nekoliko revnejšo četrt, kjer je dobro ujel vso bedo srednjega razreda Nemcev, ki niso imeli prav nobenega viška sredstev, da bi pomagali predvsem sami sebi. Premaknemo pa se tudi v zgodbo Landauerjev, ki so živeli povsem drugo življenje. Pripadniki višjega sloja, ki so seveda imeli svoj nabor problemov. V vseh teh zgodbah torej dodobra spoznamo nemško družbo iz tridesetih let 20. stoletja. Mogoče tudi nekaj povsem rahlih namigov, kako je prišlo do nacizma in kakšen odnos so do nacistov gojili pripadniki različnih slojev takratne Nemčije. Iz tega razloga je ena od dveh najbolj zanimivih oseb, ki jih je Isherwood naslikal, prav Bernhard Landauer, poslovnež židovske družine, s katerim je preživel kar nekaj časa. Nedvomno pa boste vsi, ki se boste lotili branja, najbolj uživali v portertiranju ''božansko dekadentne'' Sally Bowles, neulovljive fatalne ženske, ki živi le za trenutek in je pripravljena storiti prav vse, da bi ji uspelo kot igralki. S svojim prepadniškim življenjem na robu vsega sprejemljivega, je edina, ki je v Slovo od Berlina uspela v resnici razvneti sicer homoseksualno srce Christopherja Isherwooda. Če se je po komu stožilo srce, ko se je poslavljal od mesta, kamor je šel po navdih za pisanje knjig, je bila to Sally. No, morda je bil tu nekje tudi Bernhard, a povsem iz drugih vzgibov.

Zaradi vseh teh posameznih portretov, ki tvorijo Slovo od Berlina in slike družbe, ki je na prelomu s samo sabo, je Isherwoodovo delo popolna klasika. Mimo tega zgodbe nimajo kake posebne oblike romana, niti ne izpostavljajo kakega posebnega problema in niti ne tematizirajo posebnih vsebin v kaki obširnejši gesti, čeprav bi bralec to morda pričakoval. Vse je zapisano v povsem dokumentarnem slogu, v katerem pripovedovalec ne bo za nobeno ceno priznal, da je del tega, o čemer govori. Tudi če to na trenutke stori, zgodbe niso zapisane na način, da bi avtor imel kakršen koli vpliv na njihov potek. To je ta nadležna dokumentarna objektivnost kamere, ki je Isherwood.

In zato tu nastopi Marcel Štefančič jr. Nujno. S svojim zapisom poskrbi za tisto, kar je prej umanjkalo. Pove kar nekaj o Isherwoodu in o njegovem kamera-stilu. Doda prepotreben kontekst, ki smo ga prej pogrešali in Isherwoodu - če sledimo prav Štefančičevi formulaciji - odvzame Isherwooda. To, kar ostane, je avtor avtobiografskih zgodb, ki z neko smrtonostno lahkotnostjo opisuje vse pore družbe Nemčije pred vrati druge svetovne vojne. S spremno besedo Slovo od Berlina postane avtobiografsko delo. V vsakem primeru dovolj zanimiv izlet v čas, ki ga ni več in ga ne bo več nazaj.

Zanimiva je tudi zgodovina odrskih in filmskih adaptacij Isherwoodovih del. Najbrž se bomo vsi najbolj spomnili filma Cabaret iz 1972, v katerem je Liza Minnelli prav za vlogo Sally Bowles dobila Oskarja.


✭✭✭✩


Slovo od Berlina je tudi na:




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...