02. avgust 2014

Na lovu za spomini: za prgišče Paasilinnove resnosti

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini.

vir slike: emka.si

In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino?

Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena, starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnici ukvarja. Velika resnost reči. Zato bo tudi tale zapis zoprn, ker se bo natanko s temi tudi ukvarjal. A samo za prgišče.

Prvič, Taavetti je zbolel za demenco in za svojo bližnjo preteklost ne ve ravno najbolje. Ima pa dovolj gotovine pri sebi, da lahko sledi svojim ciljem. Seveda, ker ima demenco, ne ve ravno najbolje, kaj ti cilji so. A tu se začne resnost Paasilinnovega pisanja: v resnici sploh ni pomembno, kaj ti cilji so. Ker so očitno cilji samo stvar spomina, ki je lahko hudičevo začasna reč.

Drugič, Seppo Sorjonen je čisto običajen taksist, ki ima službo, dekle, s katerim se ima poročiti in začeti življenje popolnoma običajnih zakoncev. S Taavettijem je na začetku bil v odnosu stranka-prodajalec in utemeljenost tega odnosa se zlahka meri s količino šelestečih finskih mark (Finci so euro dobili 2002). Zato nič spornega. A vendarle se Seppo relativno zlahka pusti prepričati, da vse to nekako pusti za sabo in se posveti le druženju s Taavettijem. Ker je skrb za nekoga drugega lahko v resnici mnogo bolj pomembna kot skrb zase.

Tretjič, Paasilinna se loti tudi odnosa med sinom in očetom. Ta je v tej knjigi vsej prej kot briljanten in vendarle se pisatelj absolutno postavi na stran očeta. To lahko razumemo kot pasus, v katerem pisatelj preprosto zagrabi priložnost, da preko neke druge zgodbe predstavi enega od glavnih junakov zgodbe, lahko pa ga razumemo tudi kot moralno obsodbo vseh tistih sinov, ki se v trenutkih, ko jih očetje v neprijetnem stanju zares potrebujejo, obrnejo v drugo smer. Odlična stran Paasilinne je ta, da je prav mogoče uporabiti oba branja in pod vtisom prvega nekako v ozadje potlačimo drugega. Prevedeno: knjiga je lahko hkrati tudi ležerna in odlična moralka. To je eden od vzrokov, zakaj je Na lovu za spomini celokupno odlična knjiga.

Četrtič, avtor je izvrstno tematiziral tudi spontanost (kar je praktično osnovni moto knjige), v kateri je seveda nujno šel predaleč, da bi to lahko spregledala bralčeva glava, nevajena teh hipnih momentov, ki te ločijo od vsega, kar te obdaja. Ta čarobnost je sveta stvar in tisti, ki jo še premorejo - kot si jo je pač mogoče privoščiti - bodo vedeli, zakaj se gre, ko bodo končali s prizorom, v katerem se v mestnem mokrišču znajde Taaveti z nogometno žogo. Ta prizor in vse, kar mu je predhodilo, je nekaj izjemnega.

Petič, prijateljstvo je pomembno. Mogoče celo bolj kot karkoli drugega. Nekdo, s komer si deliš preteklost, ki se je spominjaš, je vreden več kot marsikaj drugega. In zato zlahka svoje ne-cilje zamenjaš z njegovimi cilji. Tako cilj nekoga drugega postane tudi tvoj cilj in ta cilj je zato skupen. Skupen cilj je eden od temeljev, na katerih je zgrajena družba. In čeprav se zdi, da je to slednje vsem jasno, se vse skupaj pričenja z napačnega konca. Namreč, cilj brez so-biti, brez drugega, ki je, če si lahko za hipec izposodim Levinasa, bližnji, je šibak cilj. Paasilinna je s prikazom še tako absurdnega kameradovstva pokazal natanko to: da je cilj nekaj drugotnega glede na ljudi, ki si ga delijo. Ta točka se seveda v tem kratkem seznamu nerazdružno navezuje na prvo.

In lahko bi bilo še šestič, sedmič, osmič. Vsega tega je veliko. Bogastvo dobrega čtiva se ni nikoli merilo glede na količino lepih besed, niti ne po količini izzvanega smeha, nasploh po ničemer, kar avtor napravi zgolj v veselje bralcu. Bogastvo dobrega čtiva je v vseh teh pomembnih sporočilih, ki se v besedilih nahajajo; toliko bolj, če so zamaskirana pod krinko nečesa, kar zabava. Vendarle zopet, nikakor me ne gre narobe razumeti. Na lovu za spomini vam zabave nikakor ne bo odtegnila. Knjiga je fantastičen preplet skoraj popolnoma absurdnih in nenavadnih situacij, ob katerih vam ne bo žal niti urice, ki ji jo boste namenili, v zameno pa ponudila ogromno uživancije. Ne bo vam težila toliko, kot sem vam jaz. To - da jaz Paasilinno vidim kot enega najboljših zamaskirancev, ki z literaturo počne vse tisto, kar je potrebno početi - je nekaj, s čimer se vam ni potrebno strinjati. A mislim, da se boste strinjali, da vse to počne na zelo zabaven, nevsiljiv, sproščujoč in lahkoten način. Takšno je namreč branje Na lovu za spomini.

Pa še eno ali dve se boste naučili o tankih.

✭✭✭✭✩

Na lovu za spomini tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...