Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele.
Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico iste štorije. V nekoliko drugačni preobleki, nekoliko drugačni izvedbi in z drugačnimi poudarki. Vendarle pa je osnovna ideja zelo podobna. In zelo zanimiva.
Ko zacvetijo lilije je zgodba o neki prihodnji ali pretekli družbi. V nekem smislu bi skoraj lahko govoril o brezčasni ideji, ki jo lahko prenesemo v katerokoli okolje in katerikoli čas. Družba, v kateri živijo junaki naše zgodbe, je sila neprijazna. Precej bolj neprijazna, kot je bila ta v Silosu. Celotno okolje v knjigi deluje precej bolj temačno, kot v kaki drugi knjigi. K temu pripomore tudi pisateljev odnos do dogajanja. Zdi se, da se je vsega lotil z dokumentarne distance, ki ne dopušča zlitja s katerim od junakov. Mogoče najdemo izjemo v enem od njih, kasneje. Vseeno je občutje v knjigi, kljub temačnosti ali prav zaradi nje, dobra učinkovina za dogajanje, ki ga prebiramo.
Dogajanje je namreč umeščeno v kraj, kjer ljudje živijo pod neprestanim strahom roke, ki, nekekako v duhu Althusserjeve interpelacije, na vsakem koraku in pred očmi vseh, izvaja svojo subjektivizacijo na vsakem koraku. Gre za trdo subjektivizacijo ljudi, kjer jih iz preprostega fakta narave napravlja za podložnike veliki ideologiji. Ta ideologija je vse prej kot prijazna in temelji na pogledu v popredalčkano družbo hude anti-utopije, v kateri vsak mora početi natanko tiste stvari, ki jih lahko počne. In mu jih ideologija dovoli početi. V tej družbi ni prostora za naključja. Še najmanj za takšne nepredvidljive stvari, kot je ljubezen. In na čelu te družbe je strahovlada, ki je tu v simbolnem in konkretnem zastopana v obliki Agencije. Agencija nastopa kot telo, ki s svojo surovostjo, resnostjo in kolosalnostjo skrbi za red, ki si ga je zamislila. Izvaja pa ga s pomočjo svojih podaljškov, svojih izpeljank, lovk, roke Zakona, v obliki agentov. Ki so natanko takšni kot naj bi bili. Če se boste ob branju spomnili na Matrico in agenta Smitha, oziroma njega neskončne replikacije ste na pravi poti. Agencija je utelešenje neskončnosti, v kateri se je treba le prepoznati. In prej, ko to storiš, bolje bo.
To je setlista, platno, na katero se projecira zgodba. Knjiga sledi interakciji med agenti (pravzaprav dvema) in nekaj oseb, ki v tem mestu živijo. Seveda zadeva ni tako preprosta. Zgodba sama je zgrajena na neki anomaliji, ki se v zgoraj opisanem sistemu ne bi smela zgoditi. Pojavi se agent, ki ni agent in ta se zaplete s Sarah, prebivalko mesta. Ljubezensko, kakopak. To se seveda ne sme pripetiti in tudi bralec ve, da se kaj takega ne bi smelo pripetiti. Zato je jasno, da gre tu le za manever, s katerim avtor odpira razpoko, ki prikaže večjo anomalijo v tem sistemu. In ta v končni fazi rezultira v tem, da bralec hitro postavi identitetno enačbo med anomalijo in sistemom samim. Od tod naprej je zgodba seveda nujno predvidljiva in bralec bo iskal nov izziv. Tega sem našel v portretu in počasnem slikanju karakterja agenta Kempa, ki se mojstrsko izogiba vsaki prezgodnji profilizaciji. In zdrži to skorajšnjo enigmatičnost do konca. Težišče bralskega užitka je torej po mojem mnenju vendarle v svetlobi karakterjev, ki jih temačnost zgodbe lahko prenese.
Stilsko gre za nezahtevno zgodbo, ki jo boste prebrali v dnevu ali dveh. Mogoče bi ji lahko očital preveč baročni slog. A najbrž gre tu za stvar osebnega okusa, ker bi sam bralce v marsikateri situaciji rajši pustil v radovednosti (baročni slogi pogosto nagnejo pripoved v pojasnjevanje). Drugo pa je ravno nasprotno, premalo konteksta samega mesta. Metazgodbe. O tem, zakaj je tako, kot je. A mogoče je prav to tudi del načrta samega, v katerem se fokus tako nujno prenese na ljudi in ne na presojanje situacije same. Kar pa ni nujno slabo, sploh ne.
Če ste torej v lakoti po neki kritiki sistema nadzora; v potrebi po iskanju človečnosti v družbi, kjer je vse podrejeno maksimizaciji funkcioniranja in redukciji človeka na prebivalca sistema, potem je to čtivo nalašč za prijetne poletne dni. Zgodba Ko zacvetijo lilije je vendarle lahko tudi zgodba o družbi sedanjosti.
To, da sem eno za drugo prebral dve deli, ki pod vprašaj dajeta resnico, sistem, nadzor, funkcionalnosti, etiko, ljubezen, revolucijo, mišljenje s svojjo glavo, upor in ostanek človeka v takšnem sistemu, ki na nek način spominja tako na 1984 kot tudi na Matrico (brez dlakocepljenja, prosim), je prav gotovo simptom nečesa, mnogo manj pa tudi zdravilo za to nekaj, kar spodbuja k takšni manifestaciji upodobitvene moči. Vendarle pa jo pozdravljam. In hkrati kličem po nadaljevanju - mogoče k zgodbi pred mestom življenje-za-življenje - in se ga veselim. Naključne bralne paralele pa najbrž res ne obstajajo.
Ko zacvetijo lilije je prozni prvenec Gregorja Božiča.
✭✭✭✩✩
Prelistate jo lahko tu, najdete jo tudi na Enakupi, Buča in Ekslibris. Gregor pa je dostopen tudi na Twitterju.
Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico iste štorije. V nekoliko drugačni preobleki, nekoliko drugačni izvedbi in z drugačnimi poudarki. Vendarle pa je osnovna ideja zelo podobna. In zelo zanimiva.
vir slike: enakupi.com
Dogajanje je namreč umeščeno v kraj, kjer ljudje živijo pod neprestanim strahom roke, ki, nekekako v duhu Althusserjeve interpelacije, na vsakem koraku in pred očmi vseh, izvaja svojo subjektivizacijo na vsakem koraku. Gre za trdo subjektivizacijo ljudi, kjer jih iz preprostega fakta narave napravlja za podložnike veliki ideologiji. Ta ideologija je vse prej kot prijazna in temelji na pogledu v popredalčkano družbo hude anti-utopije, v kateri vsak mora početi natanko tiste stvari, ki jih lahko počne. In mu jih ideologija dovoli početi. V tej družbi ni prostora za naključja. Še najmanj za takšne nepredvidljive stvari, kot je ljubezen. In na čelu te družbe je strahovlada, ki je tu v simbolnem in konkretnem zastopana v obliki Agencije. Agencija nastopa kot telo, ki s svojo surovostjo, resnostjo in kolosalnostjo skrbi za red, ki si ga je zamislila. Izvaja pa ga s pomočjo svojih podaljškov, svojih izpeljank, lovk, roke Zakona, v obliki agentov. Ki so natanko takšni kot naj bi bili. Če se boste ob branju spomnili na Matrico in agenta Smitha, oziroma njega neskončne replikacije ste na pravi poti. Agencija je utelešenje neskončnosti, v kateri se je treba le prepoznati. In prej, ko to storiš, bolje bo.
To je setlista, platno, na katero se projecira zgodba. Knjiga sledi interakciji med agenti (pravzaprav dvema) in nekaj oseb, ki v tem mestu živijo. Seveda zadeva ni tako preprosta. Zgodba sama je zgrajena na neki anomaliji, ki se v zgoraj opisanem sistemu ne bi smela zgoditi. Pojavi se agent, ki ni agent in ta se zaplete s Sarah, prebivalko mesta. Ljubezensko, kakopak. To se seveda ne sme pripetiti in tudi bralec ve, da se kaj takega ne bi smelo pripetiti. Zato je jasno, da gre tu le za manever, s katerim avtor odpira razpoko, ki prikaže večjo anomalijo v tem sistemu. In ta v končni fazi rezultira v tem, da bralec hitro postavi identitetno enačbo med anomalijo in sistemom samim. Od tod naprej je zgodba seveda nujno predvidljiva in bralec bo iskal nov izziv. Tega sem našel v portretu in počasnem slikanju karakterja agenta Kempa, ki se mojstrsko izogiba vsaki prezgodnji profilizaciji. In zdrži to skorajšnjo enigmatičnost do konca. Težišče bralskega užitka je torej po mojem mnenju vendarle v svetlobi karakterjev, ki jih temačnost zgodbe lahko prenese.
Stilsko gre za nezahtevno zgodbo, ki jo boste prebrali v dnevu ali dveh. Mogoče bi ji lahko očital preveč baročni slog. A najbrž gre tu za stvar osebnega okusa, ker bi sam bralce v marsikateri situaciji rajši pustil v radovednosti (baročni slogi pogosto nagnejo pripoved v pojasnjevanje). Drugo pa je ravno nasprotno, premalo konteksta samega mesta. Metazgodbe. O tem, zakaj je tako, kot je. A mogoče je prav to tudi del načrta samega, v katerem se fokus tako nujno prenese na ljudi in ne na presojanje situacije same. Kar pa ni nujno slabo, sploh ne.
Če ste torej v lakoti po neki kritiki sistema nadzora; v potrebi po iskanju človečnosti v družbi, kjer je vse podrejeno maksimizaciji funkcioniranja in redukciji človeka na prebivalca sistema, potem je to čtivo nalašč za prijetne poletne dni. Zgodba Ko zacvetijo lilije je vendarle lahko tudi zgodba o družbi sedanjosti.
To, da sem eno za drugo prebral dve deli, ki pod vprašaj dajeta resnico, sistem, nadzor, funkcionalnosti, etiko, ljubezen, revolucijo, mišljenje s svojjo glavo, upor in ostanek človeka v takšnem sistemu, ki na nek način spominja tako na 1984 kot tudi na Matrico (brez dlakocepljenja, prosim), je prav gotovo simptom nečesa, mnogo manj pa tudi zdravilo za to nekaj, kar spodbuja k takšni manifestaciji upodobitvene moči. Vendarle pa jo pozdravljam. In hkrati kličem po nadaljevanju - mogoče k zgodbi pred mestom življenje-za-življenje - in se ga veselim. Naključne bralne paralele pa najbrž res ne obstajajo.
Ko zacvetijo lilije je prozni prvenec Gregorja Božiča.
✭✭✭✩✩
Prelistate jo lahko tu, najdete jo tudi na Enakupi, Buča in Ekslibris. Gregor pa je dostopen tudi na Twitterju.
Komentarji
Objavite komentar