10. april 2014

Projekt Rosie: pomembnost nepremišljenih odločitev

Projekt Rosie (Graeme Simsion) je ena tistih knjig, ki navkljub lahkotnemu branju in trivialni zasnovi romantične komedije, pozornemu bralcu ponudijo veliko več. V marsičem tako spominja na lanskoletno branje Ob tebi, ki se je hočeš nočeš relativno hitro sprevrglo v navijanje za lep konec zgodbe. A ko zapreš knjigo, je ostalina vseeno pomenljiva. Za kaj je šlo to pot?


(vir slike: bukla.si)


Projekt Rosie je izjemno kratkočasna in prijetna zgodba z dovolj inteligence, da bo nekajdnevno zatočišče ponudila tudi nekoliko zahtevnejšemu bralcu, ki bi si želel oddiha od kake (vendarle velikokrat le navzven) resnejše literature. Gre za zgodbo izrednega profesorja genetike v srednjih letih, ki se odloči, da bo do potankosti racionaliziral svojo pot do bodoče neveste. To napravi tako, da sestavi vprašalnik, ki mu služi kot nekakšen filter, ki bo vnaprej precedil vse tiste neprimerne kandidatke, s kateri bi zgolj zapravil koristen čas. Seveda ima pri realizaciji iskanja na takšen način ogromne težave, pa ne toliko zato, ker bi ne dobil kandidatk za izpolnjevanje vprašalnikov (bil je vseeno v dobrih letih, dobro situiran, izjemno inteligenten in v dobri telesni formi, torej kot nekakšno utelešenje kakega grškega boga), temveč predvsem zato, ker je hitro odkril, da vprašalnik ni realno zastavljen. Ob naknadnih modifikacijah naleti na Rosie, ki mu življenje obrne na glavo. Predvsem zato, ker v resnici niti približno ne ustreza njegovim zahtevam, vseeno pa mu premakne življenjske cilje nekam povsem drugam. Zgodba se nato odvija predvsem v smer njunega iznajdljivega iskanja njenega očeta, skupnih dogodivščin in načinov, kako se njuni zgodbi križata. Vse z vedno bolj očitnim končnim vprašanjem, ali se bosta njuni zgodbi ob koncu uspešno prekrižali ali ne. Tega ne izdam, čeprav to niti ni najbolj zanimivo. Najbolj zanimivo v tej zgodbi je dejstvo, da ima naš profesor Aspergerjev sindrom, pri čemer je sam zares našel sebe zgolj v kontekstu simptomov in se naučil živeti z njimi. To je tisto več, ta situacija, kar tej zgodbi za vedno jemlje trivialnost. Vendarle gre še za marsikaj več.

Najprej, zgodba je zanimiva kot vpogled v življenje nekoga, ki svet dojema nekoliko drugače. Aspergerjev sindrom je tu lahko dojet kot simbol za širši dojemanje drugačnosti. Naš Don(ald) ima izjemno zanimiv način življenja, ki ga je v toku svojega morja smislov in pomenov spravil v Organiziranost. Z veliko začetnico. Če ste kdaj imeli občutek, da ste obsedeni s kontrolo nad situacijami ali da imate v svoji okolici nekoga, ki je takšen, potem boste v Donu našli osebo, ki ima vsako sekundo svojega življenja do potankosti razdelano. Poleg tega si pri prvih srečanjih z ljudmi pomaga s števili, predvsem leti in indeksom telesne mase. Vsak dan v tednu si pripravi točno določeno jed in na potovanje se odpravi s popolnoma znanstvenim pristopom nekoga, ki ne bo izgubil niti stotinke časa z nekoristnimi opravki. Ja, v resnici branje triumfira na karakterju glavnega junaka, njegovi dialogi so izjemno duhoviti in inteligentni, njegovo razmišljanje prav tako. Kot bralec ga vzljubiš in ja, priraste ti k srcu. Njegova drugačnost so trije podporni stebri zgodbe Projekt Rosie.

Ta drugačnost je, na podoben način, kot vse skupaj funkcionira v Ob tebi, tista, ki diktira posebnost njune (ljubezenske, kakšne pa) zgodbe. Rosie je deluje kot moderna Rdeča kapica (še celo lase ima rdeče). V svojih dejanjih nosi motiv uporne deklice, ki bo zavila s poti, ko bo srečala volka, čeprav ji marsikaj pred tem svari. A ona vztraja na svojem. V resnici se zdi njena vloga precej ključna, tudi ko malo skrenemo z glavne interpretacije. Če je Don tisti, ki narekuje tempo in občutek zgodbe, je zgradba romana povsem v Rosie. Avtor v njene odločitve v resnici položi odločitev o poteku in izteku zgodbe in s tem odločitev, v kakšen žanr bo knjiga padla. Tule bi postal le za hip: v resnici bi upal trditi, da bi zgodba celo bolje funkcionirala v nekem drugem žanru. Vseeno, Rosie se zdi kot karakter, ki ima vse niti v svojih rokah, čeprav ni popolnoma v ospredju. Je edina spremenljivka v zgodbi, čeprav celotno štorijo izvemo iz ust Dona. Njene odločitve so tiste, ki štejejo.

In ta štorija je v svojem temelju zelo zdrava. Ker odpira tisto neprijetno debato o tem, kaj je bolj pomembno: da nekoga v prijateljstvo ali v ljubezen zvlečemo na način, ki bo ustrezal naši želji, ali pa bo način dajanja drugega in drugačnega tisti, ki bo resnični causa sui temu, kar vse prevečkrat pravimo resnično prijateljstvo in resnična ljubezen. Kaj bomo storili, ko nas nekdo neskončno pritegne s svojo osebnostjo, vendarle pa nas nekaj na njem moti? Kako se odzvati neizrekljivi želji po nekom, če se ti zdi, da je čisto vse, kar ta nekdo stori, v totalnem nasprotju s tem, v kar si verjel do sedaj? Je prav spremeniti drugega? Je potrebno spremeniti sebe? Karkoli od tega?

Zaradi teh vprašanj, ki jih odpira, knjiga po eni strani močno prerašča osnovno žanrsko usmeritev; po drugi pa so tu zato, da ob relativno lahkotnem čtivu, ki ga bo marsikdo zmagal v dnevu ali dveh, poskrbijo za šepet vesti, ki bo sporočala, kaj je pomembno in kaj ne. To so prava vprašanja. Z Aspergerjevim sindromom in brez njega.

To je Projekt Rosie. Če bo bralec želel, bo v knjigi našel veliko več, kot je tam na prvi pogled. Od našega Dona, njegove Rosie, prijateljev, študentov in drugih vsakdanjosti, ki lahko nastopajo v romantični komediji do razmisleka o drugačnosti, prilagajanju, vlogi intelekta in impulzov ter pomembnosti nepremišljenih odločitev. V končni fazi predvsem to. Pomembnost nepremišljenih odločitev.

Mimo vsega tega pa popolnoma nedolžna in nezahtevna zabava, ki ne bo pustila na cedilu.

✭✭✭✭


Knjiga ima svoj trailer na Youtube:




O Projektu Rosie tudi na:

Textpublishing.com.au
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...