02. januar 2014

Izginotje: geneza zla po Adler-Olsnovo

Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna, Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo.


(vir slike: emka.si)

Slika, ki jo Izginotje naslika, ima sila preproste poteze. Vzporedno potekajo zgodbe, ki se dotikajo dobrega polja, torej polja glavnega kriminalista, Carla, ki vodi Oddelek Q. Ta oddelek ima še vedno svoje probleme, še vedno ga sestavlja ista ekipa, a z nekaterimi dodatnimi priboljški, ki se jih je tudi Adler-Olsen očitno odločil servirati v vsakem delu nekaj več. Kar je dobro, ker s tem razvija tudi osebnosti na nekoliko višjem nivoju, kot je to v navadi za ta žanr. Ker, roko na srce, to večkrat niti ni potrebno. A na koncu verjetno največ šteje le bitka med dobrim in zlim. In če je dobro razvit karakter glavnega good guya, se bo bralec toliko lažje z njim poistovetil in opravil z željo po tem, da se na koncu lov obrne v tisto smer, ki si jo je zastavil pisatelj. In to Adler-Olsnu uspeva zelo dobro. Druga zgodba je seveda zgodba groznega iztirjenca, ki že leta seje umore, izterjevanja, nasilje in druge nesmisle. Njegova zgodba je prav zgodba zla, ki si v svoji potrebi po izvajanju nerazumnih dejanj prilašča zelo domiselne metode in Carl bo seveda potreboval debelih 500 strani, da ga najde in ujame.

Natanko to. In tu ni možen kvarnik. Nobena umetnost ni v tem, da dojamemo, kdo je morilec in izsiljevalec. To ni zgodba izpod peresa Agathe Christie, kjer skupaj z Poirotom do konca ugibamo, kdo je tisti, ki je storil ta in ta zločin. Tu zgodbo morilca spremljamo ves čas. Ves čas vemo, kaj počne in kako počne, kaj si misli in kaj ima v načrtu za naprej. Predvsem - in tu se mi zdi, da je šel ta krimič izven svojih žanrskih okvirjev - pa dobimo edinstveni vpogled v to, kaj je (v tem primeru) zlo rodilo. Izjemna zgodba o malem fantku, s sestro in neverjetno versko blaznimi starši. Če sem pred časom gledal We need to talk about Kevin in si rekel, da je to odlična zgodba o tem, kakšen izplen (sic!) lahko spodbujanje otroške spretnosti prinese, ko ta otrok doraste, je tu fin primer, kam lahko pripelje drastično zastavljena vzgoja, ki temelji na izključevanju in ekstremni ljubezni do višjih ciljev, ki si zna za pot do njih izbrati tudi nezanemarljiv delež preštevanj zadnje plati z usnjenim očetovim pasom.

Tisto, kar pri kriminalki v Nesbu dobimo z vpogledom v življenje policista, ne le njegovega dela; tisti višek, ki ga dobimo v temnem vzdušju Islandije, ko podobno žanrske zgodbe spremljamo izpod peresa Yrse Sigurdardottir. Ta bonus je pri Adler-Olsnu v izjemno dodelani zgodbi zla, ki mu sledimo pot od malih nog do hudičevih rogov. Isto se je dogajalo v Fazanarjih, ko je trop mladičev svoje krvave pohode začelo že v mladih letih, a čas jim kaj prida ni pomagal, natanko tako tudi v Izginotju, ko je mladi Charlie Chaplin, kot se v svoji projekciji poimenuje zlikovec sam, naredil prvo nepravo in jih nato nanizal še mnogo. In kot je v Fazanarjih v resnici šlo pri teh temnih angelih usode (vsaka podobnost z motivi iz istoimenskega filma je nalašč) za to, da je bil zločin le stranski produkt nečesa, kar tli zakopano in neodtujljivo v njihovih pokvarjenih duhovih, imam na sumu, da je v Izginotju Adler-Olsen želel iti natanko v to smer: zločini, četudi so dobre konstrukcije in so zato naravnost briljantno izpeljani, se zdijo le stranski produkt Chaplinovega globokega sovraštva do vseh, ki so (pre)močno vpeti v religiozno izkušnjo, čez katero ne vidijo niti svojega nosu, kaj šele bližnjega. In, dasiravno se vse skupaj sliši bizarno, se mi zdi, da Chaplinov konstrukt, kakršen je, tako na svoji nalogi ni le koristoljuben in dobičkarski – čeprav se bo vedno spravil le na bogataške družine – in nima le retribucijskega, nikolidokončanega modela sovraštva – čeprav se bo vedno spravil le nad verske fanatike, preko katerih bo maščevanje svojemu očetu takšno šele dobilo svoj moralni obstoj; vedno je nekje prisoten tudi moment, da s svojimi dejanji v resnici rešuje otroke pred usodo, ki jo je doživel sam. Ali, da v to čisto preresno verjame prav Chaplin sam. Čeprav je to slednje najbrž skrito globoko v moji prepogumni interpretaciji.

Ja, gre za dober in strasten krimič. Rokenrol od prve do zadnje strani. Zastranitve z nekim povsem irelevantnim (za zgodbo) primerom, s katerim se ukvarja Karlov pomočnik, sicer knjigi ne gre očitati. Pospravim jo k tistemu razvijanju karakterjev Oddelka Q, kjer gre za franšizo, ki si je Adler-Olsen očitne še ne bo tako hitro naveličal. Super zadeva za začetek 2014. Kriminalka, ki je primer najbolj finega, kar lahko prihaja iz Skandinavije. Slednja se z Jussijem zdi popolnoma nepremagljiva.



O Izginotju tudi:
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...