06. junij 2012

Knjižničarstvo kot odgovornost in drugi pogledi na sodobno vlogo knjižnic

[Prispevek je bil predhodno objavljen v Knjižničarskih novicah]

Pred menoj leži precej obširen zbornik z naslovom Knjižnice in družba: vloga, odgovornost in prihodnost knjižnic v dobi sprememb (Libraries and society: sole, responsibility and future in an age of change, ed. by David Baler and Wendy Evans, Oxford, Cambridge, New Delhi: Chandos Publishing, 2011). Gre za enega bolj sodobnih poizkusov, ki želi kompedijsko, na enem mestu združiti razmišljanja in izsledke raziskav o nekaterih največjih problemih ter izzivih knjižnic sedanjosti. Knjiga je vsekakor v celoti, v nekaterih delih bolj, v drugih manj, dovolj provokativna in zanimiva, da je ne bi smeli zgrešiti. Zato nekaj stavkov.

(vir slike: amazon.co.uk) 

Ellen R. Tise že v predgovoru razvija trditev, da je prav knjižnica v sodobni družbi tista institucija, ki je najbolj reprezentativen del te rastoče in razvijajoče se družbe. In s tem se lahko strinjam. Še bolj zanimiva in nemara (pre)drzna je izjava, da so bile knjižnice vedno družbene ustanove, ki promovirajo demokracijo, rast in razvoj. S tem se mogoče strinjam nekoliko manj. A ne glede na to, teh prvih nekaj paragrafov se zdi kot mikrokozmos celotnega dela – razgibanega in intelektualno drznega analiziranja in reševanja problemov sodobnih knjižnic. Družbeno je sprejeto, da je knjižnica koncept, ki potrebuje redefinicijo v virtualnem okolju. In Ellen iz gornjih premis in iz tega potegne zanimiv sklep, da gre v tem okolju v resnici za vprašanje družbeno odgovorne knjižnice. Gre za nujnost, s katero morajo sodobni knjižničarji zagristi v jabolko sodobne tehnološke paradigme in zaradi svoje družbene odgovornosti do rasti in razvoja družbe pri tem enostavno nimajo več izbire. Uporaba, življenje in aktivnost v realnosti spletnih prisotnosti je sodobni imperativ knjižnic. Še več, bolj kot kdajkoli so knjižničarji podvrženi temu, da razmišljajo o svoji sedanji vlogi in vlogi, ki jo bodo nosili v prihodnosti. Knjižničarji morajo, bolj kot kdajkoli doslej, biti predmet avtorefleksije. V luči sprememb, ki so se zgodile in tistih, ki se še bodo, morajo knjižnice premagati napor in misliti same sebe.

Prispevki opozarjajo ne le na generacijski prepad, kjer mlajši uporabniki nikakor ne prepoznajo knjižnic na način, kot jih starejši, temveč tudi na rastočo realnost opozicije med informacijsko bogatimi in informacijsko revnimi. Tu ne gre za sinonim opozicije med razvitim svetom in svetom v razvoju – tudi v prvem se pojavljajo skupnosti znotraj skupnosti. O tem zanimivo govori prispevek Johna Featherja o brezplačnem in enakem dostopu do informacij: reči, da dostop do informacij še nikdar ni bil enostavneiši, je kliše – in kot vsak kliše, je tudi ta le na pol resničen. Če ste v zgodbi, kjer nastopate kot relativno dobro izobražen in relativno kvalitetno živite na področju, ki ima efektivno zagotovljeno električno in telekomunikacijsko infrastrukturo, imate tudi relativno poceni dostop do informacij. Za druge v drugih zgodbah zadeva ni več tako enostavna. Kje in kako lahko knjižnice pri tem pristavijo svoj lonček, pa je dobro opisala tudi Jenny Craven v poglavju Povečevanje dostopa do informacij (Widening access to information). Tako navaja knjižnico iz Leedsa, ki je veliko prispevala k pomoči družinam z avtističnimi otroki v svoji knjižnici; podobno je bila nadgrajena tudi knjižnica iz Karlovy Vary. Omenja tudi tehnološko rešitev v podcastih Londonskega muzeja in mnogih drugih, ki so se efektivno lotili tudi zasnove spletnih mest za povečanje obsega dostopnosti informacij.

Zbornik nagovarja raziskave vloge, odgovornosti in prihodnosti knjižnic. Prispevki se dotikajo tako ZDA, Kanade, Danske, Nizozemske kot tudi drugih. Kot glavne izzive sodobnih knjižnic so avtorji zbornika prepoznali: enakost v dostopu do informacij; knjižnice v odnosu do izobraževanja in procesu akademske komunikacije; knjižnica kot fizični prostor; uporabnik jutrišnjega dne; prihodnost knjižničarstva kot poklica; sodelovanje knjižnic ter razvoj knjižnic v nadaljnjih 10, 20 in 30 letih. V tem oziru je delo bogat prispevek h konstruktivnim pogovorom o prihodnosti naše stroke in knjižničarstva, ki ga bodo gojili naši zanamci.

Mogoče je za osnovni vtis celo dovolj branje le prvega prispevka: Knjižnice, družba in družbena odgovornost (Libraries, society and social responsibility). Ker vključuje – po besedah avtorjev, ki sta hkrati tudi urednika zbornika – vse ključne nagovore, koncepte in ideje, ki spadajo v jedro te problematike. Prvi takšen nagovor je koncept knjižnice kot fizičnega prostora. Zanimivo se namreč zdi, da, navkljub podobi knjižnice, ki se je v času enormnega razvoja IKT močno spremenila, obstaja potreba po prostoru, ki ga knjižnica nudi in ta potreba se zdi popolnoma enaka kot prej. Ne glede na to, kako ta prostor vidijo uporabniki. Včasih knjižnice svoj prostor vidijo le kot prostor za študij in raziskovanje, uporabniki pa za druženje. Knjižnica prevzema vlogo nevtralnega prostora, ki ni ne delovni prostor ne dom. Tako npr. v 10. poglavju Les Watson govori o izgradnji prostorov kot nečesa, kar bi moralo potekati v smislu obnove in izboljšanja naših knjižnic, ki želijo izpolnjevati vlogo [predvsem nagovarja visokošolske] knjižnice. Tako so opravili raziskavo na Univerzi v Loughboroughu, kjer so odprli velik odprt prostor za učenje v knjižnici. Imenujejo ga »Odprto« (Open) in izkazal se je za izjemno popularnega med dodiplomskimi študenti, ki simultano opravljajo učenje in druženje. V tem smislu je potrebno to vzeti za primer izredno uspešne prakse, v kateri gre za iskanje ravnovesja med takšnim prostorom in prostorom t.i. tihih čitalnic, ki so vsekakor še vedno del nuje. Poleg tega je potrebno razumeti, da dolgoročnega recepta za dojetje bistva oblikovanja fizičnega prostora knjižnice v prihodnosti enostavno ni. V Avstraliji so knjižnice najbolj oblegane stavbe – s tem, da so tam knjižnice postale prostori srečevanja in druženja. Bistveno je, da se prepozna glavna vloga knjižnic v izgradnji družbenega kapitala. In v tem oziru bodo potrebne spremembe v oblikovanju prostorov, jasno. Iz vsega tega seveda avtorji sklenejo mnogo zanimivega, česar nam seveda ni potrebno kupiti za suho zlato. Vzeti si je potrebno čas za razmislek in o tem napraviti širši diskurz. Eden takšnih je v izjavi, da je eksistenca knjižnic v prihodnosti najbolj odvisna od njihovega pozitivnega vpliva in obsega, s katerim bodo pripomogle k izgradnji družbenega, kulturnega in ekonomskega kapitala. Nekateri v zborniku zaključujejo, da so bistvenega pomena tudi zadovoljene potrebe uporabnikov, s poudarkom na postopku zadovoljevanja slednjih. Avtorji so tu nedvoumni: bistvenega pomena se zdi prav raba novih tehnologij.

V prispevkih pa nikakor ne najdemo zgolj teoretičnih razmišljanj, temveč tudi zelo konkretne številke (npr. prispevek Claire Creaser o knjižnicah v Združenem kraljestvu) in druge najsodobnejše raziskave uporabniških izkušenj iz knjižnic in različnih okolij širom sveta. Vse to vam bo prikazalo prihodnost knjižničarjev kot prihodnost polno neprestano razvijajočih se težav in odgovorov nanje. Prepričan sem, da vas bodo prispevki v tem zborniku oborožili z dovolj širine, da bosta iskanje kompromisov in borba za prihodnost knjižnic nekoliko lažja.

Kritično, analitično, diskurzivno in nujno potrebno delo. Zato ga priporočam v branje.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...