Konteksti

Marcel Štefančič jr. običajno piše zelo dobre, berljive in dinamične tekste. Takšne, ki so zlata jama za vse, ki iščejo reference na ta ali oni film, knjigo, osebo, znamko ali kaj drugega. Kot avtor ima izjemno moč sinteze vsega, kar pozna - in tega najbrž res ni malo - v sodobno živo besedilo, ki se upira ex cathedra naslavljanju svojega bralskega občestva. Mogoče zato, ker daje vtis, da mu je za to občestvo bolj malo mar. Mogoče to sploh ni pomembno. Dober tekst je pač težje najti. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da bom na koncu ene zadnjih (seveda ne poslednjih) izdaj v zbirki Moderni klasiki , našel tudi spremno besedo, ki jo je podpisal prav Marcel. Spremna beseda stoji za besedilom Isherwoodovega Slovesa od Berlina in to pot priporočam, da je ne izpustite. V vsaj enem od bistvenih elementov interpretacije vsega, kar boste do tam prebrali, je ta spremna beseda njen nujen komplement. vir slike: bukla.si Slovo od Berlina je kompilacija krajših zgodb, ki je nas...

V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira. Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče ...

Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini . vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino? Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena , starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnic...

Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik , ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje , mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zao...

To, da se avtor ali avtorica pod svoje lastno delo podpiše z nekim imenom, ki ni tisti, pod katerim ga ali jo poznajo drugi, ni nekaj novega. Prav tako je povsem jasno, da se za takšno odločitvijo skriva več možnih razlogov. Lahko gre za nekoga, ki ima pred očmi višji vsebinski cilj, ki ga nikakor ne želi podvreči kontekstualnemu okvirju svojega imena, najsibo ta znan ali pa neznan; lahko gre za nekoga, ki bi z uporabo svojega imena lahko škodil samemu sebi ali komu svojih bližnjih; lahko gre za marsikaj - tudi za to, da je nekdo svoje ime že posvetil enemu svetu in sklepa, da ga nihče pravzaprav ne vidi v katerem od svetov, ki so zunaj. Ta sklep niti ni tako iz trte zvit, če dobro pomislimo. Boji se, da bo fascinacija nad uspehom, ki ga je doživel ali doživela v tem svojem svetu enostavno premočno zacementirala njegovo ali njeno mesto v njem. Onkraj te fascinacije tega avtorja ali avtorice ni. Preprosto ne obstaja. Zato, si predstavljam, je takšnemu avtorju ali takšni avtorici lahko ...

Letos nekoliko kasneje, a vendar: moje čtivo poletnega branja 2014. Čeprav vem, da smo že krepko v poletju in da marsikdo že ve kaj bo bral v tem obdobju, ko mu že folklora prišepetava litanije upravičenosti te aktivnosti. Moje branje bodo letos sestavljale zvečine krajše knjige, iz povsem objektivnih razlogov. Vseeno pa mislim, da bo šlo za sila fine knjige. Najprej je tu Klic kukavice , v katerem se J. K. Rowling spopade z izzivom žanrskega pisanja in stopi v svet napete kriminalke. Vsekakor tu veljajo drugačna pravila, kot v fantaziji, a kritike so knjigi naklonjene, zato tole zagotovo ne bo brca v temo. V kupčku je tudi Slovo od Berlina Christoperja Isherwooda . Preprosto zato, ker imam z zbirko Moderni klasiki zelo dober odnos. Vedno znova mi ponudi nekaj več od običajnih romanov in nekaj mi pravi, da tokrat ne bo nič drugače. Sicer pa gre za zgodbe, ki so postavljene v Berlin v začetku 1930ih, ki je v tistem času (baje) ponujal dekadenco in vznikajoči nacizem v isti sapi...

Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele. Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico i...