Konteksti

Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky ); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – pre...

Follett me je v tej knjigi spomnil na palimpseste. Pisna dela, praviloma zelo stara dela, recimo na kakem pergamentu, ki so doživela slabo kombinacijo časa in prostora, v katerem so se znašla. Predvsem v času, ko ni bilo dovolj materiala, na katerega bi lahko pisali. Zato so jih vzeli v roke, postrgali, spraskali, zradirali ali kako drugače odstranili prvotno besedilo, da so naredili prostor za novega, ki so ga nanesli nanj. S sodobnimi tehnologijami je dandanašnji mogoče reševati in prebirati tudi takšna besedila, nekoč že zapisana in nato zbrisana. Palimpsesti so fascinantna odkritja. (vir slike: emka.si) A Propad velikanov me na palimpseste ni spomnil zaradi same, dasiravno čudovite, zgodovine knjige. Pač pa predvsem zato, ker vsaj prvi del knjige trilogije Stoletje od bralca terja – v prenesenem smislu seveda - palimpsestiranje. Naj mi z očmi zavijajoči slovničarji ne zamerijo, v resnici ne vem, ali je to sploh beseda. Branje Propada velikanov je delo večplastnega z...

V resnici nisem verjel, da se bo še kdaj, a pripetilo se je, da sem se ponovno polotil branja glasbene biografije. A to pot je vseeno drugače. Ta knjiga mi je bila baje namenjena že pred tisto prej. Tako mi je bilo rečeno. A ne glede na vse, če bi se trenutki poravnali vsaj približno na enak način, kot so se sicer, bi to knjigo vsekakor kupil in jo prebral. Poravnali pišem zato, ker sem do nakupa prišel po naključju, med nepričakovanim nekajminutnim čakanjem na neke mimobežne nakupe lepše polovice, ko z otrokom pač zatočišča poiščeš v najbližji knjigarni. Tam sem brskal in odkril biografsko knjigo o Metallici. Navzlic slabim izkušnjam, ki jih v spominu še vedno tenstam tisto skrpucalo, ki naj bi zajelo življenjsko zgodbo Leonarda Cohena (mimogrede, letos v slovenskem jeziku pride, vsaj po kritikih sodeč, precej boljša), sem plačal enajst evrov in se je lotil. vir slike:  musicroom.com Avtor relativno debelušne pripovedi je Joel McIver in gre za posodobljeno različico knjige...

Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži. (vir slike: emka.si) Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevozni...

Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom , bi Pelevin ne bil napačen odgovor. (vir: emka.si) Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv. ...

Prvo januarsko pisanje je lahko pričeti z žanrskim čtivom, ki skoraj že preverjeno pomeni zadovoljstvo. V roke sem vzel zadnji prevod Adler-Olsna , Danca, ki slovi po franšizi peripatij, ki se dogodijo Oddelku Q v Københavnu. Jussi Adler-Olsen pripada sodobni struji najboljših skandinavskih pisateljev kriminalk, ki zna postreči z neverjetnimi zapleti, dobrim pripovedovanjem, vzdrževanjem suspenza in opremljanjem svojih zgoodb z inteligentnim okostjem, kar nato uspešno in večkrat bralca potegne v grizenje nohtov do zadnjega. Še posebno, ker se s svojimi idejami, kako povedati zgodbo in s črnino, ki zarašča njegove antagoniste, pelje na vlaku v prepadnost najbolj zlobnih kotičkov človekove duše. Tako seveda mimogrede navrže še to ali ono spoznanje, kako bolna je lahko duša pokvarjenega človeka in kako subtilna je lahko pamet istega, da to prikrije, hkrati pa lahko počne natanko to, zaradi česar se je znašel v krimiču Adler-Olsna. Zlo. (vir slike: emka.si) Slika, ki jo Izginotje nas...

Obstajajo tudi branja, ki so mirna. Imajo neke vrste spokojnost. Pa niti ni nujno, da popeljejo obraz h kakemu pretiranemu nasmešku, kakor tudi ni nujno, da se človek po končanem branju počuti zelo zadovoljnega. Le neke vrste spokojnost je tu zraven. Predstavljaj si branje kot plovbo z majhno jadrnico, odvisno zgolj od Aeolove dobre volje, ki pelje in se ziblje po morju. Na takšni plovbi občutiš vsak tresljaj, zib in vetrič. Včasih je plovba s tako majhno zadevo lahko zelo nemirna in tudi padeš v vodo. Kot tudi branje, ki te občasno lahko konkretno vrže iz tira. Spet druga branja so mirna. In zdi se mi, da je bilo takšno branje tudi branje V tvoji puščavi. (vir slike: emk a.si) Skoraj roman, kot ga je podnaslovil Miguel Sousa Tavares, pa vendarle ni povsem miren. Občutje mirnosti je tu mogoče le osebni izkupiček od posla, ki ga je pisatelj v tej knjigi vendarle zastavil malo drugače. Sam sem ta tekst doživljal sprva kot pisanje spominov, nato kot vračanje dolga neki stari osebni...