Jonas Jonasson se je na svoj značilen način zopet poslužil recepta za zabaven in kratkočasen roman, ki svoje veje širi v mnoge smeri, tudi izven kratkočasja in zabave; recepta, ki smo ga lahko prebirali že v Stoletniku, ki je zlezel skozi okno in izginil. V njegovem drugem romanu, ki ga je naslovil z Analfabetka, ki je obvladala računstvo, najdemo geografsko razgibano pripoved, ki pelje od Južnoafriške republike do Švedske, se vmes dotakne tudi Kitajske, Izraela in še drugih držav; tako, kot je pripoved Stoletnika nanizal kot serijo neverjetnih naključij, je nekaj podobnega, čeprav v manjši meri, na delu tudi v Analfabetki. In če je ob Stoletniku v knjigi bilo cel kup bolj ali manj zgodovinsko pomembnih osebnosti, ki so mu prekrižali pot, je bizarnih srečanj s tako pomembnimi državniki v Analfabetki sicer manj, a je že nabor osnovnega dramatis personae dovolj absurden, da se že po prvih straneh obetajo zanimive dogodivščine.
Analfabetki je ime Nombeko in prihaja iz daljne južne Afrike, kjer se kot malo dekletce preživlja s čiščenjem latrin. Dokaj kmalu se vsem, tudi bralcu, jasno pokaže, da ima punca neverjeten talent za številke in matematiko. In na splošno je dekle močno iznajdljivo. Nombeko se uspe izviti iz svojega službovanja, spotoma se polasti nekaj diamantov in se odpravi iskat boljšega življenja. Pa se pripeti nekaj nesreč in Nombeko je nato obsojena (sic!) na nekaj dolgih let službovanja pri inženirju, ki je alkkoholik in razvija atomske bombe. Čez nekaj let naključja dosežejo, da Nombeko uspe pobegniti, opehariti dva agenta izraelskega Mosada in prispeti na Švedsko, kjer pa se stvari močno zapletejo. Nombeko je na Švedsko s seboj, čeprav sama tega niti ni želela, pripeljala tudi eno od izdelanih atomskih bomb. Odtlej je celotna zgodba, vsaj tista z Nombekine plati, usmerjena v cilj, kako se znebiti bombe na način, ki ne bo vključeval tega, da bombo raznese. Že nekaj časa smo sicer lahko spremljali tudi zgodbo, ki se je godila na Švedskem, še preden se je tja pripeljala Nombeko. Zgodbo o človeku, ki je večino življenja podredil želji, da se sreča s švedskim monarhom. In zgodbo o tej želji, ki je nato postala njeno skorajšnje nasprotje: kralja strmoglaviti. Ta človek je imel sina Holgerja, ki sta bila v resnici dva. Dvojčka. A ker je bil drugi nepričakovan, so se odločili, da ga sploh ne prijavijo, tako da nekako ne obstaja. Bila pa sta si različna, kot dan in noč, ta dvojčka. Oziroma Holger. Številka 1 in številka 2. Prvi je nadaljeval očetovo poslanstvo pri gorečem agitiranju zoper monarhijo, drugi je prvega pripeljal do izobrazbe (v šolo so ga poslali, ko se je enki - ni bil najbolj brihten - kaj zalomilo) in z njim ni delil te strasti. In živita svoje dvojno, enojno in skupno življenje, kot jima pač uspeva. Seveda je jasno, da se njuno življenje korenito spremeni, ko 2 sreča imigrantko Nombeko, analfabetko iz Afrike, ki ima v lasti nekaj zelo dragocenih diamantov, obvlada računstvo in ima na grbi atomsko bombo. Sedaj ima na tej isti grbi še Holgerja 1 in njegovo jezno dekle, ravno tako nenavdušeno nad kraljem, ki bi seveda z veseljem bombo uporabila za vse drugo, kot bi bilo prav. Navdušeno torej lahko sledimo zgodbi te četverice, kako bodo poskrbeli za vse neprilike, ki jih bo povzročala bomba, mosadovci (ki seveda ne bodo pozabili na Nombeko) in predvsem neusklajene želje po poteku te zgodbe. Nombeko bo s svojo iznajdljivostjo poskrbela za nekaj zelo zabavnih momentov, situacije pa bodo pripeljale bralca do roba sprejemljivih absurdnosti, ki se le še za dlako držijo za tisto, kar Analfabetko, ki je obvladala računstvo, umeščajo izven fantastike.
Analfabetka je torej najprej predvsem zabaven roman. Največkrat imamo opravka z preprosto komedijo zmešnjav, ki nastane tako, da se nekaj ljudi pojavi na enem mestu in v istem času, kjer je bolje, da se ne bi. In iz takšnih situacij Jonasson izpelje rezultate, ki vplivajo praktično na potek celotnega romana. Običajno je le stvar poglavja, kjer bo nekaj, kar se je spočetka zdelo povsem nepomembno, privlekel na plano in izkoristil vse to v prid, v tem primeru, Nombeko. Ta je narejena po vzoru protagonista Stoletnika, kjer gre za moralno relativno nedolžen lik, ki želi preživetja v družbi različnih pomembnežev in je prisiljen k temu, da počrpa vse tiste male nepomembne lastnosti, ki jih najde v sebi, da si pot do te dostojnosti napravi kar najbolj preprosto. S tem, da se je Stoletnik pokazal kot stoik, ki uspe praktično brez kake hude navezanosti na situacije, ki se dogajajo v njegovi okolici, mirno prenašati vse udarce usode in izziti kot absolutni zmagovalec Zgodovine. Nombeko, po drugi strani, ni deležna tako širokopotezne zgodbe in jo k delovanju usmerjajo predvsem mnogo bolj kratkoročni cilji, ki so označeni bistveno bolj s tem, da Nombeko pač mora preživeti. Popotnica Stoletnika, ki je moral preživeti ob boku nekaj izjemnih (tako v pozitivnem kot negativnem branju) oseb zgodovine, se v Analfabetki reducira večinoma na obvladovanje situacije z atomsko bombo. Občasno avtorju sicer malce šepa tempo, a vendarle Jonasson uspe v svojem ciničnem, optimističnem in preprostem slogu ohraniti naracijo te zgodbe na nivoju, ki je predvsem zabaven in s svojo neverjetnostjo še vedno pridobiva na kratkočasnem ukvarjanju z resnostjo teme, ki je na delu. V resnici bi, če bi ta slog ne obstajal, imeli opravka vsaj še z eno dimenzijo, ki se ji reče suspenz. Kjer bi bralci brali knjigo tudi zato, ker bi želeli čimprej izvedeti, ali bo bomba ostala neeksplodirana ali ne. Pa tega ni. Nombeko uspe prepričati vse vpletene, nenazadnje pa tudi bralce, da v tej knjigi ne gre računati s kako kolosalno katastrofo.
Analfabetka je tudi roman, v katerega je Jonasson vpletel tudi komentarje na različne politične situacije in druge simptome sodobne družbe. Sprehodimo se od apartheida mimo smiselnosti monarhije na Švedskem, odzadnji igri agentov varnostnih služb, nesmiselni birokratizaciji postopkov, lagodnemu pridobivanju/poneverjanju dokumentov in umetnin do vloge, ki jo ima kitajska vlada v kitajski ekonomiji. Tudi to mnoštvo najrazličnejšega dogajanja je seveda sledenje receptu, ki mu je v Stoletniku prinesel veliko uspeha. Zaradi teh tem je nekako jasno, da kljub temu, da gre za roman, ki je narejen za to, da kratkočasi in predvsem zabava, zopet nosi tudi pomemben pečat ironije in satire. V slednji si privošči marsikoga, nemara - sedaj, ko pogledamo celotno zgodbo - še najbolj vso svetovno elito (tokrat sem sam malo ironičen), ki se ukvarja s tem, da proizvaja in trguje z jedrskim orožjem.
In natanko to se mi zdi, da je v pustolovščini Nombeko, Holgerjev in ostalih, glavni družbeno-kritični namen, ki ga je Jonasson vtkal v komedijo zmešnjav, ki se, kot rečeno, velikokrat giblje na robu absurda. Jonasson se na vso moč roga vsem tistim, ki oblast dopolnjujejo z ukvarjanjem s takšnimi grožnjami (kot je recimo atomska bomba). In v Nombeko najde najbolj preprosto enostavnost odgovora na vsa vprašanja, ki se v iskanju rešitve nanje lahko pojavijo. Vendarle pa se največ ukvarja s Švedsko, kar je seveda povsem logično. Tam je Jonasson pač doma.
Analfabetka, ki je obvladala računstvo, je tako nekakšno večglasno petje, v katerem se zgodi ogromno stvari. V tem času, ko je še posebej prisotna ritualna potreba po obdarovanju ljubljenih, je Jonassonov roman izvrstna priložnost, da z dobrim branjem presenetite koga v svoji bližini. Avtor namreč obvlada prijaznost, s katero bralcu odvzame praktično ves napor, da se prebija skozi zgodbo, ker ta poteka povsem sproščeno, mnogokrat skoraj v neverjetnem sozvočju z resnostjo teme, ki bi v večini drugih kontekstov terjala drugačen pristop. Poleg tega je roman lahko povsem dobra zabava, saj počiva na naključjih, ki bralcu omogoča, da jih razloči od tega sveta; po drugi strani pa ravno prisotnost lagodnega neukvarjanja z neverjetnostjo najrazličnejših situacij vodi iz nezahtevne komedije zmešnjav naravnost v dobro satiro družbe in njenih voditeljev. In iz vsega tega pot najde tudi veliko optimizma, ki večglasje uspešno poveže skupaj. V Analfabetki je nekaj zelo pozitivnega.
Ob zvenu uspešnega Stoletnika se je torej pojavila analfabetka Nombeko. Tako različna, a vseeno v marsičem podobna svojemu predhodniku.
vir slike: emka.si
Analfabetka je torej najprej predvsem zabaven roman. Največkrat imamo opravka z preprosto komedijo zmešnjav, ki nastane tako, da se nekaj ljudi pojavi na enem mestu in v istem času, kjer je bolje, da se ne bi. In iz takšnih situacij Jonasson izpelje rezultate, ki vplivajo praktično na potek celotnega romana. Običajno je le stvar poglavja, kjer bo nekaj, kar se je spočetka zdelo povsem nepomembno, privlekel na plano in izkoristil vse to v prid, v tem primeru, Nombeko. Ta je narejena po vzoru protagonista Stoletnika, kjer gre za moralno relativno nedolžen lik, ki želi preživetja v družbi različnih pomembnežev in je prisiljen k temu, da počrpa vse tiste male nepomembne lastnosti, ki jih najde v sebi, da si pot do te dostojnosti napravi kar najbolj preprosto. S tem, da se je Stoletnik pokazal kot stoik, ki uspe praktično brez kake hude navezanosti na situacije, ki se dogajajo v njegovi okolici, mirno prenašati vse udarce usode in izziti kot absolutni zmagovalec Zgodovine. Nombeko, po drugi strani, ni deležna tako širokopotezne zgodbe in jo k delovanju usmerjajo predvsem mnogo bolj kratkoročni cilji, ki so označeni bistveno bolj s tem, da Nombeko pač mora preživeti. Popotnica Stoletnika, ki je moral preživeti ob boku nekaj izjemnih (tako v pozitivnem kot negativnem branju) oseb zgodovine, se v Analfabetki reducira večinoma na obvladovanje situacije z atomsko bombo. Občasno avtorju sicer malce šepa tempo, a vendarle Jonasson uspe v svojem ciničnem, optimističnem in preprostem slogu ohraniti naracijo te zgodbe na nivoju, ki je predvsem zabaven in s svojo neverjetnostjo še vedno pridobiva na kratkočasnem ukvarjanju z resnostjo teme, ki je na delu. V resnici bi, če bi ta slog ne obstajal, imeli opravka vsaj še z eno dimenzijo, ki se ji reče suspenz. Kjer bi bralci brali knjigo tudi zato, ker bi želeli čimprej izvedeti, ali bo bomba ostala neeksplodirana ali ne. Pa tega ni. Nombeko uspe prepričati vse vpletene, nenazadnje pa tudi bralce, da v tej knjigi ne gre računati s kako kolosalno katastrofo.
Analfabetka je tudi roman, v katerega je Jonasson vpletel tudi komentarje na različne politične situacije in druge simptome sodobne družbe. Sprehodimo se od apartheida mimo smiselnosti monarhije na Švedskem, odzadnji igri agentov varnostnih služb, nesmiselni birokratizaciji postopkov, lagodnemu pridobivanju/poneverjanju dokumentov in umetnin do vloge, ki jo ima kitajska vlada v kitajski ekonomiji. Tudi to mnoštvo najrazličnejšega dogajanja je seveda sledenje receptu, ki mu je v Stoletniku prinesel veliko uspeha. Zaradi teh tem je nekako jasno, da kljub temu, da gre za roman, ki je narejen za to, da kratkočasi in predvsem zabava, zopet nosi tudi pomemben pečat ironije in satire. V slednji si privošči marsikoga, nemara - sedaj, ko pogledamo celotno zgodbo - še najbolj vso svetovno elito (tokrat sem sam malo ironičen), ki se ukvarja s tem, da proizvaja in trguje z jedrskim orožjem.
In natanko to se mi zdi, da je v pustolovščini Nombeko, Holgerjev in ostalih, glavni družbeno-kritični namen, ki ga je Jonasson vtkal v komedijo zmešnjav, ki se, kot rečeno, velikokrat giblje na robu absurda. Jonasson se na vso moč roga vsem tistim, ki oblast dopolnjujejo z ukvarjanjem s takšnimi grožnjami (kot je recimo atomska bomba). In v Nombeko najde najbolj preprosto enostavnost odgovora na vsa vprašanja, ki se v iskanju rešitve nanje lahko pojavijo. Vendarle pa se največ ukvarja s Švedsko, kar je seveda povsem logično. Tam je Jonasson pač doma.
Analfabetka, ki je obvladala računstvo, je tako nekakšno večglasno petje, v katerem se zgodi ogromno stvari. V tem času, ko je še posebej prisotna ritualna potreba po obdarovanju ljubljenih, je Jonassonov roman izvrstna priložnost, da z dobrim branjem presenetite koga v svoji bližini. Avtor namreč obvlada prijaznost, s katero bralcu odvzame praktično ves napor, da se prebija skozi zgodbo, ker ta poteka povsem sproščeno, mnogokrat skoraj v neverjetnem sozvočju z resnostjo teme, ki bi v večini drugih kontekstov terjala drugačen pristop. Poleg tega je roman lahko povsem dobra zabava, saj počiva na naključjih, ki bralcu omogoča, da jih razloči od tega sveta; po drugi strani pa ravno prisotnost lagodnega neukvarjanja z neverjetnostjo najrazličnejših situacij vodi iz nezahtevne komedije zmešnjav naravnost v dobro satiro družbe in njenih voditeljev. In iz vsega tega pot najde tudi veliko optimizma, ki večglasje uspešno poveže skupaj. V Analfabetki je nekaj zelo pozitivnega.
Ob zvenu uspešnega Stoletnika se je torej pojavila analfabetka Nombeko. Tako različna, a vseeno v marsičem podobna svojemu predhodniku.
✭✭✭✭✩
O Analfabetki tudi na:
Komentarji
Objavite komentar