vir slike: bukla.si
Martin ima, tako viri, namen objaviti kar nekaj zgodb o Dunku in Eggu. Klativiteza je objavil leta 1998, Zapriseženi meč leta 2003 in Skrivnostnega viteza leta 2010. Prvi del Pesmi ledu in ognja, Igra prestolov, je izšla leta 1996, zadnja pa še ni napisana (zadnja izdana je bila Ples z zmaji leta 2011). Dogajanje zgodb z Dunkom in Eggom pa je postavljeno v natanko enak prostor, kot Pesem ledu in ognja, le da nekaj let (kakih sto) poprej. Kaj to pomeni? To v resnici pomeni, da je interpretacija prigod Dunka in Egga v resnici precej omejena. Martinu, ki se je teh zgodb lotil med pisanjem svoje najuspešnejše, zelo kompleksne in zelo zelo obsežne epopeje, v resnici teh kratkih zgodb ne bi bilo potrebno napisati. Vsaj posebej ne. Nekako bi lahko stlačil teh nekaj strani med te zajetne bukve. Vendar ni. Kot lahko beremo, je v teh zajetnih bukvah le nekajkrat omenil tako Dunka kot Egga. Dunk seveda v tem kontekstu ni le Dunk, ampak je ser Duncan Visoki, ki ga je enkrat omenil (zaničljivo seveda, kakopak) tudi kraljevi pamž Joffrey (pri listanju pomembne zgodovinske kronike v Kraljevem pristanu). Podobno Egg. Poleg tega je v teh treh zgodbah ogromno poudarkov vezanih na popise odnosov med Targaryeni, vladajočimi, ki bodo osvetlili preteklost bitke za železni prestol vsem tistim, ki jo zagrizeno spremljajo dandanes v prej omenjenih debelih bukvah Pesmi ledu in ognja. Sam žal (še) nisem zagrizel v te Martinove svetove (izvzemši seveda HBOjevo ekranizacijo), zato sem lahko relativno uspešen pri odgovoru na bistveno vprašanje: Kaj lahko Vitez iz sedmih kraljestev ponudi nekomu, ki še nikdar ni prebral ničesar iz Zahodnjega?
Moj odgovor je: vsekakor dovolj. Martin je mojster pripovedi in obvlada vse načine, kako pritegniti bralca v izmišljeni svet, da se slednji zdi tak, kot da mora obstajati. Nekje in nekoč. Brez težav. Bralec tudi nima nikakršnih težav, da svoj vrednosti sistem preslika v te zgodbe, ker se v Zahodnjem stvari ne godijo po kakih bistveno drugačnih principih, kot tu. Mogoče je hotel napraviti učinek nekega fantazijskega roadtripa, vendar mu to ni uspelo, ker se je preveč ustavljal na posameznih lokacijah in pokazal, da ga bolj kot portretiranje pokrajine zanimajo osebe. To pa je (za razliko od kakega Tolkiena) nedvomno Martinova najmočnejša plat, zato prostorski minimalizem deluje kot nekaj dobrodošlega. Vendarle je zanos pri kopičenju vseh pomembnežev in nepomembnežev v zgodbah občasno malo pretiran, ker premo sorazmerno s količino vseh serov, ki se pojavljajo v zgodbah Dunka in Egga seveda narašča tudi občutek, da bi bralec moral vedeti še kaj več, pa ne. Mimo tega bo vsak, ki se lotil branja, seveda nagrajen z užitkarjenjem v težkem svetu klativitezov, političnih bitk in gnilimi družinskimi odnosi. A skozi vse to Martin na piedestal postavlja viteštvo kot metaforo za nekaj, česar si ni moč pridobiti z nekaj zamahi nad glavo (uradno inavguarcijo), temveč z dejanji in osebno integriteto. Dunk v resnici ni vitez, pa vendar prav to je. V prvi zgodbi ga je v težave spravila njegovo zaščitništvo, v drugi zvestoba in v tretji prijateljstvo. Če zgolj močno poenostavim. Sicer pa je v svoji enostavnosti vendarle zgolj bedaček Dunk, zabit kot deske v plotu. To pa ga napravlja za nekoga, ki se je v teh situacijah znašel bržkone zgolj po naključju. In vseeno odlično funkcioniral. Tako se račun tudi za bralca izzide. Tudi, če niste prebrali ničesar, kar diši po Pesmi ledu in ognja, bo Vitez iz sedmih kraljestev dobro branje.
Pa zdi se mi tudi, da nič ne bo napak, če nas potegne v željo po še nadaljnjem raziskovanju, kaj vse se je in se še bo pripetilo v Zahodnjem. Konec koncev je eden pomembnih junakov teh zgodb Dunka in Egga prav pradedek tako Stannisu Baratheonu kot tudi Daenerys Targaryen.
✭✭✭✩✩
O vitezu iz sedmih kraljestev tudi:
