Preskoči na glavno vsebino

Brodolom: boj sredi oceana

Zelo zanimivo je, kako človek ob branju knjig potuje v času. Letos sem tako potoval že v 16. stoletje, pa tja v obdobje prve svetovne vojne, preletel nekaj zadnjih desetletij dvajsetega stoletja in se večinoma valjal tu nekje, kjer smo sedaj. V tej knjigi pa sem spet odšel na začetek 20. stoletja. Tja, kjer je že vse dišalo po začetku nove vojne. In to je pomemben podatek. Ljudje smo bitja, ki nas v marsičem pogojujejo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali vemo, da se bomo znašli. In jasno je, da bo groza sočloveka, ki ga ne poznam, ki sedi poleg mene in od kogar ne morem ubežati, toliko večja, če vem, da se pravzaprav velik del sveta pripravlja na vojno. Na ta ultimativni akt prestrašenosti, manifestacijo pohlepa in obupnih klicev želje po obstanku. In zaradi tega marsikaj še bolj grozljivo, neprijetno in tragično.

In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija.


(vir slike: emka.si)


Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (če ga ni dovolj, naj k temu opisu bralec doda še ščepec cinizma). Torej da, to vseeno je luksuz, ki, navkljub svoji ironiji, omogoča, da je kako sodobno obrekovanopisje tako zelo brano in tudi omogoča, da lahko beremo in uživamo. Z varne razdalje.

Knjigo boste prebrali na dušek. Opisuje dogajanje, ki je večinoma strnjeno v nekaj dni in prav tako večinoma je postavljena v prostor, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov. Iz tega lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov:

1. Dogajanje v knjigi je zelo hitro. Vse, kar se zgodi, ima v resnici vpliv na vse, ki so vpleteni v dogajanje in zato ima bralec popolnoma verodostojen občutek, da se vse skupaj odvija zelo hitro.

2. Veliko bolj kot ukvarjanje z okolico, naravo in kontekstualizacijo junakov zgodbe vanjo, je v ospredju problem odnosov med ljudmi.

3. Ljudje se na majhnem prostoru vedejo drugače kot sicer. Ta drugačnost je mnogo bolj potencirana, če izven tega malega odmerjenega prostora ni drugega kot smrt.

4. Ljudje se na majhnem prostoru vseeno obnašajo predvidljivo. Če imajo skupnega sovražnika, je vse lažje. Najpomembnejše je torej medčasje, ko se tega krivca išče. Paziti moraš, da ne boš izbran ti.

5. Nekatere izkušnje, ki iz takšnih situacij izvirajo, se sublimirajo težje kot druge. Nekaj je tudi takšnih, ki se nikdar ne uspejo spraviti z razumom ali se kanalizirati z zavestjo v nekakšen skupni tok miru.

In zakaj je Brodolom tako časovno in prostorsko omejen? Večina knjige se odvija v čolnu. Rešilnem čolnu, kjer se okoli trideset ljudi, ki so šli na čezoceansko potovanje iz Evrope v Ameriko, gnete in bori za preživetje. Na čolnu so se kajpak znašli zato, ker se je ogromna ladja, po vzoru Titanika, žal potopila. Sam moram priznati, da sem, ko sem vzel knjigo v roke, pričakoval, da bodo preživeli hitro prispeli do kakega otoka, a sem se motil. Ne vem točno, zakaj sem to sploh menil. Mogoče sem upal? No, tega ni. Kar imamo v Brodolomu na delu, je pripovedovanje Grace Winter, mlade poročene pripadnice bogatejšega sloja prebivalstva, ki se mora na sodišču zagovarjati zaradi dogodkov, ki so se zgodili v tistih nekaj dnevih, ki jih je skupaj še z nekaj drugimi doživela na rešilnem čolnu. Ki je bil premajhen za vse svoje potnike. In kjer je pač šlo za glave.

Zgodba in način razvitja dogajanja sta zelo berljiva. Čeravno sta skakanje v sodobnost ali Gracino spominjanje občasno malo nadležna. Gledišče, s katerega Grace pripoveduje zgodbo, je seveda nujno, nekoliko manj nujna je občasno preobilno odhajanje v preteklost, v obdobje pred brodolomom. Natanko zato, ker verjamem, da zgodba temelji na premisi, ki sem jo že omenil: ljudje se na majhnem prostoru obnašajo drugače. Bellum omnium contra omnes. In če velja takšna oblika stanja, ta Hobbesov podnapis naravnemu stanju človeštva, potem je bore vseeno, kakšna je narava posameznika. A mogoče je ravno v tem čar imeti glavno junakinjo. Pripovedovalko, o kateri je dobro vedeti čim več. Ker tako s prve roke dobimo uvid, kakšen je dress code za ta žur, ki se mu reč boj vseh proti vsem.

Nedvomno je to daleč najmočnejše orožje tega romana. In profiliranje Grace Winter tako iz zgodbe naredi srhljivko, popoprano z veliko dozo klavstrofobičnega občutja tesnobe, v katerem stene, ki se jih bojiš, niso nič drugega, kot ljudje okoli tebe; in psihološko učno uro teorije osebnosti, ki se v vsaki situaciji trudi v boju za samega sebe. Kot skrbno, človeško, empatično, preračunljivo, vdano v usodo, poraženo v zmagi in ovenčano v očitnem porazu.

✭✭✭✩


O knjigi tudi:

Bukla
Goodreads
Emka
NY Times
Spletno mesto avtorice Charlotte Rogan
The Guardian

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem , seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka z

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom: iz rezke in nazaj

vir slike: emka.si Povsem nezateženo napisan mladinski žanr, ki se mu uspe izogniti občutku, da bi te že na prvi vtis rad nečesa naučil. To bi lahko na kratko napisal o Absolutno resničnem dnevniku Indijanca s polovičnim delovnim časom . A tako kot se za dolg naslov, pa tudi za fino branje spodobi, je prav, da grem nekaj dlje. Knjiga Shermana Alexieja je pred meseci izšla v zbirki Odisej in je prijetna kombinacija branja o odraščajočem najstniku, ki ima težave s tem, da v svojo okolico umesti samega sebe, svoj odnos do prijateljev, zaljubljenosti, svoje želje po umetniškem ustvarjanju in navezanost na družino. In odnosom do rezervata . Junior je Indijanec, ki je doma v rezervatu Spokane, a njegov pogled seže dlje od priklenjenosti na preteklost in segregacijsko določenost, ki mu jo odreja družba . Protagonist Absolutno resničnega dnevnika je mladi Junior. Pardon, Arnold. Gre za povsem običajnega Indijanca, ki je doma v rezki, kot jo kliče. V indijanskem rezervatu Spokane, kjer s

Solze so za luzerje in branje mladinskega čtiva

Mladinska čtiva so čtiva, ki naj bi bila primerna, ustrezna ali kaj podobnega, mladini. Mladim bralcem. To pomeni, da naj bi mlade nagovarjala z stilom, tematiko in problematiko. Predvsem slednje je največkrat nepriljubljena zabava, saj se v resnici nihče ne želi preveč pogovarjati o težkih temah in siliti mladino, ki – čeprav so to verjetno stereotipi – stremi k zabavnejšemu preživljanju prostega časa, da bi se spraševala o problemih resnega sveta. Hkrati pa ima mladinska književnost tudi pomembno nalogo, da ohrani bralce. Zakaj ohrani? Zdi se mi, da je ravno najstniško obdobje tisto, ki pokosi največ bralcev kot takih. V otroštvu s(m)o starši precej zainteresirani za to, da naši malčki brskajo, listajo, se učijo brati, jim beremo tudi sami in smo navdušeni, ko sami prvič, brez zunanjih vzpodbud pokažejo zanimanje za knjige. Kasneje se malo zalomi, verjetno zaradi marsičesa. In, če se dobro spomnim mojih najstniških let, se je kmalu dobro videlo, kdo je v knjigah prepoznal sopotnice i

Krive so zvezde: branje, ki se mora zgoditi

Verjetno nikdar ne bom pozabil tistega večera. Kot tudi ne tistih nekaj dni, ki so sledili. Bilo je poletje, nekaj let nazaj, ko sva si privoščila ogled filma pod zvezdami. Na Ljubljanskem gradu. Po ogledu je nastopila tišina. Ni bilo prijetnega čebljanja ob spustu z gradu. Tiha sva bila midva, tihi so bili ostali. Svoje je naredila spokojnost noči, a običajno je tudi ta nemočna, ko si je treba kaj povedati. Tu je bilo potrebno molčati. Ko se besede dotikajo neke teme, se od nje odbijajo. In delček nje odnesejo nazaj, ga izgubijo in se vrnejo k njej po novega. To je refleksija. Tiste noči sem misli Nič. Besede so skušale odboj Niča. In se vračale nazaj prazne. Evforija, ki je ob tem nastajala, ni bila nedolžna. Puščala je sled tesnobe, neizrekljive lepote in ponižnosti. In to je edinole, kar sem, sva in smo dojeli tistega večera. Nekatere izkušnje so tako silovite. Tistega večera sva si ogledala Iñárritujev film Biutiful . Javier Bardem je odigral carsko. S takšno silovitostjo zadane

Nikoli ne reci, da te je strah: o Poti

Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga