Zelo zanimivo je, kako človek ob branju knjig potuje v času. Letos sem tako potoval že v 16. stoletje, pa tja v obdobje prve svetovne vojne, preletel nekaj zadnjih desetletij dvajsetega stoletja in se večinoma valjal tu nekje, kjer smo sedaj. V tej knjigi pa sem spet odšel na začetek 20. stoletja. Tja, kjer je že vse dišalo po začetku nove vojne. In to je pomemben podatek. Ljudje smo bitja, ki nas v marsičem pogojujejo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali vemo, da se bomo znašli. In jasno je, da bo groza sočloveka, ki ga ne poznam, ki sedi poleg mene in od kogar ne morem ubežati, toliko večja, če vem, da se pravzaprav velik del sveta pripravlja na vojno. Na ta ultimativni akt prestrašenosti, manifestacijo pohlepa in obupnih klicev želje po obstanku. In zaradi tega marsikaj še bolj grozljivo, neprijetno in tragično.
In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija.
Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (če ga ni dovolj, naj k temu opisu bralec doda še ščepec cinizma). Torej da, to vseeno je luksuz, ki, navkljub svoji ironiji, omogoča, da je kako sodobno obrekovanopisje tako zelo brano in tudi omogoča, da lahko beremo in uživamo. Z varne razdalje.
Knjigo boste prebrali na dušek. Opisuje dogajanje, ki je večinoma strnjeno v nekaj dni in prav tako večinoma je postavljena v prostor, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov. Iz tega lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov:
1. Dogajanje v knjigi je zelo hitro. Vse, kar se zgodi, ima v resnici vpliv na vse, ki so vpleteni v dogajanje in zato ima bralec popolnoma verodostojen občutek, da se vse skupaj odvija zelo hitro.
2. Veliko bolj kot ukvarjanje z okolico, naravo in kontekstualizacijo junakov zgodbe vanjo, je v ospredju problem odnosov med ljudmi.
3. Ljudje se na majhnem prostoru vedejo drugače kot sicer. Ta drugačnost je mnogo bolj potencirana, če izven tega malega odmerjenega prostora ni drugega kot smrt.
4. Ljudje se na majhnem prostoru vseeno obnašajo predvidljivo. Če imajo skupnega sovražnika, je vse lažje. Najpomembnejše je torej medčasje, ko se tega krivca išče. Paziti moraš, da ne boš izbran ti.
5. Nekatere izkušnje, ki iz takšnih situacij izvirajo, se sublimirajo težje kot druge. Nekaj je tudi takšnih, ki se nikdar ne uspejo spraviti z razumom ali se kanalizirati z zavestjo v nekakšen skupni tok miru.
In zakaj je Brodolom tako časovno in prostorsko omejen? Večina knjige se odvija v čolnu. Rešilnem čolnu, kjer se okoli trideset ljudi, ki so šli na čezoceansko potovanje iz Evrope v Ameriko, gnete in bori za preživetje. Na čolnu so se kajpak znašli zato, ker se je ogromna ladja, po vzoru Titanika, žal potopila. Sam moram priznati, da sem, ko sem vzel knjigo v roke, pričakoval, da bodo preživeli hitro prispeli do kakega otoka, a sem se motil. Ne vem točno, zakaj sem to sploh menil. Mogoče sem upal? No, tega ni. Kar imamo v Brodolomu na delu, je pripovedovanje Grace Winter, mlade poročene pripadnice bogatejšega sloja prebivalstva, ki se mora na sodišču zagovarjati zaradi dogodkov, ki so se zgodili v tistih nekaj dnevih, ki jih je skupaj še z nekaj drugimi doživela na rešilnem čolnu. Ki je bil premajhen za vse svoje potnike. In kjer je pač šlo za glave.
Zgodba in način razvitja dogajanja sta zelo berljiva. Čeravno sta skakanje v sodobnost ali Gracino spominjanje občasno malo nadležna. Gledišče, s katerega Grace pripoveduje zgodbo, je seveda nujno, nekoliko manj nujna je občasno preobilno odhajanje v preteklost, v obdobje pred brodolomom. Natanko zato, ker verjamem, da zgodba temelji na premisi, ki sem jo že omenil: ljudje se na majhnem prostoru obnašajo drugače. Bellum omnium contra omnes. In če velja takšna oblika stanja, ta Hobbesov podnapis naravnemu stanju človeštva, potem je bore vseeno, kakšna je narava posameznika. A mogoče je ravno v tem čar imeti glavno junakinjo. Pripovedovalko, o kateri je dobro vedeti čim več. Ker tako s prve roke dobimo uvid, kakšen je dress code za ta žur, ki se mu reč boj vseh proti vsem.
Nedvomno je to daleč najmočnejše orožje tega romana. In profiliranje Grace Winter tako iz zgodbe naredi srhljivko, popoprano z veliko dozo klavstrofobičnega občutja tesnobe, v katerem stene, ki se jih bojiš, niso nič drugega, kot ljudje okoli tebe; in psihološko učno uro teorije osebnosti, ki se v vsaki situaciji trudi v boju za samega sebe. Kot skrbno, človeško, empatično, preračunljivo, vdano v usodo, poraženo v zmagi in ovenčano v očitnem porazu.
✭✭✭✩✩
O knjigi tudi:
Bukla
Goodreads
Emka
NY Times
Spletno mesto avtorice Charlotte Rogan
The Guardian
In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija.
(vir slike: emka.si)
Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (če ga ni dovolj, naj k temu opisu bralec doda še ščepec cinizma). Torej da, to vseeno je luksuz, ki, navkljub svoji ironiji, omogoča, da je kako sodobno obrekovanopisje tako zelo brano in tudi omogoča, da lahko beremo in uživamo. Z varne razdalje.
Knjigo boste prebrali na dušek. Opisuje dogajanje, ki je večinoma strnjeno v nekaj dni in prav tako večinoma je postavljena v prostor, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov. Iz tega lahko naredimo nekaj osnovnih sklepov:
1. Dogajanje v knjigi je zelo hitro. Vse, kar se zgodi, ima v resnici vpliv na vse, ki so vpleteni v dogajanje in zato ima bralec popolnoma verodostojen občutek, da se vse skupaj odvija zelo hitro.
2. Veliko bolj kot ukvarjanje z okolico, naravo in kontekstualizacijo junakov zgodbe vanjo, je v ospredju problem odnosov med ljudmi.
3. Ljudje se na majhnem prostoru vedejo drugače kot sicer. Ta drugačnost je mnogo bolj potencirana, če izven tega malega odmerjenega prostora ni drugega kot smrt.
4. Ljudje se na majhnem prostoru vseeno obnašajo predvidljivo. Če imajo skupnega sovražnika, je vse lažje. Najpomembnejše je torej medčasje, ko se tega krivca išče. Paziti moraš, da ne boš izbran ti.
5. Nekatere izkušnje, ki iz takšnih situacij izvirajo, se sublimirajo težje kot druge. Nekaj je tudi takšnih, ki se nikdar ne uspejo spraviti z razumom ali se kanalizirati z zavestjo v nekakšen skupni tok miru.
In zakaj je Brodolom tako časovno in prostorsko omejen? Večina knjige se odvija v čolnu. Rešilnem čolnu, kjer se okoli trideset ljudi, ki so šli na čezoceansko potovanje iz Evrope v Ameriko, gnete in bori za preživetje. Na čolnu so se kajpak znašli zato, ker se je ogromna ladja, po vzoru Titanika, žal potopila. Sam moram priznati, da sem, ko sem vzel knjigo v roke, pričakoval, da bodo preživeli hitro prispeli do kakega otoka, a sem se motil. Ne vem točno, zakaj sem to sploh menil. Mogoče sem upal? No, tega ni. Kar imamo v Brodolomu na delu, je pripovedovanje Grace Winter, mlade poročene pripadnice bogatejšega sloja prebivalstva, ki se mora na sodišču zagovarjati zaradi dogodkov, ki so se zgodili v tistih nekaj dnevih, ki jih je skupaj še z nekaj drugimi doživela na rešilnem čolnu. Ki je bil premajhen za vse svoje potnike. In kjer je pač šlo za glave.
Zgodba in način razvitja dogajanja sta zelo berljiva. Čeravno sta skakanje v sodobnost ali Gracino spominjanje občasno malo nadležna. Gledišče, s katerega Grace pripoveduje zgodbo, je seveda nujno, nekoliko manj nujna je občasno preobilno odhajanje v preteklost, v obdobje pred brodolomom. Natanko zato, ker verjamem, da zgodba temelji na premisi, ki sem jo že omenil: ljudje se na majhnem prostoru obnašajo drugače. Bellum omnium contra omnes. In če velja takšna oblika stanja, ta Hobbesov podnapis naravnemu stanju človeštva, potem je bore vseeno, kakšna je narava posameznika. A mogoče je ravno v tem čar imeti glavno junakinjo. Pripovedovalko, o kateri je dobro vedeti čim več. Ker tako s prve roke dobimo uvid, kakšen je dress code za ta žur, ki se mu reč boj vseh proti vsem.
Nedvomno je to daleč najmočnejše orožje tega romana. In profiliranje Grace Winter tako iz zgodbe naredi srhljivko, popoprano z veliko dozo klavstrofobičnega občutja tesnobe, v katerem stene, ki se jih bojiš, niso nič drugega, kot ljudje okoli tebe; in psihološko učno uro teorije osebnosti, ki se v vsaki situaciji trudi v boju za samega sebe. Kot skrbno, človeško, empatično, preračunljivo, vdano v usodo, poraženo v zmagi in ovenčano v očitnem porazu.
✭✭✭✩✩
O knjigi tudi:
Bukla
Goodreads
Emka
NY Times
Spletno mesto avtorice Charlotte Rogan
The Guardian
Komentarji
Objavite komentar