08. marec 2014

Beneške oči: pravljično branje

Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault. 


vir slike: emka.si

Zgodba nas pelje, kot rečeno, v 16. stoletje, v Benetke, kjer spoznamo družino mojstra zidarja in njegovega sina. Oba živita s svojimi ženami pod isto streho in se trudita za preživetje, predvsem pa sta vajena odrekanja. Za zaplet poskrbi eden od naročnikov gradbenih del, za katerega delata in pri tem, kako sta bila opeharjena, mojster zidar s svojim – za takratno politično elito – predolgim jezikom sebe pahne v nesrečno smrt, sina pa v obtožbo, vsled katere slednji pobegne na galejo in se poda na dolgo pot v Herakleion, na drugo stran Sredozemskega morja. Takrat se tudi zgodba prelomi na dvoje in spremljamo življenjske usode obeh: Micheleja, zidarjevega sina, ki živi kot galjot na obali, doživlja marsikaj, dobrega in tudi slabega; in njegove žene Biance, ki je nevedoča za pota svojega dragega, ostala v Benetkah, sama s svojo taščo in bo odslej izkusila vse, kar se v resnici da doživeti v borbi za preprosto preživetje. Med vsem tem, kar sta doživela, pa ju veže nepretrgana ljubezen, ki jo čutita drug do drugega in ju vedno nekako vodi v naslednji korak. Seveda so preizkušnje, ki ju klofutajo v njuna, v resnici zelo neomadeževana obraza, zelo krute, pa se jima nekako uspeta izogniti, da ju ne poškodujejo preveč. Michele obtiči v Carigradu, Bianca pa pri nadvse prijazni aristokratinji, kot služkinja. Tu se stvari začenjajo po dolgi poti postavljati na svoje mesto in nekaj naključij konec koncev pripelje do tega, da zlobni krivec, ki je Micheleja in njegovega očeta opeharil za zaslužek, konča tam, kjer mora; Michele se vrne v Benetke in z Bianco se v prijetnem zaključku epske zgodbe znajdeta točno tam, kjer zgodovina nujnosti pričakuje dva nepopolna konca ljubezni, da se srečata. Skupaj seveda. Na vrtu enega najlepših mest na svetu, v Benetkah.

Branje knjige je zelo enostavno. Sledimo dvema zgodbama in pri obeh stiskamo pesti, da jima uspe. Če že ne zato, da prideta zopet skupaj, pa vsaj zato, da preživita. Benetke so bile v tistem času očitno izjemno nevaren prostor, kjer so kraljevale predvsem politične intrige in dobra obveščenost, dobre zveze in denar. Ljudje so počeli marsikaj, da so preživeli. A težišče same pripovedi je, kar doda nekaj pozitivnih točk romanu, postavljeno na ladje. Manjše in večje, med galjote, kapitane, sužnje in kaznjence ter ostale, ki so pristali med težaškim veslanjem. Predstava življenja na galeji je izjemno dobro izpeljana. Bralec doživi podobo tistega življenja kot prebivanje v nekem malem mestu, ali, če hočete, kot nekaki državi v državi. S svojimi pravili, vladarji, hierarhijo in navadami. S svojimi nizkimi udarci in svojim načinom življenja. Del knjige, ki prikazuje to življenje, je v resnici noro branje. Nekoliko manj razgibano se zdi Biancino popotovanje od enega Poncija služkinjevanja do drugega Pilata beračenja, a zato nič manj razburljivo. Bralec bo potešen v tem časovnem preskoku in kdorkoli išče knjigo, ki ga bo odpeljala nekaj stoletij nazaj in ki mu bo dala občutek, da je res tam, bo Beneške oči pravo priporočilo.

Kar bi lahko zameril tej zgodbi, v kolikor seveda to smem, je nekaj neuravnoteženosti v samem poudarku zgodbe. Gre za to, da v resnici vsi ves čas vemo, da je to zgodba Micheleja in Biance. Zato imam nekaj težav s tem, zakaj je bilo potrebno kar nekaj strani nameniti povsem nepotrebnim zastranitvam in zgodbam, ki same na sebi v takšnih detajlih niso bistvene za zgodbo glavnih protagonistov, po drugi strani pa tudi same, čeravno so bile dokaj izdatno predstavljene, niso dihale dovolj dolgo, da bi tvorile nek samostojen, dovolj konsistenten drugi vrhunec zgodbe. Kot da se avtor ne more sprijazniti, da je ena zgodba dovolj in se pusti odpeljati v drugo, ki pa je vsled zvestobe prvi seveda ne more dokončati. Ta zamera je sicer lahko popolnoma moja, nekdo drug bo namreč v njej zlahka videl tudi dobropis, ki ga k osnovni zgodbi prinesejo življenjske podrobnosti vsakdana, ki je krojil balkanski in apeninski polotok tistega burnega obdobja.

Ja, Beneške oči je predvsem lepa veduta težkega življenja, ki motive išče v preverjenem gibalnem momentu sveta, ki nikoli ne preneha opravljati tisto, kar počne najbolje: ljubezni, ki je narejena, da združuje. Resnici v brk je seveda potrebno zapisati, da brez sreče in nekaj ravnopravšnjih des ex machina posegov v zgodbo, marsikatera podobna zgodba nujno propade. In to je tisti pravljični moment. Način, kako je Alessandro Barbero, pisatelj, vpletel (nekako preveč prijazno in zavzeto) dobroto Biancine gospodarice, seveda močno presega občutje realnega doživljanja težke usode obsojenega Micheleja in izgubljene Biance, zato sta tako njuna usoda v zgodbi kot tudi naš bralski izplen, popolnoma odvisna od te, malodane magične, geste. In tu stojim za tistim opisom iz prvih vrstic zapisa, da beremo pravljico. Zanimivo in razburljivo branje torej, ki ponudi zgolj eno, v tem primeru popolnoma klasično sporočilo, ki si ga zlahka izposodimo pri Virgilu: Omnia vincit amor.

✩✩✩✩✩


O knjigi tudi:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...