Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault.
vir slike: emka.si
Branje knjige je zelo enostavno. Sledimo dvema zgodbama in pri obeh stiskamo pesti, da jima uspe. Če že ne zato, da prideta zopet skupaj, pa vsaj zato, da preživita. Benetke so bile v tistem času očitno izjemno nevaren prostor, kjer so kraljevale predvsem politične intrige in dobra obveščenost, dobre zveze in denar. Ljudje so počeli marsikaj, da so preživeli. A težišče same pripovedi je, kar doda nekaj pozitivnih točk romanu, postavljeno na ladje. Manjše in večje, med galjote, kapitane, sužnje in kaznjence ter ostale, ki so pristali med težaškim veslanjem. Predstava življenja na galeji je izjemno dobro izpeljana. Bralec doživi podobo tistega življenja kot prebivanje v nekem malem mestu, ali, če hočete, kot nekaki državi v državi. S svojimi pravili, vladarji, hierarhijo in navadami. S svojimi nizkimi udarci in svojim načinom življenja. Del knjige, ki prikazuje to življenje, je v resnici noro branje. Nekoliko manj razgibano se zdi Biancino popotovanje od enega Poncija služkinjevanja do drugega Pilata beračenja, a zato nič manj razburljivo. Bralec bo potešen v tem časovnem preskoku in kdorkoli išče knjigo, ki ga bo odpeljala nekaj stoletij nazaj in ki mu bo dala občutek, da je res tam, bo Beneške oči pravo priporočilo.
Kar bi lahko zameril tej zgodbi, v kolikor seveda to smem, je nekaj neuravnoteženosti v samem poudarku zgodbe. Gre za to, da v resnici vsi ves čas vemo, da je to zgodba Micheleja in Biance. Zato imam nekaj težav s tem, zakaj je bilo potrebno kar nekaj strani nameniti povsem nepotrebnim zastranitvam in zgodbam, ki same na sebi v takšnih detajlih niso bistvene za zgodbo glavnih protagonistov, po drugi strani pa tudi same, čeravno so bile dokaj izdatno predstavljene, niso dihale dovolj dolgo, da bi tvorile nek samostojen, dovolj konsistenten drugi vrhunec zgodbe. Kot da se avtor ne more sprijazniti, da je ena zgodba dovolj in se pusti odpeljati v drugo, ki pa je vsled zvestobe prvi seveda ne more dokončati. Ta zamera je sicer lahko popolnoma moja, nekdo drug bo namreč v njej zlahka videl tudi dobropis, ki ga k osnovni zgodbi prinesejo življenjske podrobnosti vsakdana, ki je krojil balkanski in apeninski polotok tistega burnega obdobja.
Ja, Beneške oči je predvsem lepa veduta težkega življenja, ki motive išče v preverjenem gibalnem momentu sveta, ki nikoli ne preneha opravljati tisto, kar počne najbolje: ljubezni, ki je narejena, da združuje. Resnici v brk je seveda potrebno zapisati, da brez sreče in nekaj ravnopravšnjih des ex machina posegov v zgodbo, marsikatera podobna zgodba nujno propade. In to je tisti pravljični moment. Način, kako je Alessandro Barbero, pisatelj, vpletel (nekako preveč prijazno in zavzeto) dobroto Biancine gospodarice, seveda močno presega občutje realnega doživljanja težke usode obsojenega Micheleja in izgubljene Biance, zato sta tako njuna usoda v zgodbi kot tudi naš bralski izplen, popolnoma odvisna od te, malodane magične, geste. In tu stojim za tistim opisom iz prvih vrstic zapisa, da beremo pravljico. Zanimivo in razburljivo branje torej, ki ponudi zgolj eno, v tem primeru popolnoma klasično sporočilo, ki si ga zlahka izposodimo pri Virgilu: Omnia vincit amor.
✩✩✩✩✩
O knjigi tudi:
Komentarji
Objavite komentar