09. januar 2014

Sveta knjiga volkodlaka: reposkrumba in ostalo

Sveta knjiga volkodlaka je na vso moč intrigantna knjiga. Delo, ki prav gotovo ni za vsake oči in glavo. Napisana je zelo neposredno in ukvarja se z resnimi temami, a bralcu ob branju izzove tudi mnogo zabave. Napisan za publiko, ki ima seveda odprto glavo za izven serijske načine pripovedi, hkrati pa mora ostati ekstremno resen v refleksiji tega, kar zgodba poklanja. Če ste kdaj želeli imeti pripravljen odgovor na vprašanje, kaj priporočiti nekomu, ki je navdušen nad Bulgakovom, bi Pelevin ne bil napačen odgovor.


(vir: emka.si)

Sveta knjiga volkodlaka je pripoved o tem, kako lisica po imenu A Huli, doma iz Azije, precejšnje starosti (merjene v tisoč letih), živi v postsovjetski Moskvi in išče svojo ataraksijo. Svoj notranji mir. Nirvano, tudi lahko rečete. Sicer pa živi zanimivo življenje med ljudmi, kolesari in kar nekaj časa nameni temu, čemur sama pravi ''nravno izpopolnjevanje''. To izpopolnjevanje pa poteka tako, da je A Huli v resnici dekle na poziv. V svetu ljudi si nadane podobo sedemnajstletnice in služi denar, in seveda se pri tem nravno izpopolnjuje. Kot lisica ne more spolno občevati s svojimi strankami, zato je bistveni del njene vloge skrit v njenem repu. Ta deluje kot oddajnik, s katerim uroči stranke in jim podari njihove fantazije. Tako je na koncu, lahko bi rekli lisica sita in človek cel. Zgodba se zaplete, ko se ob naključnem službenem potovanju lisica sreča z ljudmi, ki pa žal niso le ljudje, temveč gre za volkodlake, ki se spreminjajo v volke (tudi pse) in so zelo vestni v službi naslednice KGB. Tu se prava zgodba šele prične in hkrati tudi neha. Večina nadaljnjega dogajanja v knjigi je tako zamejena v pogovore in ostalo, kar se dogaja A Huli in Aleksandru. Oba se spreminjata, oba imata nadnaravne moči. In oba se precej ukvarjata sama s sabo. S pogovorom o tem, kar je in kar naj bi bilo cilj vsega, kar je. Vmes v dogajanje epizodno posežeta tudi obe A Hulini sestri, E Huli in I Huli, ena zgolj prek elektronske pošte, druga se s svojim možem tudi epizodno oglasi na obisku v Moskvi. Vendarle je glavno v dogajanju med A Huli in Aleksandrom. Zgodba vsebuje čisto rahlo stopnjevanje vsebine, takšno, kjer čutiš, da bo avtor vendarle na koncu postregel z nečim, kar bo želel dvakrat podčrtati. In ja, zgodi se marsikaj, odvijajo se različni etični, eksistencalni in tudi religiozni diskurzi, v katerih pa lisica vendarle postaja vedno bolj sama. Najprej iz čisto človeških razlogov (če lahko tako rečemo, nenazadnje gre za volkodlaka), nato iz vedno bolj simbolnih, A Huli ostane sama. K temu je pravzaprav usmerjeno vse od trenutka, ko se začne pogovor o prihodu nadvolkodlaka. To bi bil nekakšen ekvivalent krščanski paruziji. In ugibanju o tem, kaj je nadvolkodlak, kakšno bitje je. Kdaj pride, kako pride. Torej gre za iztek v eksistencialno pogovarjanje lisice, ki kot čarobno bitje išče smisel in svojo izpopolnitev.

Jo najde? Ostane tam tudi kaj za ljudi?

To prepuščam bralnim užitkom. Tudi brezrepe opice, kot A Huli pravi ljudem, bi seveda morale priti do svojega recepta za pobeg iz sveta, ki je vzrok njihovega trpljenja. Kar je problem, ker nimajo repa. A da se.


(Utagawa Kuniyoshi, Prince Hanzoku terrorised by a nine-tailed fox, vir: commons.wikimedia.org)


Ja, vsekakor gre za bizarno pripoved, polno seksa, razmišljanja o filozofiji, grozljivih praks obrednega pridobivanja nafte in obenem začinjeno z veliko čisto legitimnega razglabljanja o biti, mitologijah, religiji, končnem smotru in udejanjanju samega sebe. Vredno prebrati? Seveda. Zakaj?


1. Ker gre v osnovi za dober primer, kako lahko formo pravljice raztegneš v fantazijsko pripoved, ki se steka v družbeno kritiko. Avtor, Viktor Pelevin, je za osnovo vzel japonsko folkloro, kjer je lisica (Kitsune) zelo pogosta. Tako kot v romanu, je tudi v japonski mitološki folklori lisica prestavljena kot inteligentno bitje, ki prebiva med ljudmi in ima nadnaravne sposobnosti, tudi, da se spreminja v človeka. Prav tako je tudi tu izjemnega pomena njen rep.

2. V knjigi izvemo, da gre pravzaprav za religiozno knjigo, ki jo je A Huli napisala, da drugim posreduje svoje vedenje o razsvetljenju. Pričakujete lahko kopico tega, kar ima za povedati o življenju in poti do razsvetljenja.

3. Viktor Pelevin je, če odmislimo izjemno upodobitveno moč ustvarjanja fantazije, očitno tudi dober pripovedovalec. Knjiga se, z nekaj pokašljevanja sicer, bere dobro in hitro.

4. Zgodba se bere tudi, ali predvsem, kot kritika sodobne ruske družbe, njihove aristokracije (upper rat in huj sesajeti) in vladnega aparata, mimogrede navrže še to in ono tolsto o angleški visoki družbi. Prav slednjo je v karikaturi enega človeka spremenil v vic, ki se piše sam. Satira par excellence.

5. Zgodba se bere tudi, čeprav nekoliko manj očitno, kot kritika človekovega duha, ki je zaradi svojih spolnih fantazij najbolj suženjsko bitje na svetu.

6. Zgodba se bere tudi, čeprav še manj očitno, kot avtobiografija magičnega bitja, ki je doživelo že marsikaj. V Stoletnikovi maniri se je imela priložnost srečati z marsikaterim pomembnim gospodom iz literarne, seveda ruske, zgodovine. Zato so njeni (samo)govori lahko tudi zabavni.

7. Če bi bilo potrebno to delo umestiti v glasbeni žanr, bi jo nedvomno vrgel v punk. Ker je kritika najpomembnejša obstranska rdeča nit A Hulinih razmišljanj.

8. Glavna junaka, torej oba volkodlaka (oba sta zmožna spreminjanja), se veliko pogovarjata o religijah in filozofijah. Sprehodita se od škofa Berkeleya do Bude in skandinavskega Ragnaroka.

9. Naučiš se popolnoma nove besede: reposkrumba. Nam, ki smo jo spoznali, je nekoliko težje najti načine smotrne uporabe tega neologizma, a vendarle to sploh ne šteje.


Tu je torej devet razlogov, zakaj se mi zdi knjiga zelo fino branje. Ponavljam, ne za vsakogar. Že res, da, če imaš v glavi nekaj zgoraj omenjenih kontekstov, bizarnost osnovne forme in dogajanja v Pelevinovi knjigi, nekoliko omiliš; a nemara to ne uspe vedno. Zato se mi zdi ta knjiga takšna, da ne bo dopustila mlačnih mnenj. Bralec bo bodisi zadevo prebral z zanimanjem do konca, ali pa jo bo nekje na polovici odložil. Jaz bi šel na seznam prvih. Pripoved, ki jo A Huli splete o sebi, družbi, zgodovini in svoji umeščenosti vanjo, je polna miselnih izzivov, ki pozornemu bralcu ne uidejo. To, da je knjiga avtobiografska pripoved mističnega bitja, ki ima opravka z drugimi mističnimi bitji in počne dokaj nenavadne reči na nenavadne načine, zgodbo lahko naredi le še malce bolj sočno.

In vem tudi, da mi bo odslej ob priimku Bulgakov spomin postregel tudi s priimkom Pelevin (hvala, Ursula LeGuin, glej Guardianov prispevek na dnu).



V bralni soundtrack ponujam Kataleno, z Lisico kakopak:


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...