16. januar 2014

Samogovori: misli, ki jih ne more nihče opraviti namesto tebe

Branje Samogovorov je kot prisluškovanje intimnemu pogovoru, ki ga imata vernica in duhovnik v spovednici. Oziroma vernik in duhovnik v spovednici. V tem konkretnem primeru oba. Hkrati. In to potegne za sabo nekaj tudi neprimernih pritiklin. Na čase se zazdi, da vdiraš v prostor, ki ti ni namenjen. Da ne bi smel prisluškovati tega, kaj imata oba povedati. Da to, kar govorita, ni namenjeno tebi. A vendarle mora biti. Samogovori so zapisani in pred nami so, da jih beremo, o njih premišljujemo in jih priporočam v branje tudi drugim. Poleg tega imajo ti Samogovori vsaj eno pomembno anomalijo, ki jih iz zgornjega opisa neusmiljeno izrašča. Otroka. Ta, se zdi, da je povsem iz drugega filma. Da strukturno ne sodi zraven. Da bi roman vsekakor bolje funkcioniral brez otroka. Pa ne, v resnici to sploh ne drži.


(vir slike: emka.si)


Samogovori imajo, kot je verjetno že jasno, predvsem nekoliko neobičajno zgradbo. A najprej o zgodbi. Ta se suka okoli zadnjih dni življenja avtoprevoznika Maria, ki je bolan. Zelo. In to je jasno, praktično od prvih listov. In zato, ker je situacija takšna, se je Mario odločil, da bo svojo zadnjo avtoprevozniško potovanje opravil s svojim sinom Litom, ki je na pragu pubertete in katerega življenje se suka bolj ali manj okoli običajnih in mimobežnih nepomembnosti, ki ga v resnici popolnoma ločujejo od realnega sveta, v katerem prebivajo vsi ostali. Torej gre za popolnoma običajnega desetletnika. Oče ga je popeljal na pot, ker mu želi podariti spomin nanj in na njiju, na njuno potovanje s Petrom, kot je poimenoval svojega tovornjaka. Doma za to pot, ki jo morata seveda opraviti sama in ki zaradi Mariove bolezni ni ravno mačji kašelj, pustita ženo in mater, Eleno, ki se ob tem bojuje s svojimi strahovi, zavedajoča se situacije, v kateri se je znašla in pred očitno izjemno, kdo bi ji vendarle zameril, težko preizkušnjo, ki jo bo morala na nek način ponotranjiti ali kanalizirati drugam. Mario in Lito uspešno potujeta, doživita to in ono, ustvarjata spomine. Elena svojo bolečino utaplja v kratki, a izjemno neposredni, skoraj živalski avanturi z zdravnikom svojega moža. In tudi v branju, ki nastopa, kot skoraj vse, kar Elena počne, kot katalizator za to, kar se ji dogaja. Ko oče in sin prispeta domov, se spremeni marsikaj. Za enega, drugega, tudi tretjega in četrtega. V ospredje se seveda postavita Mario in Elena. Ker sta uspela sinu uspešno prikriti očetovo bolezen, ga ravno tako uspešno tudi fizično odstranita iz kadrov, ki bi ga izpostavili k zavesti o tem, da oče odhaja. Elenine avanture je tudi konec. In ostaneta Mario in Elena.

Knjiga je relativno kratka in v njej ni toliko bistvena zgodba. Zato sem tudi veliko lažje pritiskal na tipke in zapisal njen potek. Bistvo tega romana je v načinu naracije. Zgodba romana, kot smo videli recimo tudi v Ob tebi, sestavljajo samogovori. Seveda, saj gre za Samogovore. Trije samogovori, če sem bolj konkreten. In to je tisto, kar naredi knjigo zares zanimivo, berljivo in provokatovno. Zgornjo zgodbo lahko beremo skozi besede vseh treh: Maria, Elene in malega Lita. Torej smo priča zgodbi o tem, kako se trije soočajo z očetovo boleznijo. Ne, seveda ne. Mali Lito ima tu nekoliko drugačno vlogo. Predvsem sta v ospredju, vsaj dozdevno, bolj Mario in Elena. Mario se nam prikaže kot popolnoma razorožen človek, ki ve, kam ga njegova časovnica pelje in zato se trudi po svojih močeh za sina, predvsem zanj. In pripoveduje zgodbo, piše zgodbo tudi svoji Eleni. Svoje spomine na to, kako je videl njuno preteklost, njuno zgodovino. Mario nikakor ni predstavljen kot šibak in bolehen, čeprav prav to je, temveč močan v borbi za to, da se potrudi za ljudi, ki mu nekaj pomenijo. Ki mu v resnici pomenijo vse. In zato so njegovi samogovori predvsem namenjeni njej in v njih ga dodobra spoznamo. Spoznamo tudi njo. Kar je nadvse zanimivo, ker njo spoznavamo sočasno tudi prek njenega samogovora. Njene bolečine, ki priča o tem, kako se v resnici ne moreš pripraviti na to, kar je neizbežno. In ničesar, pa naj bo še tako bizarno, razvratno, drugačno ali neskončno vzburljivo, se ne da napraviti, da se ne počutiš tako prekleto bedno, kot se. In tako spoznamo tudi Eleno. Krhka je, a postaja vedno močnejša. Vedno bolj zna stvari okoli sebe postaviti v nek red. Čeprav se ji potem lahko vse hitro spet sesuje. In tako spremljamo njeno zgodbo, ki je usmerjena predvsem k Mariu. Tudi po tem, ko ga ni več.

Zanimivo je predvsem to, da se njuni samogovori berejo tako, da bralec dobi občutek, kot da sta že prešla fizično bližino in pogovor, ki bi ga lahko medsebojno poslušala. Zato govorita sebi, pri sebi, a za drugega. Se izpovedujeta. Čakata na pokoro in katarzo. A ker med njima ni več potrebne bližine, da bi se lahko slišala in si odgovorila, je resnični cilj njunih samogovorov nekje povsem drugje. V nas. Svoje misli, pravzaprav izpovedi in prošnje po katarzi usmerjata k bralcem. Zdi se mi, da mi nastopamo kot potreben most med njima. In tako rešujeta stvari, predvsem za nazaj. Pogosto gre za vračanje v njuno preteklost in razreševanje kontekstov, ki so se spletli okoli njunega življenja, v preteklosti njunih življenj in tudi v situaciji, v kakršni sta se znašla sedaj. Pa ne zaradi njiju samih.

Tu vstopijo tisti, spočetka nepotrebni, samogovori desetletnega Lita. Njun otrok in njegov svet, njegove misli in tisto kar predstavlja – nedolžno in pravljično življenje, odmaknjeno od realnega nasebja sveta, so prihodnost. Njemu je namenjeno kar nekaj pozornosti obeh, kakopak. Tudi njegov pogled na vse skupaj je zelo pomemben. In brez teh samogovorov zgodba v resnici pade. Nima smisla. Zato je njegov samogovor prav tako eden od temeljev Samogovorov.

Zgodba, ki se tako gradi v Samogovorih, seveda ni enostavna. Polna je čustev in bralca drži v napetosti. V resnici mu ne pusti dihati, ker ne premore kakih neutemeljenih zastranitev v nepomembnosti. In za to, da napišeš (seveda čestitke Andrésu Neumanu, avtorju) takšno knjigo, potrebuješ ogromno empatije. Na trenutke se utaplja v žalosti in obupu, se umirja v upanju, a po drugi strani ponuja močne in hitre preskoke iz enega nasprotja v drugo, tako v slogovnih kot v vsebinskih pogledih. Zakaj? Ker samogovore opravljajo različni ljudje v povsem različnih življenjskih situacijah, vsak s svojimi problemi. In ker je takšno življenje samo. Priporočam.


✭✭✭✭


O Samogovorih tudi na:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...